Slovenka, ki je premagala raka: Možu so rekli, naj bo pripravljen na najhujše
Kako bi se na kratko predstavili?
Sem Mirjana Škerlavaj, stara 47 let, iz Nove Gorice. Z možem Markom imava 21-letno hčerko Megi in 16-letnega sina Matijo. Smo družina, ki nas povezujejo objemi, druženje in pogovori. Dan nam prijetno popestrijo naša abruška ovčarka Eli in pet lepih domačih muc. Zaposlena sem v Merkurju, a žal zaradi prebolelega raka in hudih posledic, ki mi jih je pustil covid-19, že dve leti na bolniški.
Ko sem izvedela, da imam raka jajčnikov, ki se je že precej razbohotil po trebušni votlini, sem k zdravljenju pristopila kot borka. Moja družina je bila zelo pretresena. S sinom sva močno povezana, strah ga je bilo, da me bo za vedno izgubil. Veliko me je objemal in mi govoril: »Mama, vem, da ti bo uspelo, ker se boš borila kot levinja.« In res je bilo tako.
Kdaj ste zboleli?
Oktobra 2020 sem na samoplačniškem ultrazvoku trebuha izvedela, da je z mojim zdravjem nekaj hudo narobe. Obiskala sem svojo ginekologinjo Eriko Tuta in ukrepala je zelo strokovno in hitro. Še zdaj slišim njene prijazne besede: »Ne boj se, obstaja možnost, da ozdraviš.« Naročila me je k specialistom v postojnsko bolnišnico, od koder so me še isti teden napotili k najboljšim strokovnjakom na OI v Ljubljano. Ti so potrdili diagnozo: rak jajčnikov v stadiju III C od IV. Na žalost rakava obolenja jajčnikov največkrat odkrijejo prepozno, ko je bolezen že napredovala in se razširila po trebušni votlini. Naj poudarim, da običajno bolnice v začetnem stadiju bolezni nimajo nikakršnih težav. Tudi jaz jih nisem imela.
Kako ste vest o raku sprejeli vi in vaša okolica?
Ko sem izvedela, da imam raka jajčnikov, ki se je že precej razbohotil po trebušni votlini, sem k zdravljenju pristopila kot borka. Podrobno sem hotela spoznati vse stopnje zdravljenja in biti obveščena o vsem, tudi najhujšem. Moja družina je bila zelo pretresena. S sinom sva močno povezana, strah ga je bilo, da me bo za vedno izgubil. Veliko me je objemal in mi govoril: »Mama, vem, da ti bo uspelo, ker se boš borila kot levinja.« In res je bilo tako. Kot prava levinja sem se z nasmeškom na obrazu pozitivno odzivala in spopadala z ovirami, ki so mi prihajale na pot vse do ozdravitve. Verjamem, da je bilo to zato, ker sem imela ob sebi dobre ljudi, domače, prijatelje in sodelavce, ki so me podpirali in bodrili, ter angele, ki so me čuvali.
Trideset dni sem bila v umetni komi in povzročala skrbi domačim in tistim, ki me imajo radi. Mož me je redno obiskoval in me med globokim spanjem spodbujal. Razmere so bile takrat še zelo črne. Na pljučih sem imela hude krvavitve in poškodbe.
Se je kdo v vaši ožji ali širši družini že pred vami srečal z rakom?
Moja mama je pred desetimi leti umrla za rakom jeter. Po njeni strani je kar nekaj svojcev izgubilo bitko z rakom. Tudi sama sem bila deležna strokovne obravnave v ambulanti za onkološko genetsko svetovanje, kjer je bilo ugotovljeno, da je moja bolezen genetsko pogojena.
Kako je potekalo zdravljenje?
Operirana sem bila na OI v Ljubljani, kjer sem spoznala čudovito in prijazno zdravniško in drugo osebje, ki mi je vlivalo upanje in moč. Po operaciji sem hitro okrevala, zato sem sestram na oddelku pomagala pri okraševanju novoletne jelke. To je v meni pustilo poseben pečat. Naj se ob tej priložnosti še posebej zahvalim spoštovanemu, srčnemu in cenjenemu zdravniku, ki me je uspešno operiral, me bil vedno pripravljen poslušati ter odgovarjati na moja, »včasih čudna« vprašanja. Še danes je tako, ko sem pri njem na rednih preventivnih kontrolah. Dr. Gregor Vivod je resnično človek z velikim srcem, ki za pacienta vloži veliko truda in požrtvovalnosti.
In kako ste prenašali kemoterapijo?
