Po najboljših močeh se trudi, da je vsak poseg skrbno načrtovan ter da je vsako uporabljeno gradivo tradicionalno. Kot pravi 60-letni Tržačan Pierpaolo Sonnoli, bi morali pozabiti na trgovine in včasih preprosto malce pogledati naokoli, obnoviti in uporabiti, kar se še da. K njemu hodijo po nasvete arhitekti iz tujine in se čudijo. Še zdaleč pa ne gre samo za hišo, tudi za odnose gre. In za dobre (stare) čase.

Kateri je vaš najljubši spomin na vasico Škocjan?

Z bratom sva prav vsake počitnice preživela v Škocjanu pri babici in se igrala z vaškimi otroki. Spomini na naše nogometne tekme in vse igre, ki smo se jih igrali v naravi, so neprecenljivi. Nedavno me je prijatelj spomnil, kako je moja mama nekoč, ko je videla, da nihče izmed otrok v Škocjanu, razen naju z bratom, ni imel primerne športne obutve, sedla v svojega modrega fiata 1500 in se popoldne vrnila s polnim prtljažnikom »kopačk« za vse otroke iz vasi.

Moje delo danes zelo cenijo, zlasti nove generacije. Morda zdaj mnogi tudi razumejo, da je bil moj cilj rešiti vas Škocjan pred popolnim propadom in posledično pozabo.  

Nekoč je bilo tu veliko življenja. Tega se še kako dobro spomnite, kajne?

V vasi je živelo več kot dvajset, nemara trideset ljudi. Bilo je nekaj kmetij, imeli so celo svojega mizarja, kovača in še koga. To je bila majhna avtonomna skupnost. Pogosto me preplavi želja, da bi napisal filmski scenarij, ki bi pripovedoval o tukajšnjem življenju skozi oči mestnega otroka, ki se je znašel v povojni državi pod socialističnim režimom na meji s kapitalistično Italijo ter med velikimi socialnimi in ekonomskimi razlikami na tako majhnem ozemlju. Toda v otroškem svetu vse to ne obstaja oziroma se doživlja drugače.

Vasica danes premore le peščico prebivalcev. To mora biti precej drugačen občutek?

Mirno je tukaj, spokojno. Odlično se razumem s sosedom Bogdanom. Na žalost se je konec leta poslovila 93-letna Albina, edina avtohtona oseba, ki je živela tu vse življenje.

Preberite še: Anton Krotov o tem, da če si našel smisel življenja, si lahko zadovoljen kjer koli. Tudi doma

Vaša babica, ki se je rodila v Škocjanu, je bila izobražena ženska.

Bila je hči podeželskega učitelja. Kasneje se je šolala v Celovcu in na Dunaju, njena nemščina je bila brezhibna. Bila je tudi zelo dobra kuharica, igrala je na citre, pela in si sama sešila poročno obleko.

Kdaj so vaši stari starši zapustili Škocjan in zakaj?

Moja babica se je poročila leta 1922 z mojim, no, takrat še bodočim dedkom, če se tako izrazim. (smeh) Prihajal je iz Kormina, zaradi njegovega dela v farmaciji sta se preselila v Trst, kjer se je pozneje rodila moja mama.



A kljub temu so bile poletne počitnice rezervirane za rojstno vas vaše babice. Ste hrepeneli po teh obiskih?

Vsakič, ko sem se s počitnic vrnil v šolske klopi, sem sošolcem ponosno razlagal, česa vse sem se naučil v Škocjanu. Sam sem si naredil fračo in lok. Enkrat sem jo v Trstu celo popihal v šolo brez čevljev, ker sem bil tako zelo ponosen, da sem se naučil hoditi bos. Spominjam se, da se je mama tistega dne zelo jezila. (smeh)

Ko se je zvečerilo, smo se šli skrivalnice. Za nas je bila to najbolj vznemirljiva igra, a tudi precej nevarna. Kljub številnim okoliškim prepadom se na srečo nikoli ni zgodilo, da bi se kdo poškodoval.

Tudi ko ste se poročili, se zaposlili v Trstu, ste se še zmeraj vračali.

Moje življenje je bilo v vseh pogledih vezano na Trst, vendar sem v srcu vedno hrepenel po Škocjanu. Vsak konec tedna, ko se je ponudila možnost za pobeg, sem pristal tu. V začetku osemdesetih let se je vsa družina za šest mesecev preselila v Škocjan, ker smo prenavljali našo hišo v Trstu. Morda je bil to celo odločilen trenutek, saj sem se takrat začel poigravati z mislijo, da bi se nekoč sem preselil za stalno.



V kuhinji visijo številne slike vaše pokojne mame. Bila je nadarjena umetnica.

Bila je izjemna tako v slikanju kot igranju klavirja. S pomočjo babice je vzgojila mene in brata. Moj oče je namreč umrl zaradi luknje na želodcu, ko je imel komaj 38 let, jaz sem jih takrat imel tri, moj brat pa se je rodil tri mesece kasneje. Mame potem nikoli več nisem videl pred slikarskim platnom in le redko je še zaigrala na klavir. Pri petdesetih jo je doletela še ena nesreča, oslepela je. Kljub temu je precej samostojno živela do dvaindevetdesetega leta.

Tudi vi imate mnogo talentov, ukvarjali ste se s fotografijo, dosegali odlične rezultate v športu, pred nekaj leti ste sami sestavili repliko motorja yamaha 550, o čemer so pisali italijanski časopisi. Sami ste se lotili tudi obnove porušenega dela objekta v Škocjanu. Je res, da so prišli k vam arhitekti iz tujine in si niso dali dopovedati, da dejansko niste študirali arhitekture?

(smeh) Res je. Pred nekaj leti so me obiskali štirje arhitekti, ki tudi poučujejo na bernski univerzi. Na internetu so zasledili prispevek in zanimalo jih je restavriranje mojega doma. Prepričani so bili, da sem študiral arhitekturo, a sem jih moral razočarati. Vsekakor pa mi je bilo v čast, da so mi po času, ki smo ga preživeli skupaj, in pogovorih na temo prenove dejali, da imam zanje arhitekturno izobrazbo.

Če z zaprtimi očmi pomislim na Škocjan, vidim poletni dan z velikimi belimi oblaki na sinje modrem nebu, rahlim vetrom in značilnim vonjem te dežele. In tam sem jaz, star tri leta, v kratkih hlačah in beli srajčki, bosonog navdušeno poskakujem okrog novorojenega telička na trati blizu domače hiše.  

Prenove ste se lotili leta 2008. Veliko pozornost namenite detajlom, spoštujete, kako so gradili nekoč.

Pred dvanajstimi leti sem začel prenavljati staro župnišče, ki ga je leta 1972 kupila moja babica. Skrbno sem sledil starim tehnikam gradnje z uporabo zdravih recikliranih materialov, kot so tramovi, opeka, ploščice, likalniki, ročaji, železni tečaji … Pozorno sem preučil, kako so naši predniki postavljali kamnite zidove, strehe, okna. Držal sem se njihove filozofije, obenem pa kar najbolj obnovil stare in nemoderne materiale.

Preberite še: Festival sivke na Krasu

Tudi barva zidov je pridobljena, kakor temu radi rečemo danes, organsko.

Za barvanje in dodelavo zunanjih in notranjih sten sem uporabil le naravne materiale, kot so apno, kamniti prah, milo, čebelji vosek in barvano zemljo, po recepturi oziroma tehnikah, ki so jih uporabljali nekoč. Naučil sem se jih pri beneških strokovnjakih, stare pa so več kot tri tisoč let.

Filozofija recikliranja je nekaj, v kar goreče verjamete od nekdaj. Ne samo zdaj, ker se o tem govori na vsakem vogalu, kajne?

Pozabiti moramo na trgovine, včasih moramo preprosto malce pogledati naokoli, najdemo lahko res čudovite in uporabne stvari. Sam sem za notranje prostore kupil vrata porušenih starih hiš, na tržnici pa različne predmete od svetilk, stikal za luči, ročajev, čepov za kopalnice in celo litoželezno kad.



Kaj je bila najtežja stran restavriranja?

Mojega načrta restavriranja starega župnišča na začetku niso pretirano dobro sprejeli nekateri vaščani. Bilo je polno dvomov, nekaj težav sem imel tudi z nekom, ki je hotel preprečiti, da bi nadaljeval projekt. Moram priznati, da je bilo precej naporno, a moja odločnost je prinesla dobre rezultate. Moje delo danes zelo cenijo, zlasti nove generacije. Morda zdaj mnogi tudi razumejo, da je bil moj cilj rešiti vas Škocjan pred popolnim propadom in posledično pozabo, pri čemer smo se izognili tudi temu, da bi v prihodnosti kdo ta spomenik kmečke civilizacije spremenil v turistično meko slabih restavracij. Ljubim ta kraj, to ljubezen je name prenesla moja babica, ki sem jo neizmerno spoštoval.

Za svoje delo ste prejeli tudi uradno pohvalo projekta Šola prenove, organizacije Združenja zgodovinskih mest Slovenije, ki skrbi za ozaveščanje o kakovostni prenovi.

S ponosom lahko povem, da sem predlani prejel priznanje za enega najbolje prenovljenih objektov kulturne dediščine v Sloveniji.

K vam zaide veliko ljudi, obiskovalcev naravnega spomenika Škocjanskih jam, gostite pa predvsem tujce.

Pri prenovi župnišča sem načrtoval tudi stanovanje za turiste, ki pridejo na obisk v Slovenijo, si želijo ogledati Škocjanske jame. Moja želja je bila gostom ponuditi izkušnjo življenja na podeželju v zgodovinski zgradbi, spomeniku kmečke civilizacije. Iz povratnih informacij, ki sem jih v zadnjih letih prejel od gostov z vseh koncev sveta, lahko rečem, da je bil moj cilj dosežen. Vsi so izrazili veliko zadovoljstvo tudi z odlično slovensko turistično ponudbo, ki je v zadnjih letih izjemno napredovala. Med njimi so bili tudi znan nemški arhitekt, direktor fotografije pri franšizi Harry Potter, znan japonski slikar in številni drugi.



Nad čim so najbolj navdušeni?

Vsi obiskovalci Škocjana, ni pomembno, s čim se ukvarjajo niti od kod prihajajo, najprej rečejo: »Kakšen mir je tukaj!« Potem pa: »Tukaj se čuti močan naboj energije!« Kot zunanji opazovalec si lahko samo mislim, da poleg lepote kraja nabor virov energije skupaj z vodo reke Reke, ki teče tik pod vasjo, in svežimi zračnimi tokovi, ki obdajajo krajino, ustvari izjemno pozitivno izkušnjo.

Verjamete, da morate povezovati ljudi?

Življenje v majhni vasi, čeprav ni vedno lahko, ima veliko pozitivnih vidikov v primerjavi z življenjem v mestu. Majhna skupnost postane kot razširjena družina, v kateri so pogosto potrebni solidarnost in dobri odnosi, spoštovanje temeljnih vrednot. Očitno se to ne zgodi vedno, toda meni je delno že uspelo. Izmenjava izdelkov ter pridelkov za dom med sosedi, kot so jajca, zelenjava, les, in medsebojna pomoč so prijetna resničnost.

Kakšna je slika Škocjana, če zaprete oči in nam jo opišete?

Če z zaprtimi očmi pomislim na Škocjan, vidim poletni dan z velikimi belimi oblaki na sinje modrem nebu, rahlim vetrom in značilnim vonjem te dežele. In tam sem jaz, star tri leta, v kratkih hlačah in beli srajčki, bosonog navdušeno poskakujem okrog novorojenega telička na trati blizu domače hiše.