Čas ni več moj gospodar. V stari vili, obrasli z glicinijo – no, za to divjo rastlino bi res potrebovala koga, da jo z vrtnarskimi škarjami brzda –, živim sama, odkar sem prebolela smrt svojega moža in nehala objokovati nesmiseln odhod edinega sina v večnost. Znam živeti z manj in za ta trenutek. Nisem ljudomrznica, a sobivanje zahteva toleranco, prilagajanje, strpnost – vseh razsežnosti teh pojmov sem se že v izobilju naužila, vse doživela.
Zgornje nadstropje je že dolgo prazno. Bilo je prazno. No, nisem še čisto prepričana o tem, a zvečer se mi zazdi, da se ravno nad mojo spalnico nekaj kotali. Mogoče kune, polhi, živali? Bili bi pravi blagoslov za zabetonirano mesto, če bi se raztepli po soseščini.
Naslednje jutro me prebudi brnenje aparata. Ne morem ga definirati, a je nekaj takega, kar povzroča človek. Izklopim sluh za hišne motnje in si ob odprtem oknu ocvrem jajčka, si skuham ravno prav sladko črno kavo, razprem časopis in uživam.
Privoščim si sprehod na trati in si ne morem kaj, da ne bi poškilila v zgornje nadstropje. Kljub poznemu jutru v oknu odseva soj svetila. No, pa se je le nekdo vselil.