Izpoved Slovenca: Prepričan sem bil, da bom čez noč umrl

Na vprašanje, kako je doživljal hromečo tesnobo, ko ga je držala v krempljih, opiše: »Imel sem težave z dihanjem, srce mi je močno razbijalo. Določeno obdobje sem se celo vsak večer poslavljal od svoje družine, ker sem bil prepričan, da bom čez noč umrl. Ne glede na to, na kateri strani sem ponoči ležal, je moje srce divje tolklo. Občutki so bili res neprijetni. Ravno danes sva se z ženo spomnila nekega skupnega dopusta na morju, ko me je tesnoba tako silovito popadla, da sem zmogel edino nepremično sedeti ob avtomobilu in kaditi. Zdelo se mi je, da ne zmorem narediti niti enega koraka. Ko zdaj pomislim, mi je jasno, da so me občutki tesnobe in panike kar dolgo življenjsko obdobje močno hromili.« 

To, kar doživljamo ob tesnobi, je precej podobno odzivanju na stresno dogajanje, le da je doživljanje še bolj izrazito. Srce nam pospešeno bije, v želodcu lahko čutimo slabost, se tresemo, potimo, oteženo dihamo, tudi zaspimo stežka. Spremljajoča čustva nikakor niso prijetna; vznemirjenost, strah in panika nam dajejo občutek, da dogajanja ne zmoremo nadzorovati. 

Dovzetnost za anksiozne motnje 

Obstajajo določeni dejavniki, zaradi katerih je oseba bolj dovzetna za razvoj anksioznih motenj. Mednje sodijo anksiozne motnje v družini, prirojena nagnjenost k tesnobnosti in določene osebnostne lastnosti (perfekcionizem, želja in potreba po nadzoru nad položajem, velika potreba po varnosti, nagnjenost k podcenjevanju lastnih sposobnosti reševanja problemov). Obstajajo pa tudi dejavniki, ki anksiozne motnje sprožijo. Ti so raznoliki, vsebujejo pa na primer različne neprijetne dogodke v okolju, zdravstvene težave, izgube, osamljenost. 

Ta zelišča so boljša kot pomirjevala, razkriva zdravnik in fitoterapevt

Povsem sem zamrznil

Tone je resno epizodo tesnobe prvič doživel ob rojstvu prvega otroka. »Preprosto,« odvrne, »tako zelo me je bilo strah odgovornosti, da sem povsem zamrznil. In ta strah se je manifestiral s tesnobo. Obdobja tesnobe so se nato razlegala skozi več let. Ko danes premišljujem o tem času, se zavedam, da bi lahko veliko več prispeval, če se le ne bi nenehno ukvarjal s tem, da ne morem dihati, da mi razbija srce. Če ne bi ves čas tuhtal le o tem, kakšno sramoto si bom nakopal, če se bom sesedel kar sredi gneče ali celo na kakšnem pogrebu.«

Večina ljudi občasno izkusi epizode tesnobe, ki pa so navadno kratke in minejo same od sebe. O bolezenski tesnobi ali anksioznih motnjah pa govorimo, ko tesnoba traja več kot dva tedna, ima posameznik več simptomov anksioznih motenj, je ne zmore obvladovati in ga pomembno ovira v vsakodnevnem delovanju. Nekateri simptomi anksioznih motenj so pogosti pred nastankom depresije ali med njo, kar posameznika še dodatno ovira.

»Sem človek, ki niha med depresivnimi in maničnimi fazami. Tesnobo sem čutil predvsem takrat, ko sem bil bolj depresiven; spomnim se, da je kar hodila vštric. Čeprav sem se tudi v tem obdobju trudil po svojih močeh, prispeval v družini, hodil v službo, sem obenem ves čas bival v stalnem pričakovanju, da bom zdaj zdaj umrl.«

Rešitev, skrita v elektronski napravi

Šport zanj ni bil neke vrste magična rešitev vseh težav, a je pokazal na možnost, da bo nekoč morda lažje živeti. »Ko so bili otroci že tako veliki, da ni bilo treba ves čas skrbeti zanje, sva se z ženo pridružila tekaški skupini, za katero lahko zdaj rečem, da je bila terapevtska. Zbrali smo se ljudje v srednjih letih, vsak s svojimi problemi. Športa smo se lotili sila zagnano; vsi smo plavali, kolesarili, tekali. Nisem se začel redno gibati in težave so nato čudežno izginile; kar nekaj časa so še trajale. A kakor je določen dogodek sprožil, da se je tesnoba začela pojavljati, je drugi nakazoval tudi srečen razplet.«

Za Toneta je bila rešitev skrita v elektronski napravi. »Ko sem začel nositi uro z merilnikom srčnega utripa, sem kar naenkrat lahko v realnem času opazoval, da imam v resnici od jutra do večera precej stabilen utrip, kar najbrž pomeni tudi, da zelo verjetno nisem mrtev. Ves čas sem gledal na to 'uro' in ves čas dobival dokaze, da sem povsem pri močeh. Leta zatem nisem več doživel tesnobnega občutka. A sem prav to poletje doživel presenečenje med kolesarjenjem ob Donavi. Iznenada me je zagrabila tolikšna tesnoba, da bi se, če za mano ne bi bili drugi ljudje, najbrž nemudoma oklenil najbližjega stebra in se ga najverjetneje še do tega trenutka držal,« pove smeje. Šele nato je dojel, da vse to tresenje, ki ga je čutil v sebi, ni bilo le njegovo. Most je resnično nihal, mu je kasneje povedala žena.

PREBERITE ŠE --> Izpoved Slovenke, ki jo je tesnoba držala v krču dolgih 11 let 

Dejstvo, da so danes napadi tesnobe izjemno redki, pripisuje temu, da je tudi sicer v dobri koži. Prepričan je, da je najbolje, ko te zagrabi, preprosto počakati, da občutki minejo. Kajti minejo vedno. »Sem v obdobju življenja, ko lahko z blago čuječnostjo dobro krmarim. A vem tudi, kaj bom storil, če se tesnoba ponovi. Oprijel se bom varnih stvari in počakal, da mine. Pri meni do zdaj še vedno je, minilo namreč. Optimist sem.«