Sanja Macur: sama z avtom čez gorovje Atlas (preberite si, kaj je doživela)
Sanja Macur, mamica dveh otrok, novinarka, urednica in avtorica, je v potovanja zaljubljena že od malih nog, zato je v življenju obiskala že številne lepe kotičke tega sveta. Pred dvema letoma, ko so pri nas vladali strogi ukrepi, povezani z epidemijo, se je sama odločila za pobeg v severnoafriško državo Maroko, kjer je življenje potekalo brez tovrstnih omejitev, cene pa so precej nižje, kot smo vajeni pri nas.
Sanja, iskriva, nasmejana in odprta popotnica, je bila v Maroku že pred leti in ta se ji je tako vtisnil v srce, da se je odločila, da ga ponovno obišče. S tem si je med drugim izpolnila željo, ki jo je imela že kot majhna deklica – da bi se podala na pot čez gorovje Atlas in občudovala njegove lepote. Tega podviga se je lotila kar na lastno pest, s čimer je v tem muslimanskem okolju še toliko bolj zbujala pozornost. Kot sama pravi, jo je Maroko ponovno navdušil s svojo kulturno, zgodovinsko dediščino in naravnimi lepotami, poleg tega pa je v tem času stkala pristne vezi s številnimi domačini.
Nekaj utrinkov z njenih potovanj si lahko ogledate tudi na njenem youtube kanalu.
Njim se zdi tako fascinantno videti žensko, ki se sama vozi v avtu. Veseli so, ko te ustavijo. Zanima jih, od kod si, kam greš in kaj si boš ogledal. Potem ti rečejo še: »Welcome to Morocco.« To je stavek, ki sem ga v Maroku največkrat slišala.
Kako to, da ste se odločili, da odpotujete v Maroko?
Od nekdaj me je zelo privlačil arabski svet. V Maroku sem sicer v preteklosti že bila in me je zelo pritegnil. Zanj sem se do določene mere odločila tudi po sili razmer zaradi poceni letalskih povezav in ker je Maroko ugodna destinacija. Moja potovanja so vedno kompromis med tem, kar si želim, in kar si v nekem trenutku lahko finančno privoščim.
Odločila sem se, da se z avtom podam čez gorovje Atlas. Že kot majhna deklica sem bila vznemirjena vsakič, ko je učiteljica za zemljepis razlagala o Atlasu. Želela sem si, da bi ga enkrat obiskala. To potovanje mi je tako predstavljalo uresničitev enih od mojih otroških sanj. Teh imam, kar se tiče potovanj, sicer še veliko na zalogi (smeh).
Kako bi celotno izkušnjo z Marokom opisali v nekaj stavkih?
Bilo je nepozabno, avanturistično, eksotično. V to zgodbo je bilo vključenih veliko domačinov. To je bilo eno mojih najlepših potovanj. Nanj me vežejo zelo lepi spomini.
Maroko, država severne Afrike, se v kulturnem smislu precej razlikuje od našega okolja. Katere tovrstne razlike ste najprej zaznali?
Najbolj v oči mi je padlo to, kako se prebivalci države razlikujejo med sabo. V Maroku namreč ne govorijo enotnega jezika; Berberi govorijo enega, Arabci drugega, zato se večinoma ne razumejo med sabo.
Berberi živijo v puščavskem, podeželskem svetu, saj so potomci nomadskih plemen, ki so živela v sožitju s puščavo in so se pogosto selila. Doživljala sem jih kot naše Štajerce (smeh), saj so zelo odprti, čutni in ti na vsakem koraku izrekajo dobrodošlico. So zelo pristni in radi komunicirajo z obiskovalci. Veseli so, da si prišel obiskat kraje, kjer živijo. Zelo si želijo, da bi ti čim bolj približali njihov svet in zgodovino.
Po drugi strani so Arabci, ki prevladujejo zahodno od Atlasa, bolj prodajno naravnani. Tam je tudi več velikih mest (Marakeš, Fez), kjer je več turizma, zato je normalno, da te ne obravnavajo na tako osebni ravni.
Obiskali ste več maroških mest (Rabat, Fez, Marakeš). Kakšna je bila vaša izkušnja z njimi?
