Zanikal je resnico, a fotografiji nista lagali, on je bil njegov sin

»Vid sem. Star sem štiri leta,« je z navdušenjem odgovoril. »Kako pa to, da si poklical ravno mene?« me je zanimalo. »Mami je našla tvojo številko,« mi je razložil. »No, pa mi zdaj daj na telefon mamico,« sem ga prosila.

»Babi, a lahko pridem na obisk k tebi?« se ni dal odgnati.

»Daj mi mamico, da se najprej pomenim z njo. Adijo, Vid,« sem mu dejala.

»Gospa, oprostite, morala sem vas poklicati. Otrok hoče spoznati svojo drugo babico in dedka. Pravi, da vsi prijatelji iz vrtca imajo po dve babici in dva dedka, zakaj pa jih on nima. V vrtcu so namreč šli dedki in babice z otroki na krajši pohod na Klobuk, a z Vidom ni bilo nikogar. Moja mama Ana težko hodi, sploh pa ne more v hrib.« Za trenutek je utihnila, zajela sapo in nadaljevala s tresočim se glasom: »Gotovo vam je sin povedal, da na sodišču teče postopek v zvezi z očetovstvom. Mislila sem, ali vam lahko najprej pošljem Vidovo sliko. Potem se pa slišiva. Nisem se še predstavila, Tadeja sem.« »Prav. Ta otroška glavica je pa zelo bistra, da tako razmišlja. Ampak moramo to tudi zanesljivo vedeti, da po nepotrebnem dodatno ne prizadenemo otroka,« sem dejala z vznemirjenim glasom. »Gospa, zelo sem vesela za pogovor in najlepša hvala za razumevanje. Pokličem vas konec tedna,« je zadovoljna končala pogovor. Vid pa je vmes kar naprej spraševal, kdaj me bosta obiskala. 

Tisto noč nisem mogla spati. Tudi midva z možem sva se ločila, ko je bil sin v najstniških letih. Nisva se kregala in vpila drug na drugega, tako da sinu ni bilo jasno, zakaj je konec njegove družinske idile. Očeta dostikrat ni bilo doma, a sem otroku govorila, da je službeno odsoten. Nekega dne pa je spakiral kovčke in dokončno odšel k mlajši. Nič mi ni očital. Svojo bolečino sem skrivala v sebi in jo s pomočjo dobre prijateljice malo omilila. Ni bilo dobro, da sem bila pred otrokom junaška mati, ki pa ji je jokalo srce. »Mami, zakaj očija že ves teden ni doma?« mi je nepričakovano zastavil vprašanje in me pogledal naravnost v oči. Cmok se mi je naredil v grlu, debele solze so kot vodni vulkan drvele po mojem licu. Stisnila sem ga k sebi in končno zbrala moč, da sem mu povedala resnico: »Oče je odšel k drugi, vendar s tabo ne bo pretrgal stikov, rad te ima. Zdaj pa še zbira pogum, da ti bo to tudi razložil.« Sin ni odpustil očetu, ker mu pred odhodom ni pojasnil svoje odločitve.

Tale fantek Vid pa sploh ne pozna očija, zato ga zaenkrat še ne pogreša. Vsaka taka zgodba me prizadene v dno srca. Zakaj nimajo vsi otroci sreče, da so ljubljeni, saj imajo pravico do nje.

Sin je dobil pismo s sodišča, verjetno spet vabilo na obravnavo. »In kdaj bo ta postopek končan?« sem ga previdno vprašala. »Tudi mene zanima. Naveličan sem vsega, vse si izmišljuje, samo da bi priznal očetovstvo. Pol fascikla je že raznih papirjev. In kakšne podrobnosti sprašuje sodnica, da se mi želodec obrača, ne bom te mučil s tem.« Še sem vrtala vanj: »Pa ti to žensko poznaš? Si živel pri njej?« »Poznam jo. Bila je natakarica v lokalu, kamor smo zahajali s prijatelji. V bistvu me je ona zapeljevala, kakšen kompliment sem ji že namenil, a me ni privlačila. Ne spomnim se, da bi kar koli imel z njo,« je zaključil. 

Vsak dan sem nestrpno čakala poštarja in Tadejino pismo. Končno je prispelo. Raztrgala sem kuverto. V roke sem vzela Vidovo sliko in stopila k oknu, da so jo oblili sončni žarki. Zelo svetli, rahlo skodrani lasje, modre oči, malo zavihan nosek, krasen nasmeh. Poiskala sem še sinovo sliko, ko je bil tudi on star štiri leta. Položila sem ju drugo poleg druge. Kako sta si podobna, kot da sta dvojčka. Pa to je njegov sin oziroma moj vnuk. Ne predstavljam si tudi, da bi mati nekoga obdolžila očetovstva, če ni imela nič z njim.

Kako in kdaj naj to povem sinu, da bo sploh poslušal. Sama morava biti. Njegova partnerica ima tudi enega otroka iz prejšnje zveze, tako da vsaj tu ne sme biti težav. Domislila sem se, naj mi prinese iz lekarne kremo za masažo, ker me je spet začelo boleti koleno. »V redu. Danes ti prinesem. A bo mogoče kaj za kosilo?« je vprašal. »Bom skuhala to, kar imaš najrajši: dunajski zrezek, pire krompir in špinačo,« sem mu z veseljem odgovorila. »Se vidiva,« je dejal in odložil slušalko.

Obe sliki sem postavila na mizo, tako da ju ne more spregledati. Prišel je dobre volje kot po navadi in me vprašal, ali me ne bi raje peljal k zdravniku. »Ne, ne,« sem rekla, »krema bo pomagala.« »Kaj si se ukvarjala z obujanjem spominov? Tole sem jaz, kdo je pa na drugi sliki?« ga je zanimalo. »Vse ti bom povedala, najprej pojej, jaz bom pa še skuhala kavo,« sem rekla. V kuhinji sem nekajkrat globoko vdihnila in si rekla, kar bo, pa bo. 

»Tole je fantek Vid. Kako zelo sta si podobna,« sem se čudila. »Pa ja ne boš rekla, da je to moj sin,« se je zakrohotal. »Morda pa je,« sem pripomnila. »Zgleda, da ti veš nekaj več od mene,« se ni dal. Povedala sem mu telefonsko zgodbo. »Naredi analizo DNK, da se stvari rešijo,« sem moledovala. »Saj to ona hoče, ampak zakaj bi plačeval, če nisem imel nič z njo,« je rekel že vidno zaskrbljen. »Še enkrat preberi, kaj vse ona trdi, morda se boš kaj spomnil. Bojim se, da si bil mogoče takrat v opitem stanju,« sem se odzvala z materinsko ljubeznijo.

Preden je odšel, je še enkrat vzel v roke sliko Vida. Morda se je spomnil tudi svojih težkih trenutkov, ko ga je zapustil njegov oče, ki ga je sicer obiskoval in vzorno skrbel zanj.

Na naslednji obravnavi na sodišču je privolil v analizo DNK. Vmes me je poklicala tudi Tadeja. »Res je, Vid in moj sin sta si popolnoma podobna. Počakati pa moramo vseeno še na sodno odločitev,« sem zaključila.

Rezultati analize DNK so pokazali, da je Vid njegov sin in torej moj vnuk. Sin se nikakor ni mogel sprijazniti s tem. Hodil je po stanovanju gor in dol, kot da ga nosi polna luna. Razumem ga in tudi Vida, nebogljenega otroka, ki pa ni nič kriv. »Otrok je tu. A njo sovražim, gnusi se mi, ne morem je videti,« je bil ves besen. »Ne muči se več s preteklostjo, sprejmi jo takšno, kot je, ti bo lažje. Sprijazni se z novo obveznostjo, otrok ti bo nekoč hvaležen in verjemi, da boš tudi ti srečen. Čas potrebuješ, da se boš navezal nanj,« sem ga tolažila. »Tebi je vse tako enostavno,« je zagodrnjal. »Pomagala ti bom. Tadeja naj pripelje otroka k meni, tu ga boš prevzel in tudi oddal. Najprej pa se bova dobivala midva z Vidom, in ko se bova že spoprijateljila, se boš vključil ti,« sem predlagala. 

Iz globoke omare sem potegnila zaprašeno škatlo z igračami, ki je že dolgo ni nihče odprl. Vid je bil zelo družaben in igriv otrok. Le prvič je ostala mamica z njim, pa še takrat ni hotel domov. Neka notranja sorodna sila naju je povezala kot magnet.

Po četrtem obisku pa sem se odločila, da Vidu pokažem sliko očija. »Modre oči! Jaz imam tudi modre oči,« je bil začuden in presenečen hkrati. »Kmalu bo prišel,« sem rekla malo nestrpno. Nič ni rekel, spet se je zatopil v igranje. Ko je pozvonil zvonec, se je takoj dvignil in stekel k vratom. Bil je zelo radoveden fantek. Ko je Vid zagledal očija, jasno, da mu ni stekel v objem, saj je bil zanj tujec. Gledal ga je in se stiskal k meni. Oči je stal kot okamnel, le roke ni vedel, kam naj da. Mučno tišino je pretrgal on, najmlajši, in rekel: »Zakaj si se skregal z mamico?« Pristopil je, ga pobožal po laseh in rekel: »Ti bom razložil kasneje, ko boš velik.« Z narejenim nasmeškom mu je izročil plišastega kužka, lego avto in sladkarije. »Hvala, oči,« je Vid skoraj zavriskal. »Ali lahko avto sestavim?« je vprašal. »Seveda, zato sem ti ga prinesel,« je ljubeznivo odgovoril.

Midva sva se usedla za mizo v kuhinji. »Uh, led je prebit. Zelo sem se bal, da bi me odklanjal,« je dejal z olajšanjem. »Poglej, kako lepo ga je mamica vzgojila. Potrudi se, prinesel mu boš srečo, ker nisi odšel, ampak prišel v njegovo življenje,« sem modrovala. »Ne vem, ali bom lahko vzljubil tega otroka, ki je prišel kot strela z jasnega,« je zmajeval z glavo. »Ja, dejstvo je, da se oče zaljubi v otroka, če ga spremlja skozi nosečnost. Oba bosta mogla sprejeti odgovornost za avanturo, si priznati naivnost in nositi posledice. Tako to je,« sem zaključila. 

»Pa saj me je ona posilila, ko sem bil pijan, sicer bi kaj vedel. Lokal je res imel v prostoru pred skladiščem kavč za streznitev,« je hotel krivdo v celoti prevaliti nanjo. »Ja, to so težke zgodbe. Po lastni krivdi nisi imel svojega telesa pod kontrolo. Tadeja pa se je naivno zaljubila vate, misleč, da bo otrok ustvaril partnerski odnos. Vsaka šola nekaj stane, nekoga malo manj, drugega veliko. Poti nazaj ni. Fantek je naše krvi, pa še tako prisrčen in bister je,« sem ravno končala misel, ko je Vid s sestavljenim avtom pritekel v kuhinjo.

»Bravo, Vid, super si sestavil. Želiš, da skupaj pogledava še pravljico o Zmaju direndaju? To sem imel jaz najrajši, ko sem bil tako velik kot ti,« je predlagal oči. Sam mu je zlezel na kolena in z radovednostjo gledal slike. »Poglej, babi, kako je kuharica brcnila zmaja, da kar leti po zraku,« se je iz srca smejal zaključku zgodbe. »Vid, zdaj pa oči mora iti, pote pride mamica. Se kmalu spet vidiva. Če bo lepo vreme, bova šla v živalski vrt. Priden bodi,« ga je potrepljal po glavici, pomežiknil in odšel.

»Mami, poglej, kaj mi je kupil oči. In tole pravljico o zmaju sva gledala,« je z navdušenjem razlagal mamici. Ko je videla, da sinčkove oči žarijo od sreče, so se ji začele nabirati solze, ki pa jih je z grenkobo posrkala vase. »Babi, hvaležna sem vam in prosim, oprostite mi moje neodgovorno obnašanje. Do ušes sem bila zaljubljena v vašega sina,« je govorila s tresočim se glasom. Še nekaj je hotela reči, a ni našla besed. »Že dobro, vse bo v redu,« sem jo potolažila in objela.