Vseh osem kemoterapij sem še kar dobro prenesla. Imela sem le hude bolečine v nogah, kot da me žagajo z motorno žago. K sreči so trajale le nekaj dni. Po zadnji kemoterapiji, maja 2021, so se moji sprehodi kar vrstili in želela sem si ponovno v službo. A ker moje telo ni bilo dovolj odporno, me je septembra 2021 močno prizadel še covid-19.
Covid-19 je precej zapletel vaše življenje, kajneda?
Vsi v družini smo zboleli. Nobeden od nas takrat še ni bil cepljen. Meni se je stanje hitro poslabšalo in morala sem v šempetrsko bolnišnico, od koder so me premestili na infekcijsko kliniko v Ljubljano. Zaradi poglabljajoče se respiratorne odpovedi sem bila intubirana in oskrbljena z ustrezno mehansko ventilacijo. Trideset dni sem bila v umetni komi in povzročala skrbi domačim in tistim, ki me imajo radi. Mož me je redno obiskoval in me med globokim spanjem spodbujal. Razmere so bile takrat še zelo črne. Na pljučih sem imela hude krvavitve in poškodbe. Dva dneva je bilo moje življenje tako kritično, da so specialisti obvestili mojega moža, naj bo pripravljen na najhujše. Spominjam se, da sem imela grozne sanje. Faza prebujanja je trajala deset dni. Le kdo bi se vrnil v realni svet, če te objemata samota in groza? Ha, ha, ha!
Po dveh mesecih so me prepeljali v šempetrsko bolnišnico, tokrat na intenzivni oddelek, kjer sem se počasi začela prebujati in srečevati z realnim svetom. Misli so bile zmedene in prestrašene, bila sem v šoku. Na postelji sem ležala popolnoma nepokretna in nemočna. Le s pomočjo fizioterapevta sem lahko za nekaj sekund sedla na rob postelje, saj me mišice niso držale. Šele ko so me premestili na bolnišnični oddelek, sem nekako začela razumeti in sprejemati, kaj se mi je zgodilo. Po 20 dneh so me odpeljali v rehabilitacijski center v Staro Goro, kjer je moje telo z vajami in trdim delom pridobilo moč mišic, da sem se ob opori lahko ponovno postavila na noge.
Pravite, da vam je pustil covid-19 hude posledice, nam jih lahko opišete?
Žal me je covid zares hudo prizadel, saj zaradi hude oblike padajočih stopal (pareze) še danes hodim z opornicami. Moje noge so bile od kolen navzdol gluhe, težke in na dotik zelo boleče, stopala in prsti pa popolnoma nepremični. Zaradi strogih razmer, ki so veljale v bolnišnicah, tri dolge mesece nisem videla in objela svojih otrok, zato je bil moj predlanski božič v krogu domačih še posebno lep. Še vedno obiskujem nevrofizioterapijo in dosegam odlične rezultate. Zdaj že hodim z opornicami in pohodniškimi palicami.
PREBERITE ŠE --> Stajka Skrbinšek, Slovenka, ki je premagala raka v zadnjem stadiju
Kje ste se srečali z Europo Donno?
Ko sem zbolela za rakom jajčnikov, sem poskušala najti koga v podobni situaciji, kot sem bila sama. Vključila sem se v program združenja, kjer sem prisluhnila podobnim zgodbam. V lanskem rožnatem oktobru sem z ekipo Europe Donne z veseljem popila kavo na Bevkovem trgu v Novi Gorici in imela priložnost spoznati nove borke, ki so premagale raka, kot sem ga jaz.
Vaša izkušnja je zagotovo dragocen napotek mnogim, ki se srečujejo s podobnimi težavami. Kaj bi jim še želeli sporočiti?
Najdragocenejše darilo, ki ga lahko podariš sebi in drugim, je čas. Verjemite, vse v življenju mine. Tudi to bo. In ko bo minilo, boste močnejše, ker ste zmogle. Preden zaprosite za nekaj, kar si želite, bodite hvaležne za to, kar imate. Zapomnite si, da čudeži obstajajo, eden med njimi smo zagotovo mi sami. Vsi smo borci, ko nas življenje pokliče.
Med raki rodil je rak jajčnikov, za katerim letno zboli v Sloveniji okrog 160 žensk, drugi najpogostejši, takoj za rakom materničnega telesa. Pojavi se lahko v vseh starostnih obdobjih in je lahko tudi dedno pogojen. Simptomi so težko zaznavni, zato je pogosto odkrit dokaj pozno.