Marakeš sem tokrat obiskala drugič, saj mi je to mesto zelo blizu. Turiste, ki pridejo sem, običajno moti prodajna naravnanost prebivalcev, vendar sama menim, da moraš to vzeti v zakup. Konec koncev živijo od prodaje. Marakeš ogromno ponuja. Zelo lepi se mi zdijo njihovi vrtovi. Na primer Jardin Majorelle in Le Jardin Seckret, ki je za turiste odprt šele zadnjih nekaj let, prej pa je bil na voljo predvsem v protokolarne namene. Vredno si je ogledati tudi tamkajšnje palače.
Fez je zelo intenzivno mesto, kar zna biti nekoliko preveč tudi za bolj izkušene popotnike. Gre za labirint 9500 ulic, v katerih se lahko hitro izgubiš, zato je priporočljivo najeti lokalnega vodiča, da ti razkaže mesto. Po njegovih ulicah se ne moreš peljati z avtom. Domačini se radi pošalijo, da je edini taksi, ki je na razpolago, osel. Prebivalci Feza zase rečejo, da niso prodajalci temveč rokodelci. Pravijo, da si že s tem, ko se rodiš v Fezu, nekoliko pametnejši in bolj nadarjen kot ostali Maročani.
V Fezu se nahaja tudi prva univerza na svetu, čudovita mošeja Al-Karaouine, ki sprejme kar 22.000 ljudi, za njeno izgradnjo pa je zaslužena ženska. Če nisi muslimanske vere, vanjo ne smeš vstopiti, lahko pa stojiš med vrati in opazuješ molitev, če prideš tja ob pravi uri. V petek, ko je večina prodajaln zaprtih, sem v mestu zelo uživala. Takrat lahko doživiš pristnost domačinov in občuduješ lepoto 1100 let stare medine, ki od izgradnje dalje še ni bila obnovljena.
So pa mene osebno najbolj prevzeli predeli na drugi strani Atlasa. Kljub temu, da se z domačini nismo skoraj nič razumeli in smo komunicirali samo toliko, kot se je dalo, sem se na poti povezala z veliko ljudmi. Ta puščavska mesta sama po sebi niso nič posebnega, je pa tamkajšnja narava prelepa. Med vožnjo bi se lahko ves čas ustavljala in jo opazovala. Atlas je prekrasen, ceste pa so v veliko boljšem stanju kot v Sloveniji. So široke, le omejitev hitrosti je nekoliko nizka. Policijske kontrole so do določene nadmorske višine zelo pogoste, policisti pa so zelo prijazni.
Njim se zdi tako fascinantno videti žensko, ki se sama vozi v avtu. Veseli so, ko te ustavijo. Zanima jih, od kod si, kam greš in kaj si boš ogledal. Potem ti rečejo še: »Welcome to Morocco.« To je stavek, ki sem ga v Maroku največkrat slišala. Oni to tudi res mislijo. Zelo se potrudijo, da bi ti dali občutek, da si tam dobrodošel. Verjetno bi te z veseljem sprejeli domov in te gostili za nekaj dni, da bi ti razkazali, kaj vse ta država ponuja.
Torej so zelo veseli, da si turisti izberejo njihovo državo za popotniško destinacijo.
Ja. Velikokrat sem se vprašala, kako je možno, da je v eni državi toliko kulturnih in zgodovinskih znamenitosti ter lepe narave. En minus je sicer ta, da nimajo pitne vode. Vodo si je treba kupovati v plastenkah. Je pa to zagotovo država, v katero bi se lahko vedno znova vračala in jo raziskovala.
Maročani imajo tudi zelo močen stik z naravo. Mogoče zato, ker nekateri deli še niso toliko razviti; vsaj ne v smislu, kot mi razumemo ta pojem. Večinoma živijo na račun poljedelstva in živinoreje. Ko sem se peljala čez Atlas, nekaj dni nisem opazila nobene trgovine ali restavracije.
V Fezu, ko sem si po prodajalnah ogledovala stvari, so se mi nekateri domačini celo zahvalili, ker spoštujem njihovo kulturo oblačenja. Rekli so, da jih je sram v imenu žensk, ki so pomanjkljivo oblečene, saj s tem razkazujejo dele telesa, ki naj bi bili rezervirani samo za poglede njenega moža, in to jih spravlja v neroden položaj.
Omenili ste, da so vas zelo prevzele naravne lepote Maroka. Katere izmed njih so vam najbolj ostale v spominu?
Že sam Atlas, tamkajšnje gorske ceste in njihov najvišji prelaz Tizi N'Tichka. Gre za gorski prelaz na 2205 metrov nadmorske višine, ki se ga da prevoziti z avtom. Mogoče tudi Sahara. Opazovati sončni vzhod v puščavi je res posebno doživetje. Ko opazuješ prelivanje roza, oranžnih in rumenih barv, te prevzamejo posebni občutki.
Čez Atlas se v soteski reke Dades vzpenja krasna gorska cesta. Tudi kanjon reke Todre je res osupljiv. Nad kanjonom je možno obiskati nomadske družine, ki so nastanjene v nekakšnih jamah. Tkejo preproge, otroci pa hodijo trikrat na dan v dolino po vodo. V okolici je še veliko slapov, vrednih ogleda, ki pa jih nisem imela časa obiskati.
Tudi njihove oaze so tako lepe. Ko se toliko časa pelješ po pokrajini, kjer ni vode, ugotoviš, kako pomembna dobrina je to. Domačini stojijo ob poti in te prosijo za vodo. Takrat se zaveš, kakšni srečneži smo mi, ker imamo vodo, kamorkoli gremo. Maročani so tako ponosni na vsak njihov izvir in ga štejejo za naravno znamenitost, ker je to tam taka redkost.
Kako ste si organizirali prenočišče in v kakšnem stanju so tamkajšnje nastanitvene kapacitete?
Potovanja si vedno organiziram tako, da si vnaprej rezerviram prenočišče za prvi dve nočitvi. Da se mi s tem na začetku ni treba ukvarjati, ampak imam nekaj časa, da se navadim na novo državo. Preostale nočitve rezerviram sproti, da si lahko med potovanjem premislim in se odpravim po drugi poti, kot sem si jo sprva začrtala.
Tistim, ki si želijo soliden nivo čistoče, bi svetovala, da v takih državah izbirajo med prenočišči, ki imajo na Bookingu oceno, višjo od osem. Sama se vedno odločam za nastanitve, kjer sem lahko bolj v stiku z domačini, kot so družinski hoteli in tradicionalne nastanitve.
S prenočitvami nimam nobenih slabih izkušenj, bi pa tistim, ki načrtujejo potovanje v Maroko, svetovala, da s sabo vzamejo čepke za ušesa. Riadi, tradicionalne hiše v arabskem svetu, so namreč zasnovane tako, da imajo notranje dvorišče, ki je prekrasno, a zvoki na njem tudi zelo odmevajo. Lepota riadov se vselej kaže navznoter in nikoli navzven, kot smo tega vajeni pri nas. Vsak riad je nekakšen skriti raj.
Kaj je značilno za maroško kulinariko? Katere jedi so se vam zdele najbolj okusne?
Prevladujejo mesne jedi. Njihova tipična jed je tažin, ki je imenovan po posebni lončeni posodi, v kateri se pripravlja. Obroki se zelo dolgo pripravljajo; nekateri tudi uro in pol. Ko si nekje nastanjen, je tako že zjutraj smiselno povedati, kaj bi jedel za večerjo. Na menijih je za vsako jed naveden čas priprave. Na podlagi tega se nato odločiš, koliko si pripravljen čakati.
Na razpolago je tudi veliko sladkih jedi. Njihove figove marmelade so božanske. Imajo tudi pestro ponudbo datljev in oliv. Različne vrste uporabljajo v različne namene. Njihove olive so zelo okusne. Ker je tam veliko sonca, pridelki zelo dobro uspevajo. Za vegetarijance je izbira hrane nekoliko okrnjena. Sveže zelenjave skoraj ni, na voljo je le kuhana.
Bi, kar se tiče oblačenja, turistom podali kakšne smernice?
Rekla bi, da se je, preden se podaš v neko državo, dobro pozanimati, kaj je za domačine sprejemljivo. Vsaj jaz tako ravnam. Maročani cenijo, ko vidijo, da spoštuješ njihovo kulturo. V tem primeru te tudi hitreje sprejmejo.
Sama sem se držala nekih osnovnih pravil. Oblekla sem se sicer na svoj način, vendar sem bila - sploh v tradicionalnih, puščavskih delih Maroka - pozorna na to, da nisem kazala razkritih rok in nog. Nosila sem obleke, ki so segale do gležnjev. Ta pravila tam ne veljajo le za ženske. Tudi moški ne nosijo kratkih hlač in majic s kratkimi rokavi.
Stil oblačenja v Maroku je versko pogojen, vendar sem ugotovila, da ta zaradi tamkajšnjega sonca niti ni tako zgrešen. Tudi zakriti lasje. Ko prideš enkrat v okolje, kjer veter raznaša pesek naokoli, si tudi sam raje pokriješ obraz, da ti pesek na zaide v usta.
V Marakešu, ki je bolj turistično razvit, sem videvala tudi turistke, ki so bile v majicah brez rokavov in v mini krilih. Če se tako oblečeš, si verjetno zmanjšaš možnosti, da bodo domačini s tabo vzpostavili spoštljivo interakcijo. V Fezu, ko sem si po prodajalnah ogledovala stvari, so se mi nekateri domačini celo zahvalili, ker spoštujem njihovo kulturo oblačenja. Rekli so, da jih je sram v imenu žensk, ki so pomanjkljivo oblečene, saj s tem razkazujejo dele telesa, ki naj bi bili rezervirani samo za poglede njenega moža, in to jih spravlja v neroden položaj.
Če to razumeš, potem to sprejmeš in veš, zakaj je smiselno spoštovati njihovo kulturo oblačenja, ko potuješ po Maroku. Sploh če si želiš več komunicirati z domačini. Že tako si kot obiskovalec v središču pozornosti, ker si drugačen, ker si prišel od nekod drugod. Ko sem se na primer sprehodila skozi katero bolj odročno mesto, so vsi utihnili, saj jim je bilo zelo nenavadno, da se ženska sprehaja sama. Potem so videli še, kako sem se usedla v avto in se odpeljala z njim. Sprašujejo se, kako si to ženska lahko privošči. Tam je avto za celo družino prevelik finančni zalogaj.
Maročani živijo za to, da se pogajajo. Lahko ti postavijo tudi desetkrat višjo ceno od realne. Če ceno na koncu zbiješ na 20-30 odstotkov prvotno postavljene, je to povsem v redu. V tem okolju nobena cena ni dokončna. Pogajanje je Maročanom v užitek in je del njihove kulture.
Veljajo ob vstopu v mošeje kakšna posebna pravila oblačenja?
V maroške mošeje sploh ne smeš vstopiti, če nisi musliman. Ti pa povejo, ob kateri uri bo molitev. Takrat se lahko postaviš med vrata in opazuješ dogajanje. En Maročan me je enkrat v šali vprašal: »Ali veš, zakaj so ženske pri molitvi vedno za moškimi?«, nato pa je sam odgovoril: »Če bi bile ženske pred njimi, noben moški ne bi mislil na molitev, ker bi opazovali ženske od zadaj.« (smeh)
Če domačine sprejmeš s širokim srcem in si pripravljen prisluhniti njihovemu pogledu na svet, je to lahko obojestranska zabavna pustolovščina. Če se lepo obnašaš do njih, se bodo tudi oni do tebe. Po moji oceni so globoko verni, udeležujejo se tovrstnih obredov, vendar tega drugim ne vsiljujejo. Ti pa poskušajo razložiti, kar te zanima, če jih kaj vprašaš.
Bi dali tistim, ki se nameravajo podati v Maroko, še kakšne napotke, kako se lahko pripravijo na potovanje?
Najprej bi jim svetovala, naj se tja odpravijo oktobra, novembra, marca ali aprila, ko je vreme najbolj ugodno. Temperature se takrat gibljejo med 25 in 30 stopinj, medtem ko so v preostalih mesecih lahko precej višje. Svetovala bi jim, da si ogledajo še kaj drugega kot Marakeš.
Tudi Rabat je zanimiv. Tamkajšnji živalski vrt je fantastičen, saj je urejen kot nacionalni park. V njem so živali, ki jih nisem videla še nikoli v življenju. Lahko na primer opazuješ nosoroge, kako hodijo naokoli. Živali so v ogromnih ogradah, zato si moraš vzeti čas, da se jim bolj približaš.
Glede kulture bi težko dala kakšen nasvet, saj smo si ljudje zelo različni glede tega, kako sprejemamo kulturne razlike. Zase bi rekla, da sem na tem področju zelo odprta. Težko bi rekla, da me je kaj posebej šokiralo. Bi pa svetovala, da se pozanimajo o kulturnih navadah Maročanov. Iz varnostnih razlogov se odsvetuje, da se ponoči sami sprehajate po samotnih ulicah.
Kakšna pa je situacija glede nevarnosti kraje?
Bolje je, da dragocene stvari pustimo doma. Nepotrebno je, da s sabo na potovanja vzamemo drage ure, torbice in nakit. Priporočljivo je, da v času sprehoda po mestih s sabo nimamo veliko gotovine. To tudi ni potrebno, ker so stvari relativno poceni. V Maroku se ne da plačevati s plačilnimi karticami. Nekatera doživetja je, če jih nameravamo doživeti v lastni organizaciji, smiselno rezervirati preko spleta.
Smiselno si je priskrbeti maroško SIM kartico, drugače lahko kot turist bankrotiraš. Brezžična povezava v bolj odročnih nastanitvah je pogosto zelo šibka. Poleg SIM kartice lahko za nekaj evrov kupiš tudi 10 GB podatkov, kar ti omogoča uporabo navigacije in ostalih storitev. S sabo je smiselno vzeti tudi power bank (prenosno baterijo). Če se ti na poti izprazni baterija, jo boš namreč težko kje napolnil. Dobro si je izpisati nekatere ključne telefonske številke in naslove. Tako boš lažje pojasnil domačinom, kam želiš priti, ko jih boš spraševal za pot, če bi navigacija slučajno zatajila.
Zaželene so tudi dobre pogajalske sposobnosti. Maročani živijo za to, da se pogajajo. Lahko ti postavijo tudi desetkrat višjo ceno od realne. Če ceno na koncu zbiješ na 20-30 odstotkov prvotno postavljene, je to povsem v redu. V tem okolju nobena cena ni dokončna. Pogajanje je Maročanom v užitek in je del njihove kulture. Pričakujejo, da se bomo pogajali, zato nas tega ne sme biti sram.
Maroko je zelo varna država za potovanje. Tudi jaz, ki sem se kot ženska na potovanje odpravila sama, nisem imela nobene slabe izkušnje ali slabega občutka. Če prideš tja sam, ti še toliko bolj želijo pomagati.
Verjetno si pri turistih še toliko bolj privoščijo postavljanje višjih cen, zato je na tebi, da se pozanimaš, kakšna je realna cena.
Res je. Sama cene sicer nisem nikoli zniževala v nedogled. Res pa je, da tudi oni pod določeno ceno ne bodo pripravljeni prodati. V osnovi ti postavijo visoko ceno in ne pričakujejo, da boš toliko tudi dejansko plačal. Maroko je država, v kateri se lahko zelo dobro naučiš pogajalskih veščin.
Menim pa, da je večino stvari, ki jih lahko tam kupiš, zelo lepo imeti doma. Njihove preproge in pregrinjala so mi zelo všeč. Povsem sem se zaljubila v maroški dekor. Res imajo lepe in kvalitetne stvari. Vse, kar sem prinesla od tam, mi zelo dobro služi in me spominja na ljudi, ki sem jih tam srečala.
Spodbudila bi tiste, ki se bodo podali v Maroko, da podprejo lokalno prebivalstvo. Nobene potrebe ni po nakupovanju v nakupovalnih centrih. S tem, ko kupiš nekaj od domačina, si hkrati podprl njegovo delo in celotno njegovo družino.
Se vam zdi v zvezi s potovanjem v Maroko pomembno še kaj izpostaviti?
Ja. Vsem bi svetovala, naj se opogumijo in grejo. Verjamem, da se bo vse v redu izteklo, če bodo upoštevali neke osnovne varnostne napotke. Maroko je zelo varna država za potovanje. Tudi jaz, ki sem se kot ženska na potovanje odpravila sama, nisem imela nobene slabe izkušnje ali slabega občutka. Če prideš tja sam, ti še toliko bolj želijo pomagati.
Veliko ljudi razmišlja o tem, da bi se na potovanje podali sami, pa si ne upajo. Rekla bi jim, da je to enkrat v življenju treba narediti, če si tega želiš. Dobro se je prej pozanimati o državi, potem pa se odločiti in iti. Ko se enkrat opogumiš in greš, se sprašuješ, zakaj nisi tega koraka naredil že prej, zakaj si toliko časa odlašal.
Mislim, da ti da taka izkušnja moč, samozavest, čas za razmislek, distanco od vsakodnevnega življenja. Tvoj um je bolj jasen, zato lažje vidiš rešitve za določene stvari, s katerimi se srečuješ. Dobiš dodaten zagon in morda na podlagi tega nekaj v svojem življenju lažje spremeniš.
Potovanja širijo obzorja, spreminjajo tvoje življenje. Dajo ti navdih, da se da stvari v vsakodnevnem življenju speljati na drugačen način. Ugotoviš, da ti ni treba togo živeti znotraj tega sistema, v katerega se mnogi čutijo ujete. V drugih državah lahko spoznaš, da se da lepo živeti tudi na drugačne načine.
