Južna Afrika
V najnevarnejšo državo sveta po nepozabno izkušnjo safarija

19.1.2020

Južna Afrika velja za eno izmed najbolj nevarnih držav na svetu, a če želite izkusiti safari, ponuja ta država najlažjo pot in najnižjo ceno za kakovost na afriški celini.


»Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije. Ljudje se morajo sovraštva šele naučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se še laže naučijo ljubiti. Ljubezen je za človeško srce bolj naravna kot njeno nasprotje.« Besede velikega borca za človekove pravice, ki bi jih morali učiti v vseh osnovnih šolah na svetu in ponavljati do konca življenja. A ko si je Nelson Mandela dolga desetletja prizadeval za mir in enakost v svoji državi, zagotovo ni pričakoval, da bo Republika Južna Afrika, med drugim tudi zaradi njegove filozofije »mavričnega naroda«, pristala prav v vrhu najzloglasnejših lestvic na svetu.

Kip črne deklice z imenom Hope (upanje) je bil postavljen leta 2018 na Unicefov svetovni dan otrok.

Temne posledice apartheida

Vladavina belcev se je v Južni Afriki začela v 17. stoletju s kolonizacijo Nizozemcev, sredi 20. stoletja pa je država prišla pod britansko oblast in angleščina je še danes eden izmed uradnih jezikov. Leta 1948 so uvedli apartheid, politično doktrino, ki je ljudi ločevala po barvi in kruto zatirala temnopolto prebivalstvo. Rasna segregacija se je končala šele leta 1994 in posledice se danes kažejo kot nekakšen »obrnjeni apartheid«. Vse od trenutka, ko je vladavino prevzel Afriški kongres, je namreč nadzor države v rokah črnske večine, oblast pa je znana po izjemno visoki stopnji korupcije.

Beli prebivalci se zadržujejo v naseljih, obdanih z bodečo žico, in so hvaležni za vsako noč, ko niso oropani. Kriminal je sicer pretežno v domeni priseljencev iz Zimbabveja in Nigerije, a oblast tu ni kaj dosti aktivna. Še več, med prebivalci veljata nenapisani pravili: Če te oropajo, pojdi iz hiše in poglej stran. Če je ogroženo tvoje življenje, streljaj in ne zgreši – policija ti namreč ne bo pomagala.

Constitution Hill, bivša trdnjava in zapor, je danes sedež ustavnega sodišča in muzej.

Ugrabitve so del vsakdana

Znanec, ki je pred leti delal v Johannesburgu, je bil med svojim mandatom ugrabljen vsaj desetkrat. Prvič ga je bilo seveda strah, a je, potem ko je podjetje, v katerem je delal, zanj plačalo odkupnino, to »prakso« sprejel kot rutino: »Drugič in tretjič ti je še malce nelagodno, potem se pa navadiš. Najpomembneje je, da se ne upiraš. Tujcev večinoma ne poškodujejo, saj se želijo izogniti mednarodnim incidentom. Želijo samo denar in če sodeluješ, si bolj ali manj varen. Ponavadi te izpustijo še isti dan, ko prejmejo odkupnino.«

Na spletnih straneh ministrstva za zunanje zadeve so varnostna priporočila za obisk Južne Afrike zelo podrobna in sodeč po drugih informacijah s spleta tudi zelo ažurna. Poleg splošnih navodil, da se velja izogibati večjim množicam, samotnim ulicam in pohajkovanju v večernih urah, se je v Johannesburgu priporočljivo izogibati samemu centru, za najvarnejšo pa velja soseska Sandton, ki postaja finančno, trgovsko in turistično središče mesta. Če za prenočišče, sprehod in nakupovanje spominkov izberete ta predel, načeloma ne morete dosti zgrešiti. 

