Na Karpatosu vladajo ženske, moški imamo le stranske vloge

Manolisa Magriplisa, lastnika in menedžerja hotela Apolis Beachscape v Amoopiju, sekretarja združenja hotelirjev ter predsednika turistično-gostinske zbornice v občini Menetes in tamkajšnjega športnega kluba, sem spoznal povsem po naključju. Na imenitni večerji v njegovi restavraciji ob plaži Kastelia je bilo namreč težko preslišati njegove glasne motivacijske metode, zdaj v angleščini, zdaj v grščini, in jasno je bilo, da je v igri pomemben nogometni spopad.

Kopica klenih, vidno prestrašenih in predvsem žogi in Grčiji predanih mladih fantov vsako leto, četudi ne živijo na Karpatosu, a so njihovi (stari) starši tu naredili prve korake in se s trebuhom za kruhom še kot najstniki podali v svet, na ta dodekaneški biser prileti samo zato, da bi ubranili naslov prvakov Karpatosa. Modri Menetes je tudi letos pometel s hudo konkurenco enajstih vaških nogometnih klubov na otoku in šele nekaj dni kasneje, ko je bilo jasno, da je zlati pokal v njihovih rokah, je skupaj s sestrično in svojo desno roko, Evdoxio Evi Magriplis, privolil v intervju. Iz sprva prijaznega dobrikanja in klasičnih vprašanj se je pogovor zavlekel pozno v noč in se »končal«, ko je bilo v Pigadi, kjer smo v najbolj priljubljenem lokalu Anoi preprosto morali nazdraviti vsem zmagam letošnjega poletja, sonce kar visoko na obzorju. Po dolgi noči in hitri prhi je bil že nekaj minut kasneje med prvimi, ki je svojim gostom zažel »kalimera«, dobro jutro.

Leta 2009 ste odprli štirizvezdični hotel, enega najboljših na Karpatosu, v času, ko so večino turistov gostili Mikonos, Santorini, Naxos, Paros in drugi kikladski otoki, morda še Rodos in Kreta. Kaj ste, gospod Magriplis, počeli prej?

Rojen sem v Montrealu, a večino otroštva sem preživel v Atenah. Ko sem končal osnovno in srednjo šolo, sem se odločil za študij naprednih informacijskih sistemov za upravljanje podjetij na kanadski univerzi Concordia. Vseskozi sem skušal preživeti z delom v barih, gostinskih obratih, se celo naučil kuhati in postati chef. Počasi, a vztrajno sem se začel spogledovati s hotelirstvom, slutil sem, da bom moral svoje prihranke in prihranke svojih staršev vložiti v konkreten posel, v hotel, odločil sem se, da bo ta na otoku mojih staršev. Živeti 365 dni v hiši prednikov je bila priložnost, ki je nisem želel izpustiti.

Evi: Po treh letih se človek navadi in ni ga denarja, ki bi me zvabil drugam. Kakovost življenja je neprimerno višja kot denimo v Kanadi, pa še tam se ni bilo kaj pritoževati.    

In vi, gospa Magriplis?

Odraščala sem v kraju Joliette v kanadskem Quebecu, kjer sem se med študijem seznanjala z različnimi funkcionalnimi področji poslovanja, torej z osnovnim znanjem, ki ga mora imeti vsak uspešen podjetnik: človeškimi viri, računovodstvom in financiranjem, trženjem in oglaševanjem, informacijskimi tehnologijami in še bi lahko naštevala. Kaj hitro sem začutila, da bi bilo dobro s svojim znanjem pomagati Grčiji in predvsem Karpatosu, pripravila kovčke in odletela nazaj k svojim koreninam. Tu sem se poročila, rodila dva otroka in naposled začela sodelovati z Manolisom. In seveda drugimi sorodniki, ki so del te zgodbe o uspehu.

Nobena skrivnost ni, da je najteže poslovati ali voditi posel s sorodniki. Kolikokrat na dan se sporečete?

V Grčiji je to nekaj običajnega, veliko je namreč družinskih podjetij in da, tudi prepiramo se pogosto. A ob koncu dneva smo ob kozarcu ouza spet najboljši prijatelji.

Ne vem, kako zelo pozorni ste, a kot redni obiskovalec Grčije ne vem povsem natančno, ali se, ko govorite grško, samo (pre)glasno pogovarjate ali nemara celo prepirate.

Haha, to je samo »tough love«, kot pravijo Američani, in ob koncu dneva smo spet najboljši prijatelji! (smeh obeh)



Imata kdaj občutek, da je otok za vaju premajhen, da bi lahko z vajino izobrazbo lepše živela denimo na celini, v Atenah, Montrealu, Londonu? Gospa Magriplis, sprememba je bila nedvomno velik šok, Karpatos vendarle ni metropola.

Drži, a po treh letih se človek navadi in ni ga denarja, ki bi me zvabil drugam. Kakovost življenja je neprimerno višja kot denimo v Kanadi, pa še tam se ni bilo kaj pritoževati.

Manolis, vi imate dobrih trideset let, zagotovo se vam toži po nočnem življenju?

Dovolite, da se najprej navežem na sestrično. Kakovost življenja je zares na zavidljivi ravni, pridelujemo oljčno olje, sami izdelujemo sire, gojimo kokoši, imamo domača jajca, lepo skrbimo tudi za živino, ko si zaželimo ribe, nastavimo trnek, veliko plavamo, se kar naprej sprehajamo gor in dol po slikovitih uličicah. In če me že sprašujete, ali mi otoško življenje preseda oziroma mi vsaj je, bom iskren. Prvih nekaj poletij je še šlo, dela ni bilo malo, tu so bili različni prazniki, gostije, poroke, krsti, Marijino vnebovzetje, godovi, dedki, babice, za katere je bilo treba poskrbeti, in seveda, prvi turisti, ki smo jim obljubljali raj na zemlji in očitno so ga tudi dobili, saj se vračajo že vseh deset let. Povratnikov imamo približno 60 odstotkov, tudi zato nam ni treba pretirano oglaševati našega hotela, no, samo mimogrede. In ja, težko je na Karpatosu preživeti zimo. Takrat postane sredozemski biser povsem drug svet in človeku se v nekem trenutku ne da samo ribariti ali obdelovati zemlje, seveda se ti stoži po neprespani noči v enem od številnih atenskih klubov. In ja, zgodilo se je, da sem zgolj za nekaj ur odletel v Atene in s prvim jutranjim letom nazaj, a letalske vozovnice so bile in še vedno so presneto drage. Tudi zato gredo Atenci na oddih raje na druge otoke, kamor je preprosteje in predvsem ceneje leteti. Za otočane zdaj letalske družbe obljubljajo zmernejše cene.

Do kdaj je v resnici mogoče govoriti o turistični sezoni na Karpatosu?

Še pred desetimi leti smo mislili, da sezona traja šestdeset dni na leto, danes pa lahko govorimo že o plodnih 145 dneh, ko na otok prileti 145.000 ljudi. Pravzaprav je iz leta v leto več turistov, ki želijo zimo prebiti na Karpatosu, kjer je podnebje milo tudi takrat, vse več je tujcev, ki jeseni življenja ne želijo preživljati ob sneženih metežih in so tukaj našli drugi dom.

Številka je torej spodbudna, pa je to dobro za Karpatos? Vemo namreč, kako lahko množični turizem škoduje naravni in kulturni dediščini. Kaj menite, Evi?

Avgust je seveda najbolj dobičkonosen in predvsem najbolj obljuden mesec, ko prihajajo izseljenci z vseh koncev in krajev sveta, povratniki in veseli smo, da Karpatosa ne morejo pozabiti. Vseeno pa moram reči, da o množičnem turizmu na Karpatosu nikoli nismo želeli razmišljati, prav zares ne. Na vse kriplje se branimo tudi nakupovalnih središč.

Manolis: Ko smo se vrnili iz Kanade, smo se sprva res spraševali, zakaj smo sploh živeli drugje. Naš posel skorajda ni bil obdavčen, nihče ni vihal nosu, če nismo izdali računa, nihče od zaposlenih ni bil prijavljen. Danes oziroma najmanj dobro desetletje smo med bolj obdavčenimi v Evropi, imamo 55-odstotni davek od dohodkov pravnih oseb, siva ekonomija in slaba davčna etika pa sta se že zdavnaj poslovili.    

 Dovolite bolj neposredno vprašanje: kdaj ga bo preveč, kdaj boste turizem skušali zajeziti, gospod Manolis?

Razvoja ni mogoče ustaviti, veste, še posebno ne v turizmu, morda pa je naša prednost v tem, da za množični turizem nimamo prave infrastrukture, da nam je uspelo ohraniti običaje, šege, vraže, kulinariko in ne nazadnje dialekt, ki naj bi bil najbolj od vseh v Grčiji podoben starogrškemu jeziku. In povsem iskreno, Karpatos že dolgo ni več eden tistih poceni in »instant« otokov, kamor se mladež prihaja sproščat ob prepovedanih substancah. Ob tej priložnosti bi se rad pohvalil, da je tudi eden redkih otokov, kjer otočani celo delajo in ne najemajo cenejše delovne sile z jugovzhodnega Balkana.

Kriza, ki bi bila za Grčijo v EU lahko usodna, počasi postaja le še bled in neprijeten spomin. Se je dotaknila tudi Karpatosa ali ga vsaj oplazila?

Morda se je zaprlo nekaj bolj ali manj (ne)pomembnih državnih institucij, sicer je otok tako zelo samooskrben, da večje krize ni bilo čutiti. No, drži, grška vlada je odpravila davčne privilegije grškim otokom in naš DDV se je izenačil z DDV v Grčiji. Davčne privilegije je seveda izgubil tudi Karpatos.

Ko smo ravno pri evropski pomoči, zakaj »zahodnjaki« še vedno mislijo, da so Grki leni, nezanesljivi in da so bile finančne injekcije EUe nič drugega kot velika, nepotrebna potuha?

Ne vem, zakaj še vedno mislijo, da je Grčija »divji zahod«, nismo se izognili reformam, plačujemo visoke davke, milijarde, ki nam jih je posodila EU, pa niso romale v roke običajnih Grkov.

Manolis, kaj menite vi?

Res je. Ko smo se vrnili iz Kanade, smo se sprva res spraševali, zakaj smo sploh živeli drugje. Naš posel skorajda ni bil obdavčen, nihče ni vihal nosu, če nismo izdali računa, nihče od zaposlenih ni bil prijavljen. Danes oziroma najmanj dobro desetletje smo med bolj obdavčenimi v Evropi, imamo 55-odstotni davek od dohodkov pravnih oseb, siva ekonomija in slaba davčna etika pa sta se že zdavnaj poslovili. Račun moramo prinesti takoj in od daleč mora biti vidno, da se bohoti sredi mize v posebej oblikovanih pomagalih, ki preprečujejo vetru, da bi ga odnesel. Leni, nezanesljivi? Ta urbana legenda se verjetno vleče tudi zato, ker nimamo najboljših medsosedskih odnosov.



V 12 vaseh na otoku sicer živi 5000 ljudi, verjetno so tu medsosedski odnosi pristnejši, prijaznejši. Čutite kaj zavisti, gospa Magriplis, ko gre komu bolje kot vam?

Vem, da se bo slišalo pocukrano, a zares smo v dobrih odnosih, podpiramo se, dodatna turistična ponudba pa koristi prav vsem. Nemalokrat si celo priskočimo na pomoč, zlasti pri prezasedenosti hotelov.

Kako pa prezasedenost vpliva na goste, še posebno na povratnike, ki pričakujejo vaše gostoljubje, gospod Magriplis?

Nikomur ni lahko, ko se to zgodi, a zato se za tistega gosta toliko bolj potrudim, mu ponudim brezplačne dodatne storitve: brezplačen najem avtomobila, večerje v moji restavraciji in podobno. Rad imam svoje goste, tudi slovenske, Kompas je bila ena prvih turističnih agencij, ki nam je zaupala in je z nami celo podpisala pogodbo, čeprav nismo imeli kaj pokazati. Še to, ne boste verjeli: pred vrati mojega hotela je letos ostal naš novi premier Kiriakos Micotakis.

Micotakis je na prvi seji nove grške vlade napovedal znižanje davkov, od začetka leta 2020 naj bi v Grčiji v dveh letih za 30 odstotkov znižali davek na nepremičnine ...

Napovedal je tudi spremembe dohodninske lestvice za razbremenitev davkoplačevalcev, nameraval naj bi znižati tudi davek na dobiček pravnih oseb, a pustimo času čas. Siga, siga, počasi, počasi.

Tudi vi ste se vrgli v politiko, kajne? Ste levičar ali desničar?

Smo neodvisna stranka Ponovno rojstvo Menetesa, ki presega delitev na desno ali levo, jasno je, da so naše prioritete obnoviti infrastrukture na območju Amoopija, Menetesa in letališča, začenši pri kanalizaciji in vodovodu, ravnanju z odpadki, pri čemer smo si obljubili, da bomo skušali naravo še bolj zaščititi, poskrbeti, da bo ostala nedotaknjena. Prizadevali si bomo tudi za gradnjo poliklinike; ne da ne bi imeli zdravstvenega doma, a denimo ginekolog je na otoku vsake štiri mesece, podobno je z vsemi drugimi medicinskimi strokovnjaki, urgentna stanja v zdravstvu pa rešujemo s helikopterjem.

Ste vi članica njegove stranke?

Ne.

Zakaj ne?

Ker ne živim v isti občini kot Manolis. S hčerko in možem živimo v Pigadii. Tudi hči se ukvarja s turizmom, mož je osnovnošolski učitelj, sin pa živi in dela v Atenah, je časopisni novinar in radijski poročevalec, ki je novinarsko pot začel na Radiu Karphatos. V Atenah je sprva študiral zgodovino, postal učitelj zgodovine, a novinarska žilica ga ni pustila pri miru, zato je doštudiral tudi to.

Ali Karpatos nima časopisa?

Imeli smo ga, a se finančno ni izšlo zaradi premalo naročnikov.

Manolis: Čeprav sem moški, lahko mirne vesti rečem, da živim v matriarhalni skupnosti. Že obledele fotografije, tiste prve z otoka, prikazujejo ženske v čudovitih tradicionalnih nošah ob verskih praznikih, pa ženske, ki pečejo kruh, vodijo osle po strmih poteh, delajo na poljih, v mlinih na veter, med fašistično okupacijo so bile pogumne upornice.    

Je zapustiti Karpatos izdaja?

Prebivalci Karpatosa so bili od nekdaj nomadi ...

A slišim, da prihajajo umret na otok, to drži, Evi?

Res je, ker je zakoreninjeno v naših genih, ker se spodobi. Sprva jih pokopljemo, ko ostanejo samo še kosti, jih skrbno prenesemo v kostnico, na Karpatosu namreč ni dovolj prostora za vse. Še preden odidejo na drugi svet, pa morajo svoje potomce pripeljati v rodno vas, jih naučiti plesnih korakov, običajev, jezika. In če že ne morejo živeti na Karpatosu, naj ohranjajo spomin nanj vsaj v grških izseljenskih maticah po vsem svetu.

Pa vi, Manolis, ste poročeni?

Nisem.

Sanjate o poroki, niste vsako leto mlajši.

Hvala, vem. In ja, želim si družine. (smeh)

Je običajno, da ste pri 36 letih še vedno samski in tako globoko v resnem poslu?

Poroka bi že bila dobrodošla, a se še ne mudi. Ne pozabite, na otoku je kar nekaj ljudi starih več kot sto let, da o tistih, ki se jim samozavestno približujejo, sploh ne govorim. Kar se tiče posla, tudi nisem več tako zelo mlad, žilica za turizem je skorajda prirojena in tukaj z njim odraščamo, še posebno če gre za družinsko podjetje.

Drži, da vse niti družinskega in poslovnega življenja iz ozadja, skoraj diskretno, na Karpatosu vlečejo ženske?

Če dovoliš, Evi, bi jaz odgovoril. Čeprav sem moški, lahko mirne vesti rečem, da živim v matriarhalni skupnosti. Že obledele fotografije, tiste prve z otoka, prikazujejo ženske v čudovitih tradicionalnih nošah ob verskih praznikih, pa ženske, ki pečejo kruh, vodijo osle po strmih poteh, delajo na poljih, v mlinih na veter, med fašistično okupacijo so bile pogumne upornice. Ženska je še danes skrbna mati svojim otrokom, pomaga pri izbiri ženina in neveste, če že nista s Karpatosa, naj bosta vsaj Grka, moževa opora, skrbnica svojih staršev in bratova zaščitnica, nepogrešljiv del vsakega veselja in vsake žalosti, ki jo ponuja tukajšnje življenje. In v zadnjem času še računalniška virtuozinja, ki obvlada vse pasti računovodstva. Ja, na Karpatosu vladajo ženske, moški imamo še vedno le stranske vloge! Tudi ko se bom poročil, se je moja naloga preseliti k njej, hčere ostanejo pri hiši.

Je res, da pomaga, če si prva hči v družini?

Drži, oporoka ni potrebna. Pobereš dobršen del dediščine, vse po materi, tudi najpomembnejšo stvar, ki prehaja iz roda v rod, tako imenovano kolaino, več sto let staro ogrlico, na kateri se nabirajo zlati kovanci in jo smeš nositi samo na svoji poroki. Sorojenci si razdelijo, kar ostane, pomembno je tudi tvoje krstno ime, ki si ga podedoval bo babici, prababici, pradedu, dedu, očetu ... Če ti je denimo ima Manolis, podeduješ, kar je bilo v lasti pradeda Manolisa. A tudi to se počasi spreminja.



Bi lahko svojemu sinu nadeli ime Johnny, denimo?

Lahko bi, a ne želim se zjutraj zbuditi z nožem na vratu, očetu to zagotovo ne bi bilo všeč. Zelo strastni smo, ko govorimo o poimenovanju, in v resnici ni nikoli manevrskega prostora za premišljevanje, kako imenovati svojega potomca.

Kaj sta slišala o Karpatosu, še preden sta ga prvič videla?

Evi, boš prva?

Lahko. Pogosto so razlagali o težkem življenju, o elektriki niso vedeli ničesar, bosonogi so tekali po razbrazdanih terenih, bogatejši so si lahko privoščili škornje legendarnega čevljarja iz Olymposa, a so jih morali nositi vse življenje, nekateri jih imajo še danes.

(Se vplete Manolis.) Se spomiš tiste, Evi, ko se je v bližini Karpatosa potopila tovorna ladja, polna banan; priplavale so na obalo, a niso vedeli, kaj v resnici z njimi početi. Na koncu so jih pojedli z olupki vred. Ali šokantnega prvega pisma iz Kanade, kjer so dejansko živeli črni ljudje, ki so hodili po belih ulicah, pravzaprav sploh niso vedeli, da gre za sneg. Med pripovedovanjem so se stari starši nemalokrat čudili svojim predsodkom, a drugače niso znali ubesediti vsega novega, drugačnega, neznanega. Nikoli, zares nikoli pa niso pozabili opevati lepot Karpatosa, in ko sem nanj stopil tudi jaz, sem videl, da niso pretiravali.

Torej ostajata na Karpatosu, Atene vaju ne mikajo (več)?

Ostajava, Atene se počasi spreminjajo v Kabul, polno je beguncev, s katerimi sočustvujeva, jim skušava pomagati, a vseeno je življenje vse prej kot varno. Pa tudi sicer ne želiva biti del atenske elite, ki tako rada viha nos nad otočani. Kdo ve, morda sva ga nekoč vihala tudi midva.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE