Oster zvok je zarezal v prostor in Lenka ni mogla početi ničesar drugega, dokler je trajalo to cefranje lesenih hlodov na dvorišču njenega bloka.
Gledala je v skodelico z že hladno kavo in iskala nekaj prepoznavnega med sličicami, ki so se izrisale iz pene. Nič določljivega. Prekinjena črta, nepravilni krogi, v najboljšem primeru nekaj podobnega zajcu.
Igra jo je hitro minila, nadležna žaga pa ni nehala peti svoje rane zadajajoče pesmi. In pela je pogosto. K sosedu so vozili hlode od vsepovsod, on pa je rezal in rezal. Kako je to sploh mogoče početi sredi strnjenega blokovskega naselja? Zvok jo je na nekaj spomnil, na čase, ko je še živela v Bolehnečicih, prav tak dan je bil. Mršav in hladen februar. Do petega leta je živela v hiši, kjer se je rodil njen oče. Večni hlad v napol ilovnati hiši, ki se nikoli ni ogrela. Mati, foter in ona.
Navadila se je, v šoli ji je šlo, bila je odlična. Pohvale za lepe ocene ni dobila. Nikoli. Niti darila za odličen uspeh. Še čestital ji ni nihče. Na izlete so hodili drugi. Živalski vrt je bil na drugem koncu sveta. Morja ni videla do svojega štirinajstega leta. V zadnjem delu edinega predala v sobi je hranila kopalke, ki ji jih je nekoč dala sestrična. Prevelike. Enodelne. Modre. Prva leta jih je pomerjala vsak dan. Potem le še občasno.
Pred spanjem jih je poljubila, globoko potegnila njihov vonj, od nekod je še velo po bazenski in slani vodi, po smoli borovcev, po prikolici v kampu. Prisluškovala je modrim kopalkam sestričnine mame, torej Lenkine tete, večkrat legla na tla in slišala valove, kričanje galebov, igro otrok, glasbo z bližnje terase, vonjala meso z žara in sladoled v kornetu. Slišala je večerne sprehode, mehke poljube med dvema ožarjenima obrazoma in nočno šelestenje rjuh, ne, o tem ni smela razmišljati.
Zabolelo jo je v pljučih, trebuhu in medenici, v osramju je začutila ...
