Zato je Symi biser grških otokov

1.3.2020

Ko sem se z otoka Rodosa zadnji oktobrski sončen dan peljala s trajektom po Egejskem morju, sem se vprašala, le kakšno menda sanjsko mestece me čaka v tem okolju.


Po dveh urah plovbe sem zagledala zaliv, obkrožen s pisanimi hišami na strmih pobočjih, ki so delovale, kot da bi jih sestavili iz velikih legokock. Vmes so mi v vetru mahale palme, obalo pa so krasili zelenje in cvetoči oleandri. Malce moteči so bili le motorji in avtomobili na edini cesti ob zalivu, ki vodi čez hrib na drugo stran otoka. Kako pa prebivalci pridejo do svojih domov? Po stopnicah! Do hiš na vrhu hriba jih je lahko tudi petsto! Symi ima izredno pestro zgodovino, saj je njegova geografska lega s skritim zalivom kot nalašč za vojaško bazo. A tudi za izdelovanje lesenih ladij iz časov, ko še niso iznašli parnikov. Bogastvo z morskega dna s spužvami pa še dandanes omogoča dober dohodek domačinom.


Ob vstopu na trajekt pozdravlja turiste mlad par v narodni noši.


Zavarovan s strogimi zakoni

Otok leži severno od Rodosa in je le devet kilometrov oddaljen od turške obale. Spada v verigo otočja v Egejskem morju in velja za biser grških otokov, kar ga uvršča na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Arhitektura ne izstopa le zaradi barvitosti, ampak tudi tradicionalnega gradbenega sloga. V drugi svetovni vojni je bilo mesto precej razdejano in zapuščeno zaradi nemških letalskih bomb, a se je grška povojna vlada zelo potrudila za obnovo, da je dobilo nekdanjo podobo. Kakor mi je razložil eden od starejših domačinov, so gradbeniki poiskali stare načrte in fotografije ter prosili tudi lastnike porušenih hiš, ki so odšli z otoka v tujino, naj se vrnejo, vsaj za pomoč pri obnovi starega doma. Tako se je Symiju zgodil čudež in je zdaj priljubljena izbira turistov z vsega sveta, čeprav jih večina pride za en dan. Tu ni hotelov za množice. Stavijo na manjše v zgradbah, ki ne kvarijo predpisane arhitekture. »Kdor gradi novo hišo ali popravlja staro, ne sme z njo zasenčiti sosedove. Tudi barv si ne more izmisliti sam, ker so določene. Prednost ima rumena v čast morskih gob oziroma spužev, ki so naprodaj na vsakem koraku. Pobirajo jih za to izurjeni potapljači. Enemu od njih, ki se je potapljal najgloblje do rastišča, so na obali postavili spomenik. Posebnost, a hkrati težava prebivalcev so kamnite stopnice, ki na strmih pobočjih nadomeščajo ulice kot v starih časih. A stalno naseljenih ni veliko, le 2500 jih je, kajti sezona traja samo od aprila do novembra in je mesto pet mesecev precej dolgočasno.

Preberite še: V Sevilli razničnega kiča, na srečo, le za odtenek

Slovi po legendah

Po arheoloških najdbah naj bi bil otok naseljen že v 11. stoletju pr. n. št. Prvič je omenjen v epu Iliada, v katerem Homer piše o trojanski vojni, osrednji zgodbi grške mitologije. Trajala je deset let zaradi ugrabljene lepe Helene, žene špartanskega kralja, ki je nazadnje zavzel Trojo s pomočjo velikanskega lesenega konja, v katerem so se skrili njegovi vojščaki. Pri tem je na strani Špartancev sodeloval in izgubil življenje Nireus, kralj Symija in okoliških otokov z močno mornarico oziroma galejami, izdelanih na njegovih tleh. Symi po mnenju nekaterih zgodovinarjev nosi ime nimfe, poročene s Pozejdonom, bogom morja, njun sin pa je zavladal Symiju s sosednjimi otoki. Ko brskaš po zgodovini, ni nikjer zapisano, kako so ljudje dobivali pitno vodo na teh skalnatih tleh, kjer ni videti nobenih potokov, še manj izvirov, a brez vode ni življenja. To je napaka domnevnega raja, vsaj zadnje stoletje.


 V zalivu Panormitis so na začetku 18. stoletja zgradili samostan in imenitno cerkev z dragocenimi ikonami in freskami. To je za Grke in druge pravoslavce zelo priljubljena božja pot. Ob praznikih jih pride tudi do šest tisoč na dan.


Nekoč bolj zelen

»Nekoč je bil otok bolj gozdnat in zelen, a požari, vojne in izsekavanje pobočij za ladjedelnice so uničili vodne vire. Sprva so ljudje lovili deževnico v sode, kasneje v zbiralnike pod terasami. Zdaj nam vodo dovažajo z ladjami z Rodosa. Vmes so strokovnjaki poskusili pridobivati pitno vodo iz morja, a je preslana za predelavo,« mi je razložila Maritza Mantikou, ki poletje preživi na otoku kot vodnica, pozimi pa se preseli na Rodos. Ostajajo domačini, zlasti nabiralci spužev, po katerih je Symi znan domala po vsem svetu.

Preberite še: Na Karpatosu vladajo ženske, moški imamo le stranske vloge

Bogu za hrbtom, a privlačen za osvajalce

Herodot, oče grške zgodovine, je zapisal, da se je Symi leta 700 pred našim štetjem pridružil skupnosti otokov, nekakšni državi, imenovani Dorski heksapolis. Leta 378 pr. n. št. se je pridružil Atenski aliansi in ji ponudil otok kot bazo za njihovo vojsko. To je bil čas Aleksandra Velikega oziroma antične Grčije. Kasneje so tja pripluli Rimljani in svoj pečat pustili pod vlado cesarja Dioklecijana z uvedbo krščanstva začetek leta 300. Zgodovina omenja apostola Pavla, pridigarja o božji Trojici, ki se je dobesedno boril proti »heretikom«na teh otokih. Ti so namreč častili angele, predvsem čudodelnega nadangela Mihaela, ki so mu posvetili cerkev v zalivu Panormitis na drugi strani Symija. Strop so okrasili z enkratno fresko s podobo nadangela, kako nad zalivom prinaša velika kamnita stebra graditeljem cerkve. Leta 1723 so ob cerkvi zgradili ogromen samostan, kamor se že stoletja zgrinja na tisoče romarjev. Od menihov sta ostala samo dva in tako je velika stavba namenjena v glavnem turizmu. Ta del otoka je obdarjen z nekaj gozda in travniki, na katerih rastejo zdravilne rastline in živijo razne živali, zlasti ptice. In tu jim ne manjka vode. Lahko gojijo zelenjavo in pridelujejo oljčno olje. S cesto je ta predel čez strm hrib povezan z mestom Symi.


Otok je od nekdaj znan po obilju morskih gob, spužev, ki jih prodajajo na vsakem vogalu. Pobirajo jih potapljači, potem jih operejo z vodo in sodo bikarbono, kar jih posvetli in takšne pridejo na trgovske police. Najboljšemu potapljaču so postavili bronast kip na obali.


Turki so poskrbeli za razcvet

Po razpadu rimskega imperija na Symiju ni bilo novih okupatorjev (razen Benečanov) do leta 1309, ko so mu zavladali templjarji slovitega viteškega reda svetega Janeza. Zgradili so si grad na nekdanji akropoli in vrsto samostanov v mestu in okolici. Čez dobrih 200 let so jih, seveda z orožjem, pregnali Turki. Ti niso porušili nobene cerkve, zgradili nobene mošeje, ničesar niso prepovedali, skratka zgodil se je čudež. Ladjedelništvo je zacvetelo, pospešilo se je trgovanje in število prebivalcev je poraslo celo na 20.000. Leta 1756 so dobili pomorsko akademijo, saj so Turki potrebovali dobre mornarje in lesene ladje, po katerih je Symi slovel v Sredozemlju. A hkrati so otoku naložili davke v višini 60.000 turških srebrnikov. Zanimivo pa je, da so otočani tudi med turško zasedbo morali plačevati Benečanom po 10.000 goldinarjev za varovanje pred pirati. Po odhodu Turkov se je vse obrnilo na glavo; zaradi ladjedelništva so izginili gozdovi, a tudi povpraševanje po lesenih ladjah je kmalu utihnilo, ko so se na morjih pojavili parniki. Za nameček je bolezen, ki je priplula s tujimi ladjami, razredčila rast morskih gob. A nesreč ni in ni bilo konca. Leta 1912 so s puškami pridrveli še italijanski okupatorji, češ da je to njihova zemlja in da se tu govori italijansko. Sledilo je veliko izseljevanje domačinov. Življenje na Symiju je postalo trpko brez upanja na boljše čase. Dokončno pa ga je zamorilo bombardiranje Hitlerjevih letal najprej leta 1943 in še drugič ob koncu vojne, ko so jim porušili še najlepšo cerkev na obali. Ta napad je bil namenjen Angležem, ki so ostali po umiku Italijanov. Šlo je za kolateralno škodo, a otok Symi se je čez nekaj let dvignil iz pepela kot feniks.


 Kapitanka velike ladje je ženska.


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE