Razglasili smo najboljšo Onino zgodbo 2023
Najprej je navdušila komisijo, tako da jo je ta uvrstila med deset najboljših Oninih zgodb, nakar pa ste jo, spoštovane bralke in cenjeni bralci, razglasili za zmagovalko leta.
V vrtincu neverjetnih zgodb in v najboljši družbi knjig smo se družili v mladem večeru tam, kjer nas tudi zidovi snubijo k pisanju, branju, ustvarjanju – v Hiši sanjajočih knjig založbe Sanje v Ljubljani. Ja, bila je noč sanj. In dejanj.
»V pozni, jasni in rahlo vetrovni noči sem se vračal iz Pirana. Počasi sem se vzpenjal navkreber po ozki in strmi ulici, mrmraje ponavljal pripev tuje popevke, ki mi je bila ostala v ušesih, in se pogosto ustavljal ter zavzeto gledal in poslušal, kako se je jesenski veter igral z mesečno nočjo. Igral se je z njo kakor s tančico: svileno je švistelo okrog mene in nad mano, bledo zlata luč pa se je mehko prelivala po položnih strehah in igrivo poplesavala po razvalovanem morju.
Tudi v mojem srcu je bilo prijetno vetrovno in v moji duši nenavadno svetlo. Spet so me obiskale tiste zlate ure, ki me vsega presvetijo in prezvonijo, da zapoje v meni tako radostno, kakor zapoje visoki poletni dan, ki obstane sredi zelene doline. Bilo je preveč lepo, zato sem vedel, da se bo vse kmalu stemnilo v tisto neznano in nepojmljivo hrepenenje, pomešano z grenkosladko tesnobo, ki me začne potiskati k pisanju.« Ciril Kosmač, Tantadruj
Bil je večer sanj
S temi čudovitimi besedami in mislimi neponovljivega Cirila Kosmača smo vas nagovorili k ustvarjanju letošnjega literarnega natečaja za Onino zgodbo in uvodni nagovor izjemnega slovenskega pisatelja vas je spodbudil k razmišljanju in naposled k odločitvi, da nam svoje zgodbe tudi zaupate. V ponedeljek, 16. oktobra, pa smo presunljive, morda za koga tudi trpke, a nedvoumno osebnoizpovedne zgodbe razgrnili.
Deset nominirank in nominirancev se je predstavilo in večina jih je v ustvarjanju že zelo domačih. Prispela literarna dela so izjemna, povedna, rišejo prostor in čas, v katerem živimo, in ja, tudi prostor in čas, v katerem bi si želeli – živeti. Bralke in bralce Oneplus je osvojila Mama, zgodba avtorice Branke Bilbija. Prejela je priznanje, Onino pero, s katerim bo zarisovala nove misli, in denarno nagrado v višini 500 evrov.
Onin literarni natečaj poteka že 28 let in soustvarjalka našega projekta, Valentina Smej Novak, filozofinja in založnica, je na slavnostnem dogodku poudarila, kako zelo potrebujemo dobro napisane zgodbe in kako pomembno je, da mediji skrbimo za njihov prostor kakor tudi obstoj. Naj še enkrat zaobjamem ta večerni trenutek, ki se je zgodil v prekrasnem prostoru založbe Sanje v Hiši sanjajočih knjig na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Bila je noč sanj. In dejanj.
Si boš dovolil nežnost, boš zaupal življenju?
Z dobitnico Oninega peresa 2023 smo po razglasitvi spregovorili o tem, ali je v življenju potrebno in vredno odpuščati in ali je res stvar otroka razumeti ravnanje lastne matere. Branka Bilbija nam je pojasnila: "Razumeti ne pomeni odobravati."
1. Vaša zgodba z naslovom Mama nas je osupnila, kakor tudi bralke in bralce, saj so vas okronali z Oninim peresom 2023. Mama, ta slovenski cankarjanski lik, ta oseba, ki nas zaznamuje nedvoumno za vse življenje, je središče vašega razmišljanja. Na razglasitvi ste nam zaupali, da je to vaša osebna zgodba. Kako danes, s časovne razdalje, gledate na izpovedano in zapisano?
Človek preživi veliko več, kot si misli, da lahko, a ni problem preživeti. Ali boš po težkih preizkušnjah življenja hodil po svetu s ščitom, trdo kožo in zaprtim srcem ali pa si boš vseeno dovolil nežnost in zaupal življenju, to je to, kar na koncu šteje. Danes z odmikom vidim to kot uro dodatnega pouka v šoli življenja.
2. V zgodbi zapišete, da ste mamo našli v Budvi in da je imela opravičilo, ki ga niste želeli ne slišati in ne razumeti. Kaj pa ste želeli, ko ste se odpravili k njej?
Vsi so mi govorili, da bi ona morala poiskati mene, in ne jaz nje, a jaz sem vedela, da otrok potrebuje mamo, in ne obratno, da reka teče k izvoru, in ne obratno. Če si jezen na nekoga, si ti tisti, ki pije strup, a vseeno pričakuješ, da bo drugega pokončalo. Ego tega ne razume. K njej sem odšla zaradi sebe, da bi se uzrla v očeh ženske, ki mi je kljub vsemu dala življenje. Želela sem si, da bi se prepoznali v objemu, a žal še ni bil čas za to.
3. V nadaljevanju pojasnite, da s časovne distance in po celjenju lastnih ran razumete svojo mamo, slišite in čutite njeno bolečino, rane, njen strah. Ampak, oprostite, razumeti kaj; ali je res stvar otroka razumeti ravnanje lastne mame?
Z mamo sva se srečali nekajkrat. Imela sem priložnost vpogleda v njeno otroštvo, odnos s starši, bolečino in njene sanje. Začutila sem spregledano deklico, in čeprav je že skoraj dvajset let babica, ta deklica še živi v njej. Razumeti ne pomeni odobravati. Razumeti pomeni prepoznati tisto deklico v njej, za katero je bil to prevelik zalogaj. Če vidiš življenje kot to, kar je, potem veš, da je to le ena v nizu zgodb v večnosti življenja.
4. "Vem, da sem pomirjena v sebi, ko pomislim nanjo," zapišete. Ste res pomirjeni?
Seveda je vse skupaj pustilo sledi na meni, tako kot ostanejo sledi carskega reza na materinem telesu. Tudi če gre za notranje šive in jih oko ne vidi, so tkiva prerezana v globino. Z mamo nisva zaveznici in verjetno nikoli ne bova. Pomirjena sem, kolikor sem lahko na tej točki življenja.
5. Tudi sami ste mama, zaupajte nam, prosim, kaj vas zaradi življenjskih izkušenj najbolj skrbi?
Imam dva sina, stara 14 in 15 let. Lahko rečem, da imamo lep odnos. Čeprav je to obdobje sprememb, zanju in tudi zame, nekako skupaj rastemo in se spoprijemamo z njimi. Nimam kakih velikih skrbi, ker zaupam življenju, da bo poskrbelo zanju. Na trenutke pa vseeno postanem otožna, ker vem, da odraščata v svetu, ki je obrnil vrednote in še marsikaj na glavo.
6. Pred tremi leti ste imeli v Vipavskem Križu razstavo z naslovom Kje se moje življenje konča in tvoje začne. Zapisali ste: "Sama ne verjamem v moje in tvoje življenje. Verjamem v življenje samo."
Slikam ženske obraze, najbolj prepoznavne po velikih in živih očeh. Vsak se lahko uzre v očeh drugega, če si to dovoli. Naša življenja se prepletajo, bolj kot smo sposobni to zaznavati. Nekogaršnji izdih je vdih nekoga drugega in obratno. Vežejo nas nevidne niti, zato se zgodi, ko srečamo nekoga in on »povleče eno nit«, nas »povleče k njemu«. Visokoobčutljivi ljudje toliko manj zaznavamo razliko med enim in drugim življenjem in vidimo vse skupaj le kot življenje.
7. Kaj je tisto, kar resnično šteje, kaj je tisto, kar je najbolj vredno?
Šteje to, da ostaneš preprost, čeprav ti ves svet govori, da moraš biti nekaj posebnega in da moraš nekaj postati. Šteje, da vidiš velikost življenja v malih vsakodnevnih stvareh, ko te partner pokrije z odejo in ti prinese tvoj najljubši čaj. Šteje, ko v nekom osvetliš tisto, kar je sam pozabil, da nosi v sebi, in potem gledaš, kako tisto nekaj raste pred tvojimi očmi. Šteje, ko slišiš otoški smeh in ti je preprosto toplo pri srcu.
Vseh deset izbranih zgodb finalistk in finalistov si lahko preberete TUKAJ, v nadaljevanju pa si oglejte še nekaj foto utrinkov ...
