Anton Krotov: Če si našel smisel življenja, si lahko zadovoljen kjer koli. Tudi doma

Pogovarjali smo se z največjo rusko avtoštoparsko zvezdo, ki ima v rokavu nešteto zgodb.

Štopati je začel leta 1991, tik pred razpadom Sovjetske zveze, ko mu je bilo komaj 15 let. V 28 letih kariere iztegnjenega palca (in včasih tudi roke) je Anton Krotov obiskal, videl in spoznal čisto vse ruske province ter 118 držav sveta, napisal 54 knjig, ustanovil akademijo svobodnih popotnikov in po vsej zemeljski obli odprl že 14 hiš za vse, v katerih popotniki poleg gostoljubja dobijo še brezplačno hrano in prenočišče. Trdno namreč verjame, da se dobro z dobrim vrača. Letos se je odločil, da bo prepotoval ves muslimanski svet, od njegove najskrajnejše vzhodne do najskrajnejše zahodne točke; na poti proti Afriki se je pred kratkim ustavil tudi v Kanalu, kjer ga je gostil najslavnejši slovenski avtoštopar Miran Ipavec.

Ko vas človek posluša, dobi občutek, da je potovati nekaj najbolj elementarnega. V resničnosti pa se največkrat zatakne pri omejenem času in denarju.

Danes lahko potuje vsakdo. In ni vse v denarju, kot si mogoče marsikdo misli. Pomembno je le, kaj imaš v glavi in srcu. Najbolj pomembno pri vsem skupaj pa je, da si resnično želiš potovati. Pri tem imam osem pravil. Prvič, če hočeš potovati, začni odkrivati kraje, ki so v tvoji bližini. Ne trdite, da ste premladi, prestari ali preslabega zdravja, pomembno je, da začnete. Drugič, ne začnite spoznavati daljnega sveta, začnite spoznavati svojo državo. Tretjič, šele ko spoznate domovino, začnite odkrivati države, ki so v bližini vaše. Četrtič, ne glejte televizije; če jo boste gledali, boste namreč povsod po svetu videli le težave, katastrofe, naravne nesreče. Resničnost je seveda drugačna. Petič, čas je denar. Če imaš veliko časa, običajno nimaš denarja, in če imaš denar, običajno nimaš časa. A potovati je mogoče tudi z malo denarja. Jaz sem, na primer, do Kitajske prišel le s 50 evri. Šestič, dobro privlači dobro; na poti sem spoznal veliko ljudi, ki so mi dali hrano in prenočišče. Zato moraš, ko prideš domov, dobro deliti z drugimi. In prav v vsaki državi zagotovo naletiš na dobre ljudi. Sedmič, biti moraš potrpežljiv in pripravljen, da boš na potovanjih včasih moral tudi počakati, da boš uresničil tisto, kar si se namenil narediti. Potrpljenje je božja mast. Če imaš čas, lahko kdaj tudi počakaš. In osmič, če nočeš potovati, je to tudi v redu. Važno je, da si s tem, kar počneš in kako živiš, zadovoljen. Če pa potuješ, moraš poskušati razumeti druge ljudi in pričakovati, da ti kdaj kaj kje ne bo všeč. Če si našel smisel življenja in če živiš po svojih prepričanjih, si lahko zadovoljen kjer koli, tudi doma.

Imam kar nekaj popotniških prijateljev, ki so prav tako začeli štopati pri 15 letih. To je možno. Danes gledam otroke te starosti, ki ne počnejo drugega kot igrajo računalniške igrice. Bolje bi bilo, da bi se »igrali« v resničnem življenju, ne pa v svetu računalniških igric.   

Predvidevam, da ste se teh osmih pravil držali tudi v popotniški karieri.

Štopati sem začel po Sovjetski zvezi, zatem v Rusiji in Belorusiji ter drugih ruskih provincah. Ko sem začel popotniško kariero, v tedanji Sovjetski zvezi ni bilo nobene kontrole, zato sem lahko šel v kateri koli kraj naše nekdanje države. Najprej sem obiskal 48 velikih in manjših mest v radiju tisoč kilometrov od Moskve. V naslednjih letih sem dosti uporabljal dobro razširjen železniški sistem, lastne noge in avtomobile, v srečanjih z različnimi popotniki pa sem spoznal, da ljudje veliko potujejo tudi s štopanjem. Tako sem obiskal nekatere najbolj odmaknjene predele Rusije in njenih sosednjih držav. Takrat seveda še ni bilo googla in interneta, ki bi ti pomagala hitro priti do cilja, zato sem zbiral veliko praktičnih in koristnih informacij, ki bi mi na potovanjih lahko prišle prav. In potoval sem čedalje dlje od Moskve, kjer sem bil rojen, ter tako začel spoznavati države v Evropi in Aziji.

Povsem nepredstavljivo se mi zdi, da ste na pot prvič odšli pri rosnih petnajstih letih. Saj ste bili še otrok!

Imam kar nekaj popotniških prijateljev, ki so prav tako začeli štopati v tej starosti. To je možno. Danes gledam toliko stare otroke, ki ne počnejo ničesar drugega, kot igrajo računalniške igrice. Bolje bi bilo, da bi se »igrali« v resničnem življenju, ne pa v svetu računalniških igric.

Ampak v veliko državah mladoletnim kaj takega sploh ni dovoljeno.

Vem. Tudi sam sem potoval po državah, kjer ni dovoljeno. Po drugi strani pa so pravila postavljena zato, da jih včasih kršiš. Seveda se je mi nekajkrat zgodilo, da so me ustavili policisti, ker sem bil še zelo mlad.


Med čakanjem na prevoz v Južni Koreji, 2018


Kaj pa so na vse to rekli vaši starši? Izhajate namreč iz družine pisateljev; vaši starši so izdali številna filozofska dela in dela o skrbi za otroka, prav tako zbirke pesmi, zgodb za otroke in spominov.

Seveda smo bili v stikih. Včasih sem jim telefoniral, včasih poslal pismo ali razglednico in sporočil, kje sem. Še zdaj, po skoraj treh desetletjih popotniške kariere, se moram redno oglašati. Če nekaj dni ne pošljem kakšnega sporočila, kje sem in kako sem, jih že skrbi. Starši so pač starši. Tudi ko bom imel 50 let, bodo najbrž še vedno v skrbeh zame.

Kako se je po najstniškem obdobju nadaljevala vaša popotniška kariera?

Leta 1995 sem s prijatelji in podporniki ustanovil akademijo svobodnih popotnikov, v katero so včlanjeni ljudje od 20. do 80. leta, tako bogati kot revni. To skupnost sem vodil dvajset let ter seveda še razširil krog držav, ki sem jih obiskal. Leta 1998 se nas je osem popotnikov odpravilo v Indijo čez Armenijo, Irak, Iran in Pakistan. Leta 1999 sem prišel v Sudan. Pred to državo so me vsi po vrsti svarili, češ da so tam slabi ljudje, da me bodo takoj aretirali ali celo ubili. A sem doživel veliko presenečenje: tako prijaznih ljudi do takrat skorajda še nikjer nisem srečal. V vsakem mestu in na vsaki vasi so nas hitro povabili medse. Izkazalo pa se je, da je štopanje v Sudanu nadvse počasno. V neki vasi smo potrebovali cele štiri dni, preden nam je nekdo le ustavil. Naslednje leto, bilo je leta 2000, sem se iz Moskve odpravil štopat proti Aziji in Afriki ter obiskal kar 18 držav. Povsod so nas ljudje povabili v svoje domove, šole, ponekod v Afriki smo lahko šotor postavili celo v cerkvah. V Afriki obstajata samo dve veliki težavi: komarji oziroma malarija in zelo huda birokracija. Pred dvema desetletjema je bilo izjemno težko dobiti vizum za vstop v posamično državo. Domov smo se zato vrnili po sedmih oziroma osmih mesecih. Od takrat vsako leto potujem od deset do enajst mesecev.


Z domorodci na Papui Novi Gvineji


Na predavanju v Kanalu ste dejali, da v tistih državah, kjer so ceste najslabše, običajno živijo zelo dobri ljudje.

Štopanje je v različnih državah in na celinah zelo različno. V Evropi velja, da boš sam nekam kar hitro prišel; če štopaš v dvoje, boš občutno počasnejši, če jih štopa več, pa še mnogo, mnogo počasnejši. V Afriki ni težav, če jih štopa več, tudi če jim ustavi le en avto. V Evropi bo marsikdo rekel, da je avto že poln in da ti zato ne more ustaviti. Ampak poln avto ne obstaja; Afričani bi se s tem zagotovo strinjali. (smeh) Bolj ko je država razvita, manj je možnosti, da ti bo kdo ustavil. V revnejših si ljudje med seboj veliko bolj pomagajo. V Bangladešu ali Pakistanu boš zagotovo hitreje dobil prevoz kot v zahodni Evropi. Sicer pa sem se v svoji popotniški karieri prevažal že zelo različno: od živali do bolj običajnih prevoznih sredstev, ustavili pa so mi tudi že vlak, ladja (v kateri sem se vozil ves teden) in letalo. Včasih je štopanje precej naporno, saj moraš prevozno sredstvo potiskati. In včasih je prevoz resnično počasen. V Rusiji sem štopal tudi že pri minus 53 stopinjah Celzija, zato moraš biti dobro oblečen. Zgodilo se je, da smo na štop čakali dan in pol pri minus 40 stopinjah Celzija. In za celih deset ur sem že obtičal v prometnem zamašku oziroma koloni. Toda marsikje sem spoznal nadvse prijazne ljudi; ljudje te velikokrat presenetijo.

Moram priznati, da sem na potovanjih zelo sproščen. Potujem že tako dolgo, da iskreno verjamem, da bo tisto, kar se mi bo zgodilo jutri, zame zagotovo najboljše. Zato sem sproščen in se ne obremenjujem s stvarmi, zaradi katerih se drugi mogoče bi. Ne vem sicer, kje bom jutri spal, a se zato ne vznemirjam.  

Ste zato ustanovili hiše za vse? Kakšno je njihovo poslanstvo?

Trdno sem prepričan, da bodo, če boš ti dober z drugimi, povsod po našem planetu tudi drugi dobro ravnali s tabo. Hiša za vse je moj osebni projekt, ki sem ga začel leta 2006. V različnih krajih po svetu za določen čas najamem hišo ali stanovanje, kjer imajo popotniki vse zastonj. Trenutno imam že 14 takšnih hiš, nekatere so v najemu za nekaj mesecev, druge za več. Popotniki spijo na tleh v spalnih vrečah oziroma opremi, ki jo prinesejo s seboj. Zastonj lahko skuhajo preprost obrok za vse, ko hišo zapustijo, pa lahko pustijo donacijo ali pa tudi ne. Vseeno imamo nekaj pravil: prepovedani so kajenje, alkohol in droge. Cilj tega projekta je povečati gostoljubje za ljudi različnih narodnosti, ki tam prespijo in si odpočijejo. Hkrati sledi moji filozofiji, da lahko danes vsak, ki si resnično želi potovati, potuje. Zgodilo se je že, da je v eni noči v takšni hiši prespalo 60 ljudi. Tako nastajajo številna prijateljstva. Ko so ljudje to idejo spoznali, so tudi sami začeli odpirati podobne hiše za vse po vsem svetu. Sicer pa organiziramo še popotniške festivale, ki vključujejo predavanja, kako potovati in kako sklepati poznanstva ter številne druge koristne napotke. Če boste junija ali septembra prihodnje leto v Rusiji, se lahko v bližini Moskve takšnega festivala udeležite.

Od kod vam denar za vse to?

Prodajam svoje knjige, živimo pa tudi od donacij. Hiše za vse niso drage: gre za poceni bivališča za popotnike, ne za hotele s petimi zvezdicami.



Spreobrnili ste se v islam. Zakaj?

Res je, že od leta 2001 pripadam sunitskemu islamu, in sicer po temeljitem raziskovanju in opazovanju, kaj je življenje.

Pa imate zato kakšne težave?

V nekaterih državah je to zagotovo težava, prav tako v nekaterih predelih Rusije, ker imajo fobijo pred islamom. Nekateri so še vedno obremenjeni s predsodki zaradi izkušenj v Čečeniji. Imel sem nekaj težav, a ne preveč. Prestrašeni pa so predvsem policisti, ne ljudje.

Vas je bilo v skoraj treh desetletjih, odkar potujete, kdaj strah?

Moram priznati, da sem na potovanjih zelo sproščen. Potujem že tako dolgo, da iskreno verjamem, da bo tisto, kar se mi bo zgodilo jutri, zame zagotovo najboljše. Zato sem sproščen in se ne obremenjujem s stvarmi, zaradi katerih se drugi mogoče bi. Ne vem sicer, kje bom jutri spal, a se zato ne vznemirjam.

Ste bogat človek?

Mislim, da sem. Ves svet je moj. In jutri bo moj najboljši dan. Da, lahko rečem, da sem bogat človek. Ko potujem, spoznavam edinost človeštva. Ljudje se v različnih državah sveta ukvarjajo s približno istimi težavami, med nami ni tako velikih razlik, kot si mogoče včasih mislimo.

Ste se kdaj spraševali, kaj bi počeli, če ne bi potovali?

Napisal bi še veliko knjig, saj nimam dovolj časa, da bi napisal vse, kar sem si zamislil. Izdajal bi svoje knjige in knjige prijateljev, ki tudi potujejo in pišejo.

Si boste kdaj vzeli čas za to?

Ne vem. Težko je potovati in hkrati pisati. Imam pa še veliko knjig, ki jih bom najbrž dokončal, če neham potovati. Približno polovica je potovalnih vodnikov, druga polovica so knjige z mojimi potovalnimi zgodbami, izkušnjami … Napisal sem tudi eno o svojem življenjskem slogu. Res pa je, da je doslej v angleščini izšla le ena. Izdati knjigo z ustreznim prevodom ni prav lahko, toda grem korak za korakom. Nekoč bodo zagotovo prevedene tudi v druge jezike, o tem sem prepričan.

In še za konec – kako je štopati v Sloveniji?

Ne ravno preprosto. Moram sicer priznati, da posebnih izkušenj s štopanjem v vaši državi nimam, ampak nikjer po Evropi ni lahko. Izjema so Albanija, Kosovo, Turčija. Zakaj ljudje ne ustavijo? Verjetno je glavni problem, da imate preveč avtocest in hitrih cest. Tam je seveda nemogoče ustaviti. Po drugi strani pa tudi ni veliko strateških točk, kjer bi človek lahko štopal.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE