Kako me lahko Bog nagrajuje vsak dan z novim valom te svete energije. Kako? Zakaj? Zakaj jaz?

Pred kratkim sem nani Fadili iz Sarajeva potarnala nekaj v smislu: »Ah, saj ne morem imeti takšne sreče, da bi prav mene izbrali za to vlogo, to bi blio že preveč, imam že tako ali tako srečo v ljubezni.« Nana me smrtno resno pogleda in mi zabiča, naj tega nikar ne govorim. Ne razumem, zato nadaljuje: »Kdor je srečen, je srečen, sreča ne pozna področja. Kogar spremlja, ga pač vedno spremlja.« Zakaj imamo potem pregovor, ki pravi, da kdor nima sreče v kartah, ima srečo v ljubezni? Kako misli nana, da imam lahko oboje, pomislim. To je sumljivo … Če bom preveč srečna, bo šlo slej kot prej nekaj narobe.

Moj uspeh nikoli ni bil moj. Moj uspeh je uspeh mojih lačnih babic in garaških staršev in tako se veselim, da lahko že zdaj uspeh v obliki notranjega miru oziroma sreče v ljubezni delim naprej in nazaj. 

Stop! Zavem, se svojega stereotipno slovenskega, ponižnega, rahlo avtodestruktivnega razmišljanja in si rečem: »Stop, nehaj, Zala!« Bistvo ljubezni oziroma umetnosti je pravzaprav izmenjevanje, fulidnost in dostopnost vsem. In kdor ljubi in je ljubljen, verjame. Kdor verjame, je srečen. Srečen ima srečo, ker sreča spremlja srečne. In pogumne. Seveda, pogumne, tiste, ki si upajo predati se ljubezni in se prepustiti tudi neznanemu. Sreča in uspeh po moje v nas ne moreta prodreti od zunaj. Če bi čakala na zunanjost, da me izpolni, tega ne bi dosegla, ker v tem primeru ne bi delovala z višjim dobrim, vsemirjem in potemtakem tudi sama ne bi postala vsemirna.

Preberite še: Zala Djuric o odnosu s svojo babico

Kako čudovito je dejstvo, da v slovenskem jeziku uporabljamo eno besedo za dva pojma, luck (sreča, op. p.) in happiness (sreča, op.p). Zlahka je najti zvončke, ko se na zvončke osredotočaš. Zlahka je najti priložnost, ko se na priložnost osredotočaš. In zlahka je najti srečo, ko se na srečo osredotočaš. Seveda sem neizmerno hvaležna moji brezkrajno ljubeči, čuteči in brezhibni družini, ki me podpira na vsakem koraku. Z njimi je lažji korak. A sklepam, da sem si tudi to najverjetneje že z nečim zaslužila.

Foto: Ana Gregorič/Medart

Zavedam se krutosti tega sveta in trnovih poti, skozi katere so se prebijale vse pretekle generacije, zato, da smo zdaj tu. Zavedam se. Zato sem še toliko bolj hvaležna, kar me dela še toliko bolj radostno in delavno in konec koncev uspešno. Moj uspeh nikoli ni bil moj. Moj uspeh je uspeh mojih lačnih babic in garaških staršev in tako se veselim, da lahko že zdaj uspeh v obliki notranjega miru oziroma sreče v ljubezni delim naprej in nazaj.

Nekoč bom delila tudi »srečo v kartah.« Moj uspeh je toliko moj, kot so moji geni, energija, ki teče okoli mene in skozi mene, tla, po katerih stopam, in nebo, ki pazi name. Zdaj razumem, kaj točno je mislila moja modra nana. Če bom srečna in hvaležna, bom dobila še več. Še več ljubezni. Joj, kako bom bogata! Samo … Kam jo bom pa dala? Kako se bo lahko vsa ljubezen stlačila v moje srce? Že zdaj sem na tesnem s prostorom.