Slovenca tri mesece s kombijem po Skandinaviji: Malo zapravila, doživela ogromno

Alja Skrt in Miha Žgajnar sta slovenska popotnika, fotografa in spletna vplivneža, ki rada odkrivata lepe kotičke naše države, z veseljem pa se podata tudi na raziskovanje tujine. Pri tem ju luksuz ne zanima. Veliko bolj ju navdušujejo preprosta potovanja v stiku z naravo, čas pa najraje preživita na kolesih ali z gojzarji na nogah. O svojih doživetjih pišeta tudi na svoji spletni strani At your pace. 

Pred enim letom sta se Alja in Miha podala na prav posebno pustolovščino, ki je trajala veliko dlje kot njuni običajni podvigi. Kupila sta kombi, ki sta ga poimenovala Berti, ga nekoliko preuredila in se z njim za več kot pol leta podala na raziskovanje države Zahodne in Severne Evrope. Ker sta imela lastno transportno sredstvo in prenočišče, hrano pa sta si večinoma pripravljala sama, za potovanje nista zapravila veliko denarja.

Med drugim sta obiskala tudi Skandinavijo, kjer sta preživela skoraj tri mesece. Najprej sta se za en teden ustavila na Danskem, dva meseca sta prebila na Norveškem, svojo pot pa sta nato nadaljevala skozi Finsko in proti švedski obali. Alja je v intervjuju podrobneje opisala njuno izkušnjo s Skandinavijo in podala številne napotke tistim, ki se še odločajo za to, da bi jo obiskali.  

V enem od preteklih intervjujev ste omenili, da se tokrat v Skandinavijo niste podali prvič, temveč ste jo obiskali že pred leti. Bi rekli, da se je v tem času kakorkoli spremenila oz. ste jo tokrat doživljali drugače kot tedaj?

Skandinavijo sem prvič prepotovala skupaj s starši davnega leta 2004, ko smo se z avtom podali na pot od Novega mesta do Nordkappa in nazaj. Že takrat me je ta del Evrope tako zelo očaral, da sem se v času študija tja vrnila za eno leto. V sklopu izmenjave sem se odpravila na Finsko, v času bivanja tam pa sem obiskala še švedsko prestolnico in Islandijo.

Vsako potovanje je bilo edinstveno in sem ga doživela na povsem drugačen način. Kot otroku so mi bili najbolj všeč podobnost med pravljičnim svetom in dejansko pokrajino, pisane hiške in jeleni, ki smo jih srečali na vsakem koraku, kot študentko so me povsem prevzeli skandinavski ulični stil, moda in njihov dizajn, na lanskoletnem potovanju pa sta me očarali narava in kultura bivanja.

Kako bi z nekaj stavki opisali vsako skandinavsko državo, ki sta jo s partnerjem obiskala, oz. vajino izkušnjo z njo?

Norveška je dežela spektakularnih razgledov, polnočnega sonca in aktivnih posameznikov. Kar se tiče Švedske, sva obiskala predvsem njeno obalo, najbolj v spomin pa so se nama vtisnila njihova druženja in uživanje na prostem ob dobri hrani.  

Finska je dežela neskončnih gozdov in tisočerih jezer, kjer so nama bili najbolj všeč nabiranje borovnic, dolgi pohodi v naravi in priprava obrokov na urejenih ognjiščih. Danska naju je očarala z mestnim utripom in življenjskim načinom tamkajšnjih prebivalcev, saj so vsi zelo aktivni, se radi družijo in imajo res unikaten stil.

Katera od držav vama je najbolj prirasla k srcu in zakaj?

Težko bi se odločila le za eno, saj so naju resnično očarale prav vse; Norveška z razgibano pokrajino, Finska s svojo preprostostjo, Švedska s svojo raznolikostjo, Danska pa z utripom. Ko si bova zaželela aktivnih počitnic z izjemnimi razgledi, se bova zagotovo ponovno podala na Norveško, ko bova iskala pristen stik z naravo in sprostitev, bova izbrala Finsko, po navdih in dobre vibracije pa se bova podala na Dansko ali na južno obalo Švedske.  

