27.01.2020

Zala Djuric: Moja babi

Moja babi je najboljša babi na svetu. Od nekdaj je neustrašna. Štiristo kvadratnih metrov veliko njivo je na roke obdelovala sama, kljub temu da je srčna bolnica.

Zala Djuric

Igralka, pevka in pesnica

Skrbelo me je zanjo, zato sem jo neprestano prosila, naj pazi nase in naj gre bolj počasi. Zaman skoraj vsakič, ko sem jo klicala, se je na moj klic oglasila zadihana. Nekega zimskega dne, se jo odločim poklicati. Slišim, kako dvigne slušalko, a ne slišim njenega glasu. »Babi, si tam, babi, je vse v redu?« se ustrašim. Ko pride do sape, mi skoraj osemdesetletna kraljica veselo odgovori: »Ja, končno je zapadlo malo snega, pa sem se šla sankat dol pod hišo.«

Pozablja, da je v možgančke male Zale vlila spomine, ki me bodo hranili celo življenje. In da je, na žalost morda prezgodaj, prišel čas, ko jaz lahko naredim kaj za njo. 

Ona me je naučila, da je življenje zabava, da je treba ceniti in ljubiti sočloveka, kako kuhati, šivati in večglasno peti narodne pesmi … Od nekdaj je podpirala moje norčije. Vsako poletje mi je kupila piščančke, ki sem jim prirejala modne revije. Z mano je nabirala zvončke, plesala, se smejala … Enkrat, ko sem jih štela kakšnih pet, sem ji omenila, da je zame najokusnejši del regrata popek. Naslednjič, ko smo družina Đurić Ribič prišli na kosilo na Ponikvo, sta nas na mizi, poleg mesa, rib in treh vrst priloge, čakali še dve skledi solate, ena regratova in ena »za Zaleka«, solata iz regratovih popkov. Skratka sama ljubezen. In malo razvajanja.

No, in v vsem tem nenehnem hitenju, skrbi za ostale in brezmejni ljubezni, je mojo največjo vzornico pred dobrim letom in pol zadela kap. Kar jo je pripeljalo v dom starejših občanov, na katerega pa se kljub neznansko prijaznemu osebju ni privadila. Jaz vem, da bo težko kadarkoli sprejela dejstvo, da fizično ne more skrbeti za nas. Zato ji vsakič, ko pridem na obisk, povem, kako zelo hvaležna sem, da obstaja in se trudi ostati pozitivna.

Preberite še: Zala Djuric o svoji mlajši sestri

Kljub hitremu življenjskemu tempu si vzamem čas in se pogosto odpeljem na obisk. Ni težko, namesto kave s prijateljico v centru Ljubljane, pač sedem v avto in se odpeljem v Šmarje na 'kofetkanje' s prijateljico babico. Včasih greva na sprehod, bereva ali pa se stiskava v postelji in gledava kviz. Nič kaj dosti se ni spremenilo.

Babi Joži ima avtoriteto, mi ukaže, »pozdravi« in jaz pozdravim mimoidočega. »Pojej jabolko,« pojem jabolko. »Ne hodi na obisk …« No, na ta ukaz sem pa imuna. Vem, da se boji, da bi bila komurkoli v breme. A se ne zaveda, da to še zdaleč ni! Čutim, da je potrta, ker mi ne more skuhati rižote in nabrati solate iz regratovih popkov ter ostanke zapakirati za v Ljubljano. Ampak pozablja, da me je naučila kuhati. Pozablja, da jo obožujem. Pozablja, da je v možgančke male Zale vlila spomine, ki me bodo hranili celo življenje. In da je, na žalost morda prezgodaj, prišel čas, ko jaz lahko naredim kaj za njo.

Vse, kar ji je ostalo, je njen topli nasmeh in mi. In vem, da globoko v sebi hrepeni po družbi bližnjih. Vem tudi, da ni edina. Srce se mi para, ko se kdaj tako zaklepetam s kakšnim drugim stanovalcem doma pa pravi na primer: »Imam štiri otroke, dvanajst vnukov in dva pravnuka ... Samo nimajo časa, veste, pa še daleč živijo in jih zato bolj po redko vidim.« 

Res ni moj namen se vmešavati v tuja življenja, a ne morem si pomagati, da mi ne bi tovrstni pogovori povzročili bolečine v srcu in porajali vprašanje: »Kako?« Kako lahko 16, sklepam odraslih potomcev pozabi biti hvaležnih viru njihovega življenja? Kako lahko dopustijo, da gospa s solznimi očmi in grenkim nasmehom neznanemu dekletu s hodnika kaže slike rojstnodnevne torte njene hčerke? Urniki vseh nas so polni, a včasih je treba postaviti prioritete. Saj razumem, kdaj preprosto pozabimo poklicati ali obiskati, pa bi v resnici radi. Zato, lahko drug drugega prijazno opomnimo: »Hej, obišči prednika!« Odnesi mu kakšen kozarec domače goveje juhe ali morda šopek rož. Zdaj in ne takrat, ko bo že prepozno. 


»Mrtvi prejemajo več rož kot živi, ker je obžalovanje močnejše od hvaležnosti.«

- Anne Frank

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE