Zimska megla se je umaknila lahnemu vetriču, ki je nežno pihljal ob strugi reke Save in raznašal ptičje petje – prvi klic po pomladi.
Reka je končno pokazala svojo prečudovito zeleno barvo in spodbujala popke in lističe, da vzbrstijo v svojem odtenku. Polna pomladnega zagona, pripravljena na aktivne nove začetke, polna načrtov za delo, pohodništvo, raziskovanje naše pokrajine, sem se peljala na pregled. Moje težave so se končno uredile. Po dveh letih neobičajnih in pogostih krvavitev so mi s postopkom abrazije očistili maternico.
Stvar se je dobro celila, počutje je bilo odlično.
Čutila sem lahkotnost, kot da so iz mene odstranili neko težo, ki ni imela pravice biti tam in mi komplicirati življenje. Prepevala sem vesele melodije, ki so se vrtele na avtoradiu, in spustila senčnik, da sem ustavila nagajive žarke, ki so me poredno žgečkali po licih. Temnega oblačka za hribom nisem opazila, čeprav ga je veter nosil naravnost proti meni.
Sedla sem na stol v ambulanti in začela pripovedovati, kako super se vse celi, da se končno počutim odlično, da se je raven železa v krvi popravila, da sem zadovoljna in vesela, da je to za mano. Ginekolog ni rekel nič. Niti pogledal me ni. Strmel je v mojo zdravniško mapo in čakal, da mu izpovem svoje veselje.
Med mojo izpovedjo in tistim stavkom, ki ga je izrekel, je minila morda sekunda, ampak ko se zdaj spominjam trenutka, se mi zdi, da je vmes preteklo neskončno sekund, kot da se je čas ustavil. Moje življenje se je dalo na pavzo, potem pa je nekdo spet pritisnil gumb play: »V tkivu, ki smo vam ga odvzeli iz maternice, smo našli karcinom.«