Katera skandinavska mesta so se vama zdela še posebej lepa in s čim so vaju prevzela?

Kar se tiče prestolnic, soglasno glasujeva za Kopenhagen, ki se ponaša z edinstveno arhitekturo, pestrim kulturnim dogajanjem, živahnim mestnim vrvežem, edinstveno ulično modo in prepletom urbanega z naravo. V njem sva preživela tri dni in se ga niti približno nisva naveličala.

Stockholm je čudovit, vendar je za najin okus nekoliko prevelik, Oslo sva žal izpustila, čeprav sva slišala, da je res vreden obiska. Zelo nama je bilo všeč tudi v Helsinkih in v finskem mestu Tampere. Gre za hitro rastoče moderno mesto z bogato zgodovino, številčno študentsko populacijo in dvema velikima jezeroma na vsaki strani mesta. V njiju se da poleti kopati, skozi vse leto pa se je možno savnati na njuni obali. Če ne bi bilo tako daleč stran, bi se tja kar preselila, saj sva ga doživela kot mesto, ki je zelo prijazno za življenje.

Sta si ogledala tudi kulturne znamenitosti? Obisk katerih bi priporočila tudi drugim?

Na najinih potovanjih dajeva večji poudarek aktivnostim v naravi, kot so pohodi, kolesarjenje in sprehodi. Kulturne znamenitosti si greva ogledat le, ko je res slabo vreme, a sva takrat običajno pozitivno presenečena nad njimi.

Norveška ima več vikinških muzejev in vasi, ki so v celoti namenjene predstavitvi, kako so živeli ljudje v preteklosti. Podobne muzeje na prostem imajo tudi na Danskem in Švedskem. Zanimiv je tudi kraj A na Lofotih, kjer je muzej pridelovanja polenovk. Večino ostalih znamenitosti pa sva na tokratnem potovanju žal izpustila. Hraniva jih za čas, ko bova potovala z otroki ali ko se bova upokojila (smeh).

Kaj vaju je tekom potovanja po Skandinaviji najbolj presenetilo?

Skandinavski način življenja in izjemna povezanost domačinov z naravo. Ne glede na moderni način življenja, ki sta ga k nam prinesla tehnološki razvoj in kapitalizem, znajo v skandinavskih državah potegniti jasno mejo med delom ter prostim časom in časom za družino. Večinoma ne pristajajo na celodnevne delovnike. Pozimi delajo nekoliko dlje, poleti, ko je zunaj najlepše, pa se manj posvečajo delu in več časa preživijo zunaj.

Povsod je opazen njihov spoštljiv odnos do narave. Še posebej Švedska, Finska in Danska imajo nadstandardno urejene nacionalne parke in dostope do narave. Nikjer nisva opazila smeti ali druge škode, ki bi jo ljudje povzročali. Prebivalci so izjemno aktivni in vidi se, kako cenijo tiste kratke poletne mesece, ko so zunaj končno prijetne temperature.

Zelo lepo so urejene tudi njihove vasice, hišice in vrtovi. So zelo praktični in ne kopičijo stvari. Večina ljudi živi v manjših lesenih hišah z lepo urejeno okolico; brez kamnitih in visokih ograj, škarp, tlakovanih dvorišč in ostalih nepotrebnih posegov. Okoli njihovih hiš so največkrat le trava in drevesa.

Na Norveškem naju je presenetilo, da so tudi manjše vasi, ki so ure in ure oddaljene od najbližjega mesta, še vedno žive in poseljene. Ne veva, s čim se njihovi prebivalci preživljajo, vendar pa odmaknjene regije očitno nimajo težav z odseljevanjem, saj nisva opazila nobene propadajoče hiše ali 'mesta duhov'.

Kateri letni čas je po vajinem mnenju najbolj ugoden za potovanje v Skandinavijo? Kako je bilo z dolžino dneva in noči v času, ko sta jo obiskala vidva?

Skandinavijo sva obiskala poleti in z izjemo Norveške (predvsem Lofotov in severa) sva imela res srečo z vremenom, nama pa nikoli ni bilo res toplo. Idealna meseca za obisk sta julij in avgust. Septembra je predvsem na severu že kar hladno.

V času najinega potovanja sva imela polnočno sonce, kar pomeni, da sonce nikoli ne zaide in je ves dan svetlo. To nama je bilo še posebej fenomenalno opazovati na Lofotih, ko sva na vrhu gore čakala, da se bo sonce na obzorju ‘potopilo’ v vodo, pa se kar ni in ni. Na pohode sva se večinoma podajala kar ponoči, ko ni bilo nikjer nikogar, pa še barve na nebu so bile res čudovite.

Kdor se na skrajni sever odpravi septembra ali kasneje, ima po drugi strani možnost doživeti severni sij, kar je tudi svojevrstno doživetje. Ko gledava fotografije popotnikov, ki se na sever Norveške ali na Finsko odpravljajo pozimi, si tudi sama želiva, da bi se tja kdaj podala takrat. Zasnežene gore in širni laponski gozdovi se zdijo prav tako čudoviti kot poletna pokrajina.

Skandinavija je znana po visokih cenah življenjskih dobrin in storitev. Bi lahko podali kakšen nasvet, kaj lahko turisti naredijo za to, da bi kljub temu čim bolj cenovno ugodno potovali po teh severnih državah?

Midva sva imela to srečo, da sva potovala z najinim kombijem Bertijem, zato za prenočišče nisva zapravila niti centa. Če se ne priklopite na elektriko ali ne uporabite katere druge storitve, ki jih ponujajo kampi, lahko praktično kjerkoli najdete brezplačno parkirišče za prenočitev. Veliko se da prihraniti tudi pri hrani, zato popotnikom vsekakor priporočam, da namesto restavracij izberejo živilske trgovine in si obroke pripravljajo sami.

Ni pa kar vse dražje kot pri nas. Marsikatero živilo je v njihovih trgovinah dostopno po nižji ali podobni ceni kot pri nas, zato se da z nakupovanjem v trgovinah popolnoma normalno bivati. Prav tako je, čeprav je še vedno dražja od Slovenije, v povprečju ugodnejša Finska. Ko sva prestopila norveško-finsko mejo, sva imela občutek, kot da sva prišla v obljubljeno deželo, saj se nama je zdelo naenkrat vse zelo poceni.

Tako je morda potovanje po Skandinaviji smiselno načrtovati na način, da več časa preživite na Finskem oziroma da kupite zaloge hrane na Finskem ali v Nemčiji, preden se podate na Švedsko in Norveško.

Še posebej veliko časa sta posvetila raziskovanju Norveške, saj sta tukaj preživela kar dva meseca. Ko ste jo opisovali, ste zanjo rekli, da je zelo raznolika in z naravnimi lepotami bogata država. Katere njene naravne znamenitosti bi si moral ogledati vsak, ki jo obišče?

To je zelo težko vprašanje, saj je na Norveškem toliko spektakularnih pokrajin, da je nemogoče narediti seznam petih ali desetih najlepših. Prepotovala sva že ogromno prelepih držav, a nikjer drugje nisva bila tako presunjena nad naravnimi lepotami kot tukaj. Kamorkoli sva se podala, je bilo še lepše kot dan prej in celo deli Norveške, od katerih sva pričakovala najmanj in jih sploh ni v klasičnih opisih potovalnih načrtov za to državo, so bili izredno lepi.

Seveda je nujen obisk dežele fjordov. Za hiter ogled njenih najlepših točk potrebujete vsaj teden ali dva. To območje naju je zelo spominjalo na Švico, saj morski fjordi izgledajo kot globoka alpska jezera, nad njimi pa se dvigajo visoke gore, na katerih so tudi poleti sneg in ledeniki, povsod naokoli pa so številni slapovi.

Na prvo mesto bi dala Lofote, obsežno otočje, ki se zažira globoko v morje. Čeprav je regija precej manjša od dežele fjordov, je polna izjemnih razgledov in možnosti za pohode. Lofote je težko opisati z besedami. Še najboljši opis se nama je zdel ta: 'kot bi alpsko gorovje prestavil nekam na Indijski ocean'. V eni uri lahko namreč prepešačiš s peščene plaže, kakršne so na Maldivih, na vrh razgledne gore, kot jih poznamo v Patagoniji.

Zelo so naju navdušili tudi Lyngen Alpe, ki se dvigajo severno od Tromsa, nacionalni park Rago, manj znan dragulj, kjer je pokrajina še najbolj podobna ameriškemu skalnemu gorovju, skozi katerega se vije Amazonka. Tudi eden največjih in najbolj spektakularnih nacionalnih parkov Jotunheimen, kjer lahko tedne in tedne pohajkuješ po ledenikih, najvišjih gorah Norveške, med jezeri in pokrajinami, ki so kot z nekega drugega planeta.

Se je treba na pohodniške podvige v Skandinaviji pripraviti kako drugače kot pri nas?

Na Norveškem je glavna težava v primerjavi s Slovenijo zagotovo vreme, saj je - razen v ekstremnih sušnih obdobjih, do katerih pride na vsakih nekaj let - skoraj povsod ogromno blata, teren pa je razmočen. Tako pod nujno opremo spadajo nepremočljivi čevlji ali več parov čevljev, če je v načrtu večdnevno pohodništvo.

Prav tako so nujna nepremočljiva in topla oblačila tudi sredi poletja, ker te lahko kadarkoli presenetijo dež, veter in nizke temperature. Prav nič nenavadnega ni, če si v deželi fjordov v dolini v kratkih rokavih pri 30 stopinjah Celzija, medtem ko na gorskih vrhovih divja veter in zmrzuješ na temperaturah blizu ledišča.

Druga velika razlika pa je v urejenosti poti in dojemanju njihove težavnosti. Čeprav mislimo, da smo Slovenci mahnjeni na hribe ter da imamo ogromno hribovskih izkušenj in kondicije, so Norvežani preprosto na drugi valovni dolžini. Poti, ki so na Norveškem označene kot lahke ali srednje zahtevne, bi bile v Sloveniji skoraj gotovo označene kot zahtevne in zelo zahtevne.

V Sloveniji pogosto prehodiva pohodniške poti za tretjino ali polovico hitreje, kot je predviden čas hoje. Na Norveškem sva ujela predvideni čas hoje le na najine najboljše dneve. Tudi ko sva mislila, da imava dober tempo, so naju domačini množično prehitevali. Pogosto so kar tekli po najtežjih terenih. Ko sva bila v bundah, so bili domačini v kratkih rokavih.

Ker so Norvežani tako domači na zahtevnem terenu in imajo radi divjino, so temu primerno tudi poti zelo pomanjkljivo označene (razen tistih najbolj turističnih), zato priporočava uporabo katere od aplikacij z zemljevidom, do katerega lahko dostopate tudi brez internetne povezave. So pa pohodi na Norveškem tudi toliko lepši, kot ste morda vajeni v Sloveniji.

Švedska in Finska sta po drugi strani - kar se pohodništva tiče - mnogo bolj prijazni in urejeni, pa tudi pohodniki so veliko bolj ležerni od nas. Kamorkoli sva se podala, so bila urejena brezplačna stranišča, parkirišča, prostori za spanje v naravi in kurišča. Poti so izjemno urejene, utrjene, dobro označene. Prideš, vzameš kakšen letak in zemljevid, ki so pogosto na voljo v lokalnih turističnih centrih na izhodiščih, in slediš oznakam. S seboj moraš imeti le malico in vodo.

Enostavno se je odpraviti tudi na večdnevni pohod in kampirati na za to urejenih območjih ali prespati v kateri izmed koč za pohodnike. Nočitev v njih je pogosto brezplačna ali vsaj zelo ugodna. So pa to drugačne koče, kot smo jih vajeni pri nas. Imajo vso potrebno opremo, da si lahko sam skuhaš hrano, zakuriš ogenj in prespiš, ni pa tam oskrbnika ali kuharske ekipe.

So pa zaradi obilice vode (potoki, jezera, reke), nižje nadmorske višine in prijetnejših temperatur (pa tudi bistveno več sonca) tukaj pomembna nadloga komarji, ki lahko pokvarijo marsikateri poletni dan. Povsod prodajajo spreje proti komarjem in celotne oprave za zaščito pred njimi (škornje, hlače, majice in klobuke z mrežami).

Kateri vrhovi nudijo najlepše razglede?

To je še eno vprašanje, na katerega je nemogoče odgovoriti. Prepričana sva, da je vrhov z izjemnimi razgledi na Norveškem na tisoče, tako da lahko naštejeva le nekaj tistih, ki so nama ostali najbolj v spominu: vrh ceste Dalsnibba in razglednik na vrhu ceste Trollstigen, skoraj vsi vrhovi na Lofotih, Hahea na otoku Vaeroy, slavni Reinebriggen, Tindstinden, Roren in Ryten s plažo Kvalvika in nepozabni Matmora. Na Senji sta najlepša Hesten s pogledom na slavno Seglo ter Husfjellet s pogledom na največje fjordsko otočje na Norveškem. Slavni Beseggen pohod v nacionalnem parku Jotunheimen prav tako ponuja neverjetne razglede na vse strani.

Na Finskem in Švedskem takšnih spektakularnih razglednikov nisva našla, je pa tam zato ogromno lepih krajev s pogledom na pristno naravo in edinstveno pokrajino. Še posebej na Laponskem in v deželi jezer na jugu.

Sta med pohajanjem po naravi srečala tudi divje živali?

Že prvi dan, ki sva ga preživela na Norveškem, je v gozdu ob cesti vzporedno z najinim kombijem tekel los. Kasneje pa presenetljivo nisva videla veliko divjih živali, vse dokler nisva prečkala meje s Finsko. Tam sva naenkrat živali videvala na vsakem koraku; predvsem severne jelene na Laponskem. Teh je tam toliko, da sploh ne moreš normalno hoditi po poteh ali se voziti po cestah, ne da bi se nenehno ustavljal, da lahko grejo mimo. So pa tako simpatični, da jim tega ne moreš zameriti. Ko sva jih opazila, sva vedno znova navdušeno vzklikala, jih snemala in slikala. Sicer pa sva videla tudi ogromno ptic, lisice, jazbece, veverice in podobne gozdne živali, ki jih lahko srečamo tudi pri nas.

Kako dobro so urejene kolesarske poti? So primerne predvsem za bolj izkušene in kondicijsko pripravljene kolesarje ali so na voljo tudi lažje steze?

Kolesarske poti so zelo lepo urejene predvsem na Danskem. Tam je - podobno kot na Nizozemskem - kolo nacionalno transportno sredstvo. Tako skoraj ni kilometra ceste, ki ne bi bila prilagojena kolesarjem ali ob njej ne bi potekala asfaltirana kolesarska steza. Sicer tam res ni epskih gorskih prelazov, a je izkušnja kolesarjenja tako čudovita in brezskrbna, da bi jo vsakomur, ki rad kolesari, priporočala vsaj enkrat v življenju.

V ostalih skandinavskih državah je kolesarska infrastruktura podobno urejena kot pri nas. Kolesarjenje večino časa poteka po glavnih cestah, ki so oddaljene od večjih mest in so tako precej neprometne. Ceste z najtežjimi vzponi in najlepšimi razgledi se gotovo nahajajo na Norveškem (še posebej v deželi fjordov), v divjini pa lahko uživaš v katerikoli skandinavski državi..  

Hitro se namreč znajdeš na cesti, kjer imaš občutek, da daleč okrog ni nikogar, obdan si le z gozdovi in jezeri. Lažje steze se da najti na Danskem, na južni obali Švedske in na Finskem; predvsem v deželi jezer (v regiji Saima se nahaja nekaj najlepših cest).

Kje sta našla ideje za organizacijo pohodniških in kolesarskih aktivnosti?

Potovanja običajno načrtujeva tako, da prebirava in pregledujeva različne potovalne bloge, spletne forume, Lonely Planet vodiče in Instagram. Tako določiva, po kateri poti bova šla in kje se bova ustavila. Pohodniške in kolesarske aktivnosti nato načrtujeva glede na razpoložljiv čas, težavnost in vremenske razmere. Pri tem si pomagava s katero od aplikacij.

Za kolesarjenje največkrat uporabljava Komoot, za pohode pa Alltrails, medtem ko na terenu za orientacijo največkrat uporabljava Mapy.cz, kamor si naloživa zemljevide s pohodniškimi potmi, ki so na voljo brez internetne povezave, da lahko v vsakem trenutku preveriva, kje se nahajava.

Za lažjo predstavo in načrtovanje sva začela shranjevati najlepše točke, izrisane pohodniške in kolesarske poti, na spletni popotniški zemljevid, ki je na najini Buy me a coffee spletni strani dostopen tudi drugim.  

Vidva sta Skandinavijo raziskovala s kombijem. Katero prevozno sredstvo za premagovanje razdalj med kraji pa bi priporočila tistim, ki se vanjo podajo z letalom?

Za Skandinavijo velja podobno kot za Slovenijo. Na številne kraje, sploh do najbolj turističnih točk, se da priti z javnim prevozom. V nekaterih regijah so tudi povezave z vlakom odlične. V vsakem primeru se slej kot prej srečate tudi s trajektom.

Za tiste, ki so časovno omejeni in si želijo odkriti čim več lepih kotičkov, med katerimi je tudi kakšen manj poznan, je edina logična povezava najem avtomobila. Ti so sicer v Skandinaviji menda precej dragi, prav tako pa je zelo drago gorivo, zato se da verjetno največ prihraniti v primeru potovanja z lastnim avtodomom ali predelanim kombijem, s čimer se hkrati prihrani na stroških prenočevanja v dragih prenočiščih.  

Kakšen vtis sta dobila o domačinih? So res tako zaprti, kot se govori? O čem se radi pogovarjajo in kaj radi počnejo?

Na potovanju sva se bolj malo družila z domačini, zato lahko deliva zgolj splošna opažanja. Najbolj odprti, prijazni in sproščeni so se nama zdeli Danci, ki čas zelo radi preživljajo na prostem, v mestu ali v naravi, se družijo in zabavajo, se veliko smejijo in so vedno dobre volje. Švedi so jim precej podobni, a so morda bolj vzvišeni in manj dostopni. Norvežani naju spominjajo na Švicarje. Zdijo se bolj konzervativni, zadržani, obenem pa so zelo športni, vedno zunaj in v resnici zelo prijazni, če pristopiš do njih.

Finci so po drugi strani popolnoma odštekani, samosvoji, bolj ležerni, počasni in uživaški. Če Norvežani v naravi podirajo rekorde v tem, kdo ima najmodernejšo športno opremo, gredo Finci sredi gozda kuhat obilno kosilo, oblečeni v kavbojke in gojzarje z irokezo in vijoličnimi lasmi.

Če bi prebivalce skandinavskih držav zelo stereotipno in posplošeno opisovala kot srednješolce, bi bili Norvežani v športnem razredu, Švedi bi bili priljubljeni in popolni otroci, ki izhajajo iz premožnih družin, Danci bi bili 'cool kids' z najboljšim stilom ter žilico za umetnost in arhitekturo, Finci pa bi bili tisti alternativci, ki zasanjano posedajo na klopcah in se sprašujejo o smislu življenja.

Katere so tiste lokalne specialitete, ki bi jih moral okusiti vsak, ki si Skandinavijo izbere za svojo popotniško destinacijo?

Na obali Skandinavije so najbolj priljubljene ribje jedi, v notranjosti in na severu pa meso severnega jelena. Najbolj naju je navdušil smorbrod na Danskem, odprti tip sendviča, pri čemer na tanko rezino rženega kruha naložiš vse mogoče dodatke. Sama sva si pogosto namazala sirni namaz, nanj pa naložila nekaj rezin sveže kumare ali paradižnika, hrustljavo čebulo, avokado in ščepec soli.

Tudi na Finskem je nekaj zanimivih lokalnih specialitet. Največkrat sva si privoščila karelijsko pito, v testo zavit in rahlo popečen riž. Ta se odlično prileže kot slana malica, priloga k jedem ali sladica, če ga posipaš s sladkorjem, medom ali marmelado.