Spomenik Nelsonu Mandeli na istoimenskem trgu v predelu Sandton

Prestolnica zlata

Za odkrivanje Johannesburga sva izbrala turistični avtobus, ki kroži po ustaljeni poti in je dokaj varen način spoznavanja mesta. Iz slušalk, ki jih dobiš ob vstopu, dobrodušen glas vodnice nenehno poudarja, da je Jozi, kot ljubkovalno kličejo svoje mesto, prestolnica sanj. S tem misli na rudnike zlata, katerih odkritje je konec 19. stoletja prispevalo k temu, da je na ozemlju iz nerodovitnega kamna in afriškega grmičevja v nekaj desetletjih zrasla prava metropola. Johannesburg leži v provinci Gauteng in je s skoraj šestimi milijoni prebivalcev eno redkih velemest, ki ni nastalo ob morju ali reki. Večino današnjega prihodka še vedno ustvarjajo rudniki zlata, diamantov in premoga, zaradi česar je ta provinca tudi daleč najbogatejša. 

Odkrivanje Johannesburga je najbolj varno s turističnega avtobusa ali z organiziranim vodstvom.

Restavracije in bari se zaprejo pred mrakom

Z avtobusa zagledam most Nelsona Mandele, ki je predstavljen v večini turističnih vodnikov, in predlagam, da izstopiva na prvi postaji. Žal se zaradi cestnega vozlišča do mostu ne moreva sprehoditi, zato zavijeva v simpatično restavracijo in si privoščiva pozno kosilo. Hrana v Johannesburgu, pa naj bo v kiosku na ulici ali malo boljši gostilni, je izjemno okusna in dovolj pestra, da zadovolji tako mesojedce kot vegane. Tudi nad cenami sva bila prijetno presenečena, saj so kar precej nižje kot pri nas. 

Navdušena nad postrežbo in prijaznostjo osebja se po kosilu odpraviva na kratek sprehod in zaradi številnih trgovin z znanimi blagovnimi znamkami skoraj pozabiva, da sva sredi enega najnevarnejših mest na svetu. Dokler se v nekem trenutku ne zaveva, da že nekaj ur nisva srečala niti enega belca in da sva tarča številnih, ne ravno prijetnih pogledov. Ker se že spušča mrak, začneva iskati prvi lokal z brezžičnim internetom, da bi priklicala Uber, saj taksijev pravzaprav nisva opazila. A kmalu presenečena ugotoviva, da je večina trgovin in restavracij že zaprta. 

Živahno središče na Gandhijevem trgu

Ko imaš več sreče kot pameti

Ko že skoraj obupava, se spomniva, da sva imela brezplačno internetno povezavo na turističnem avtobusu, in s hitrim korakom se odpraviva na končno postajo. Avtobus zamuja. Ko se končno pojavi in nama uspe priklicati prevoz, je že poštena tema. Aplikacija kaže, da naju bo voznik pričakal na drugi strani parka, in z velikim nelagodjem pospešiva korak skozi neosvetljen drevored. Voznika na obljubljenem kraju ni. Spet sva brez interneta in na robu solz se v mislih že poslavljam od najbližjih. Preveč sem prebrala o ropih, posilstvih in umorih v Johannesburgu, da bi ostala mirna. K sreči čez slabih deset minut mimo prikoraka oborožen varnostnik in nama pokliče taksi. Konec dober, vse dobro. 

Na prvi pogled ulice Johannesburga ne zgledajo prav nič neobičajne.

Na pot s cmokom v grlu

Naslednje jutro med zajtrkom opazim, da naju vodnik že čaka na dvorišču. Phillip, domačin nizozemskih korenin, nama razloži, da so na cesti protivladni protesti in da tedaj nikoli ne veš, kaj te čaka na poti. »Ali je lahko za nas nevarno?« ga vprašam. »Če se jim bomo izognili, ne. So pa včasih nasilni in lopovi izkoristijo zastoje za to, da te oropajo.« S cmokom v grlu se pripravim na peturno vožnjo do Krugerjevega narodnega parka, zaradi katerega sva sploh prišla v Južno Afriko.

Da bi pregnala temne misli, Phillipu razložim najino »prigodo« z iskanjem taksija. Njegovega pogleda ob vprašanju: »Peš sta šla skozi sosesko Hillbrow? Nikoli več ne storita tega!« ne bom nikdar pozabila. Na moje vprašanje, zakaj je v Južni Afriki toliko kriminala, pa odgovori: »Večina temnopoltih prebivalcev, predvsem tisti iz nižjega sloja, je zelo lena in pohlepna. Ko vidijo, da je belec nekaj ustvaril, želijo to imeti čim prej. In vlada jim daje potuho – bodisi zamiži pri kriminalu bodisi jim priskrbi minimalni standard, da jim ni treba delati. Samo poglejte ta ogromna neobdelana polja. Temnopolti državljani dobijo zemljo v najem za res smešen denar. A potem se ne zgodi nič. Vidite, da na njih kdo dela? Ne. In tako zemlja propada, kriminal pa narašča. In to je splošen problem, s tem se strinja tudi tisti del temnopoltega prebivalstva, ki se mu s tako oznako dela krivica.« 

Pogled na stolp Hillbrow, najvišjo zgradbo v Afriki.

Čudovita pokrajina

Od Johannesburga do Krugerjevega narodnega parka je slabih 500 kilometrov vožnje po dokaj dobro vzdrževanih cestah. Spremljajo nas ogromni nasadi drevja, namenjenega izvozu papirne industrije, ter številne plantaže pomaranč in limonovcev, ki močno spominjajo na mediteransko pokrajino. V zadnji tretjini poti se v daljavi začne dvigovati visoko gorovje, v katero je reka Blyde vklesala čudovite meandre. Gre za enega največjih kanjonov in edinega zimzelenega na svetu, ki je odet v rdeče, rumene in zelene barve. Ko se ustavimo na razgledni točki, smo v parku skoraj edini obiskovalci. Nad nami je nebo brez oblačka, več kot tisoč metrov pod nami leno teče reka, okoli nas pa graciozna tišina, ki ti da občutek, da se je čas, vsaj za nekaj trenutkov, ustavil. Strah, ki sem ga nosila s seboj iz Johannesburga, se počasi razblinja in misel, da sem le še slabo uro od najinega končnega cilja, me navda s prijetno toplino.

Kanjon reke Blyde

Vuyani, dobrodošli sredi divjine

Pozno popoldne prispemo v kamp, ki je v zasebnem naravnem rezervatu, le streljaj od narodnega parka Kruger. Na pragu nas z »vuyani«, kar v lokalnem jeziku pomeni dobrodošli, pozdravi prijazna gostiteljica ter nam ponudi mokre brisače in sveže pripravljen sok. Na poti do bungalova nas radovedno, a z varne razdalje gledajo impale, malce bolj pogumna pa je opica, ki v rokah drži vrečko ukradenega toasta in se nam smeji z drevesa. Ko vodnika, bolj za šalo kot zares, vprašam, ali lahko na svoji terasi pričakujem kakšnega leva, prijazno odvrne: »Takšnega primera še nismo imeli, vsekakor pa ponoči ne smete sami iz sobe. Smo namreč sredi divjine, med nami in divjimi zvermi ni nobene ograje.«

Zbudi me globok prodoren zvok, ki sem ga doslej slišala samo v filmih. Mogočno rjovenje se ponavlja v krajših enakomernih intervalih in občutek, da se kralj živali morda sprehaja v bližini najinega bungalova, me navda z nepopisnim adrenalinom. Čez nekaj minut rjovenje potihne in zasliši se samo še panično vreščanje pavijanov. Verjetno je prav v tem trenutku v levjih krempljih ugasnilo še eno življenje, si mislim. Zdaj mi je jasno, da se vodnik glede nočnih sprehodov ni šalil.

Drevo baobab v narodnem parku Kruger

Čas je za safari

Ob petih naju zbudi močno trkanje po vratih, čas je za prvi jutranji safari. Še v temi se vkrcamo v terenska vozila, ki so, mimogrede, brez strehe in posebne zaščite pred nezaželenimi gosti. Voznika vprašam, ali ima s seboj orožje. Ko odkima, nadaljujem malce bolj zaskrbljeno: »Kaj pa če lev skoči na avtomobil?« V temi se zasvetijo njegovi beli zobje in z nasmeškom odvrne: »Prvo pravilo je, da se v avtu ne vstaja. Če srečamo leva, morate sedeti pri miru, dovoljeno je le šepetanje. Levi so avtomobilov vajeni in če se ne počutijo ogroženih, smo varni.« Kaj se zgodi v nasprotnem, raje ne vprašam. Zdaj sem tu in izpolnjujem svojo dolgoletno željo. Kar bo, pa bo.

Sloni spijo kar stoje.

Žalostne usode zaradi človeškega pohlepa

Med štiriurno vožnjo po neprehodnem grmičevju vidimo žirafe, krdelo slonov, zebre, divje prašiče in tudi dva nosoroga. »Nosorogom porežemo rogove, da jih krivolovci ne bi pobili,« pove vodnik. »Če boste objavljali fotografije na družbenih omrežjih, vas prosimo, da ne izdate lokacije, saj je to zanje lahko usodno.« Na moje vprašanje, ali lovijo tudi leve, nelagodno odgovori: »Lov na leve je v Južni Afriki zakonit, če kupiš dovolilnico, ki stane okoli 30.000 evrov. Najbolj kruto pri tem je, da so nekateri celo označeni, da jih lovci laže najdejo. A tako pač je, lovski turizem je velik del prihodka naše države.«

Lovski turizem je žal velik del prihodka Južne Afrike. Foto: Shutterstock

Srečanje s kraljem živali iz oči v oči

Ko razmišljam o ostudnih dejanjih človeške rase, ki denar porablja za trofejno pobijanje nedolžnih živali, se džip nenadoma ustavi. Vodnik zašepeta: »Poglejte na desno.« Le nekaj metrov od nas leži ogromna gmota rjave barve in z dvignjeno glavo leno opazuje dogajanje okoli sebe. Od vznemirjenja se mi začnejo tresti roke in komaj se pomirim, da prižgem fotoaparat. V tistem trenutku kralja živali zmoti zvok iz grmovja in pogleda v našo smer. Za trenutek imam občutek, kot da si gledava iz oči v oči. Mogočen, a hkrati presenetljivo nežen pogled, ki mi da vedeti, da sem jaz tam zaradi njega, ne on zaradi mene. Pogled, zaradi katerega sem prišla v Južno Afriko. In pogled, ki ga ne bom pozabila do konca življenja. 

Iz oči v oči s kraljem živali

Roko na srce, pregovor Povsod je lepo, a doma je najlepše, pri Johannesburgu odpove na celi črti. A če želite izkusiti safari, ponuja Južna Afrika najlažjo pot in eno najugodnejših kombinacij med ceno in kakovostjo storitve med državami na afriški celini. Meni so se z obiskom čudovitega Krugerjevega parka tudi z malce sreče izpolnile življenjske sanje in vsi dvomi, ali se je splačalo hoditi po robu, so danes popolnoma odveč.

 INFO
  • Do Johannesburga boste iz Ljubljane najhitreje in najudobneje prišli s Turkish Airlines prek Istanbula. 
  • Za vstop v JAR potrebujete vizum, ki stane 33 evrov in ga morate urediti prek veleposlaništva na Dunaju, bodisi osebno bodisi po pošti. 
  • Johannesburg leži v istem časovnem pasu kot Slovenija, podnebno pa so letni časi ravno nasprotni. Čeprav geografsko sodi v subtropski pas, zaradi nadmorske višine 1753 metrov poletne temperature redko sežejo čez 25 °C. 
Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE