»Seveda ni tako zaradi pomanjkanja denarja, temveč zaradi konjev,« je pojasnjeval David, knjižničar v domačem mestu. Priznam, kraj na zemljevidu me je pritegnil le zaradi možnosti brezplačne uporabe interneta, ki jo tudi nečlanom ponujajo skoraj vse španske knjižnice.
»Veliko domačinov redi konje, še več konj pa živi na okoliških prostranstvih naravnega rezervata Doñana. Lastniki napol divje živali enkrat na leto zberejo v velike črede in privedejo v mesto z namenom označitve in morebitne prodaje,« še doda David.
El Rocio mnogi spoznavajo s konjskega hrbta. Foto: Igor Fabjan
Kot vožnja po sveže zapadlem snegu
Mestece me je zaradi prašnih ulic in jezdecev, ki so kljub pozni uri tu in tam hiteli mimo, spominjalo na ameriški Divji zahod v času kavbojev in Indijancev. Mivka pa je v hladnem večeru pričarala skoraj zimsko vzdušje. Redki avtomobili so se namreč pomikali počasi in skoraj neslišno, kot da bi bile ulice prekrite s sveže zapadlim snegom.
Tudi sam sem se vožnje loteval previdno in po nekaj zdrsih na ovinkih še zmanjšal hitrost. Znaki za omejitev hitrosti v mestu očitno niso potrebni. Še posebno v primeru obilnejšega dežja, ko se ulice spremenijo v blatne kolovoze, vozniki pa se po najboljših močeh izogibajo velikim lužam.
K sreči ne dežuje prav pogosto, s čimer pa niso najbolj zadovoljni okoliški kmetje, ki poleg zelenjave vse leto pridelujejo jagode in ameriške borovnice. Pozimi seveda v rastlinjakih, ki omogočajo zorenje iskanih sadežev tudi ob nižjih nočnih temperaturah.