Vem, da bom po njenem obisku prazna in polna novic, ki nimajo ničesar opraviti z mano, a vedno znova odprem. Skozi široko odprta vrata spuščam vase vse, česar nočem. Kot bi bilo to močnejše od mene in potrebujem še eno klofuto. Kot da telo še ni trpelo dovolj.
Sedim na školjki in zamišljeno zrem v odsev pred seboj. Ponovno z mislimi tam nekje in redko tukaj. Zamišljen pogled mi uide na uporabljen toaletni papir, ko na njem opazim rdečo sled. Zdrznem se. Nov mesec, novo razočaranje.
Poznan občutek sramu preplavi moje telo. Zopet mi ni uspelo. Oblijejo me solze. Iz sebe želim spustiti tuleč glas, ki bi vsaj za trenutek sprostil mojo bolečino, a se zadržim. Mojstrica sem v zatajevanju svojih čustev in v nadevanju lažnega nasmeha. Laž sem izpilila tako zelo, da se zdi, kot da je resnica.
V vseh teh letih neuspelih poskusov sem se do potankosti izmojstrila v igranju vsega, kar nisem. Nočem poklicati Marka. Ne še. Zadušim jok, ker nočem, da me sliši. Puščam mu še drobec upanja, vsaj še nekaj minut.
A solze so močnejše. Razmažejo popoln make up, ki sem si ga kot vsakič nadela tudi danes. Črne sledi maskare si utirajo pot po licih. Z dlanjo poskušam zadušiti glasno ječanje. Bolečina je kot mogočen vulkan, ki želi trmasto priti na plano. Ljubosumno jo čuvam zase. Naj gre nazaj! Tja, kamor spada. Iz ogledala vame bolšči mešanica obupa, žalosti in razočaranja.
Preplavi me jeza. Najraje bi razbila podobo, ki zre vame. »Nisi ženska! Nikoli ne boš mama!« mi odzvanja v glavi. Doživljam nešteto reprizo scenarija, ki sem mu priča. Nič bolj pripravljena nisem vsak mesec, nič lažji niso občutki. Nasprotno – vedno težje je.
Razbito upanje me tišči za vrat in mi ne pusti dihati. V trenutkih, kot je ta, vse naučene tehnike samopomoči ne zaležejo. Jalove so kot jaz. V mislih preklinjam vse zdravilce, ki so mi v teh letih ...
