Sama sem, s pajčevino vžgano v obraz, z rokami, ki kot pri pozabljeni lutki iz zaprašenega zaboja na podstrešju nemočno bingljajo z razcefranega trupa, v katerega je všit polomljen gumb namesto srca; s skorjastimi in žuljavi dlanmi, ki ne zmorejo več mehko pobožati, in z očmi, polnimi votlih pogledov.
»Ostani,« je bila beseda, ki mi je kot spomin in robat kamen obležala na duši, čeprav jo je izrekel lahkotno, z vonjem po tobaku in znoju, ki sta se držala ponošenega ovratnika njegove porhaste srajce; skoraj neslišno, kot pobič, zatopljen v svoj svet, medtem ko nagajivo čofota v bližnjem potoku.
Njegove stopinje so bile dovolj globoke in pot uhojena, da ga je naučeno vodila v klet, kjer je že pred leti našel svoj edini dom in tiho zatočišče. Dva velika hrastova soda, smrdeča po žveplu, sta bila njegov oltar, njegova dva čarobna kozarčka kresničk, ki sta se zasvetila vsakič, ko se jima je približal. Razumela sta ga, mu prisluhnila. Poznala sta klic, ki mu je sledil, poznala sta željo, ki se ji ni znal upreti.
Dobro uro kasneje sem ga našla viseti v hlevu, slab meter nad tlemi, z debelo vrvjo okoli vratu, tako da je njegovo skrivljeno telo bilo videti še manjše kot sicer. Če bi na glavi imel kapo, bi bil podoben enemu izmed vrtnih palčkov, ki so jih prodajali v kmetijski trgovini ne daleč od nas. Odsev njegovega lica je bil spokojen, z drobcem skrivnostnega nasmeha v kotičkih ust, češ, tako srečen nisem bil še nikoli, kot bi videla malčka zaspati sredi njegove najljubše igre.
Samo stala sem pred to krhko in suhljato lupino človeka, ki sem ga davno nazaj celo ljubila, a v škatlici, kjer je poleg mojega razbrazdanega srca ležalo le še nekaj ukradenih poljubov in skritih dotikov iz mladosti, nisem našla nič, kar bi mi ...
