Sara Isaković

Verjeti moraš, da si bog. In da si lev.

»Ali v Sloveniji še vlada takšna košarkarska evforija?« začne pogovor prek skypa dobitnica prve ženske plavalne olimpijske kolajne za Slovenijo Sara Isaković. Po športni karieri je v Ameriki končala študij nevropsihologije, zdaj želi svoje znanje koristno uporabiti v praksi in ga predati tudi drugim. Kot predavateljica se v začetku novembra vrača v Slovenijo na mednarodno konferenco o čuječnosti Centeredmind.

Menda ste več v zraku kot na tleh. Kje sem vas ujela?
Trenutno sem v Dubaju, jutri letim v Ameriko. Tam bom en teden, potem grem v Oslo. Trenutno živim na Norveškem. 

V slovenskem športu je psihologija tabu. Mali športniki bruhajo na startu zaradi preplašenosti, vseh pritiskov in pričakovanj staršev. In to samo zaradi naše mentalitete: »A zdaj pa ti potrebuješ športnega psihologa?!« 

Tam ste pomemben člen v start up podjetju Fitsmind. Gre za možganski fitnes?
Gre sicer za fitnes industrijo, za kakršno že obstajajo aplikacije, vendar pa rada verjamem, da smo drugačni. Celotna fitnes industrija dela na zunanjem videzu; six pack (čvrst trebuh), zadnjica itd. Ljudje pa nikoli niso bili manj samozavestni in bolj zakompleksani kot danes. Bolj ko težijo k popolni zunanjosti, manj so zadovoljni sami s sabo. Gledamo le na to, ali boš dobil všeček ali ne. Pomembno pa je, da imaš zdravo glavo. Ločiti moramo med pričakovanji, virtualnostjo in resničnostjo. Fizično brez psihičnega treninga ne gre, zato ljudi učimo kombinacije vizualizacije, telesne vadbe in meditacije. Smisel vsega je, da ta vadba postane del vsakdana. Imamo sposobnosti, izkoristimo jih!


Meditacija in fizična vadba? Sliši se kot združevanje vaših svetov – Evrope in Azije.
Res je. Ampak, kaj sploh je meditacija? To ni guru, zapiranje oči za 20, 30 ali 60 minut na dan. Gre za trening zavedanja v vsakem trenutku. Tudi na cesti. Gneča je, misli ti uhajajo. Če se v tistem trenutku zavedaš, ok, stanje je takšno, nič ne morem narediti, pomiri se, enkrat vdihneš in se zbereš. Potem začneš obvladati situacijo. Enako je pri prehrani. V sodobnem svetu je vse eno samo hitenje, zato ni čudno, da smo ves čas pod stresom. Možgani se nimajo časa umiriti. Vsak ima v njih center za zavest. Če ga ne znaš aktivirati, možgani preprosto ne morejo razmišljati, ker ne dela prefrontalni korteks. Prevzamejo te čustva in stres. Sledijo pritožbe, izgovori: »Ne morem, to je pretežko!« Če želiš nekaj narediti, se moraš takrat, ko je najteže, osredotočiti na dihanje. To je izhodišče, na katerem delamo.

Pravite, da telo ne dela brez glave. Kaj pa nasprotno?
Tudi ne gre. Glava ne bo uspešna brez fizične aktivnosti. Kakršna koli telovadba je najboljši antidepresiv. Bolj ko migaš, bolj se obnavljajo možganske celice, boljši je spomin, bolje spiš. Bolje se počutiš v svoji koži, bolj skrbiš zase. Če bi vsi ljudje na tem svetu telovadili ali pa meditirali, sploh ne bi potrebovali tablet. Navade je treba privzgojiti otrokom. Slovenija se lahko pohvali z dejstvom, da veliko časa aktivno preživimo v naravi. Toda na splošno so otroci bolj ali manj za računalniki, telefoni, tablicami. 

Skromnost ali bolje rečeno prizemljenost je obvezna. V sebi pa moraš verjeti, da si bog. Ko si enkrat na startu oz. v položaju, da se dokažeš, se moraš pojaviti kot lev. 

Se bojite, kakšen bo svet, ki ga bodo vodili današnji otroci?
Ja. V Dubaju veliko delam z mladimi med 10. in 18. letom. Najstniki težko ostanejo osredotočeni že pet minut. Glava jim uide, nujno morajo preveriti telefon, koliko všečkov so dobili. Več znanja imamo kot kadar koli, vendar živimo v hitrem tempu, zato je mindfulness meditacija (meditacija osredotočanja) zelo pomembna.

Sliši se kot obvezen šolski predmet …
Nekatere šole predvsem v Ameriki so jo že vključile v svoj urnik. V Evropi se tudi vse bolj premika. Primer odlične prakse v Sloveniji je OŠ Danile Kumar v Ljubljani. Po konferenci v Sloveniji grem v Rim, kjer bom predavala na temo »future education« (prihodnost izobraževanja). Povabljeni so številni predsedniki, predstavniki izobraževalnih ustanov, ki so odprti, da čuječnost postane obvezen predmet tudi v osnovnih šolah.

Trenutno delate s plavalci v Dubaju pa tudi z nekaj slovenskimi otroki.
V slovenskem športu je psihologija tabu. Večina trenerjev se boji pogovarjati na tej ravni, otroci pa so zato prikrajšani. Mali športniki bruhajo na startu zaradi preplašenosti, vseh pritiskov in pričakovanj staršev. Celotna kultura športne psihologije trpi. In to samo zaradi naše mentalitete: »A zdaj pa ti potrebuješ športnega psihologa?!« Zelo se želim vrniti domov in spremeniti razmere. Na žalost doslej ni bilo interesa. 


Foto: Ljubo Vukelič


Mentaliteta? Vi ste najbrž imeli odlične nastavke?
Moj oči je Srb in v njem je ena sama strast in zavedanje: »Mi bomo razturili!« Midva skupaj sanjava. Moja mati Slovenka pa je pridna in organizirana. Res sem imela dobre temelje. V življenju potrebuješ nekoga, ki verjame vate. V Sloveniji imamo skromnost, odlično, to je treba zadržati, dvigniti pa moramo stopnjo samozavesti. Super smo, ampak zdaj pa to dokažimo!

Ko spremljamo hrvaške prenose tekem, tudi ob porazu slišimo: »Gubili smo, a ipak smo najbolji!« (Izgubili smo, a vendar smo najboljši.) Tega pri nas ne slišimo.
(smeh) Ja, če gledaš srbsko televizijo, je pa še trikrat bolje! Pri nas nismo nikoli gledali športa na slovenski televiziji, ker nas vsi bolj hvalijo kot mi sami sebe. Tudi pri uspehih, kot je košarkarski, se takoj najde izgovor. Mislim, da je Slovenija s košarkarsko zmago vendarle imela zlat trenutek, ko je dokazala pripadnost. Potrebujemo takšne trenutke. Ali se sramujemo samih sebe? Vse je super, ko smo v tujini in se hvalimo, kako lepo državo imamo. Sebe pa ne znamo pohvaliti, da smo dobri, pametni, hitri. Ne. Biti moraš cankarjansko skromen in ponižen. 

Nekoč nekje bom nekoga srečala. Pomembno je, da človek dela na sebi, da je zadovoljen in srečen. In da nisi z nekom zato, ker nisi zadovoljen s sabo. Sreče ne smeš iskati v drugi osebi. 

Zmedli ste me. Torej skromnost ja ali ne? Ali gre to skupaj z ambicioznostjo?
Skromnost ali bolje rečeno prizemljenost je obvezna. V sebi pa moraš verjeti, da si bog. Ko si enkrat na startu oz. v položaju, da se dokažeš, se moraš pojaviti kot lev. Verjameš v to, kar počneš, imaš vizijo. Srce bi pustil v projektu, na igrišču ali v mojem primeru na bazenu. Trenerji bi morali to miselnost vgravirati, inštalirati v možgane mladih. Skromni smo, zdaj si pa upajmo še sanjati. Prepričani moramo biti, da smo lahko najboljši na svetu, in to je povsem zdrava stvar!

V športu so povsem merske enote jasne. Kaj pa v poslovnem svetu, kjer nas glasnejši – pa ne nujno pametnejši – z lahkoto preglasijo?
Zdi se mi, da imamo veliko sposobnih, pametnih ljudi, ki ne dosežejo položajev, na katerih bi lahko naredili pozitivne spremembe, če bi bili slišani. Včasih nismo dovzetni za informacije iz tujine, iz novega izvira informacij. Radi se držimo zase. Zakaj?! Imamo strokovnjake, združimo se in naredimo vsi skupaj še nekaj boljšega! 


Foto: Uroš Hočevar


Predavate po vsem svetu. Kje je Slovenija v primerjavi z drugimi državami v razvijanju človeškega potenciala?
Na začetku. S konferenco Centeredmind, na kateri bom predavala novembra, prebijamo led. Ne bodimo skeptični, zakaj je neki človek uspešen, temveč se sami naučimo biti uspešni! Če želimo v Sloveniji uspeti, potrebujemo stalno podporo doma. Tisti, ki so na poti uspešnosti, gredo danes v tujino, kjer imajo dobre vire, in se kasneje morda celo vrnejo v Slovenijo. Tu jih deset minut hvalimo, nič pa si ne prizadevamo za to, da bi npr. športnike ali znanstvenike zadržali doma. Miselnost moramo spremeniti.

Veliko sva govorili o ciljih. Kateri so vaši?
Želim se osredotočiti na kariero. Imam priložnost dela na področju antidopinga za organizacijo WADA (World Antidoping Agency). Sodelujem z njimi, delim znanje in zavedanje dopinške psihologije, zakaj se športniki odločijo za nekatere stvari, za katere se sicer verjetno ne bi. Imam vizijo, da pripravim psihološke priprave za plavalce, ker to na svetu še ne obstaja. Želim si delati predvsem s športniki in piloti. 

Imam starše, ki so moj zgled in se imajo najraje na vsem svetu. Res sem hvaležna za tako družino, fundacijo. Ni pomembno, kaj se bo zgodilo, mi bomo vedno držali skupaj. 

… Oprostite, ampak moram …
Vem, vem, sem vizualizirala. (smeh)

Kaj pa družina?
Imam starše, ki so moj zgled in se imajo najraje na vsem svetu. Res sem hvaležna za tako družino, fundacijo. Ni pomembno, kaj se bo zgodilo, mi bomo vedno držali skupaj. In nekaj takšnega si želim ustvariti tudi sama. Verjamem, da se mi bo to zgodilo. Nekoč nekje bom nekoga srečala. Pomembno je, da človek dela na sebi, da je zadovoljen in srečen. In da nisi z nekom zato, ker nisi zadovoljen s sabo. Sreče ne smeš iskati v drugi osebi.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE