Najboljše knjige leta 2023 po izboru treh strastnih bralk
Vsakoletni podatki, ki razkrivajo, koliko knjig na leto prebere povprečni Slovenec, so skrb vzbujajoči, a tokrat pozornost dajemo tistim, ki berejo res, res veliko. Zanimalo nas je, katere so njihove najljubše knjige iztekajočega leta. Svoj izbor so z nami delile novinarka in pisateljica Vesna Milek, pobudnica Knjigobežnic Nina Kožar in glasbenica Zala Kralj, ki na svojem YouTube kanalu redno objavlja videe o knjigah, ki jo navdušujejo.
Izbor Nine Kožar vključuje knjigo, ki jo bere z otroki, slovensko avtorico in zgodbo o jeguljah:
- Italo Calvino: Italijanske pravljice (v dveh knjigah) (Mladinska knjiga)
Dvesto pravljic, ki jih je zbral in uredil pisatelj Italo Calvino, je letos v prevodu Gašperja Maleja prvič v celoti izšlo v slovenščini. Zgodbe, ki jih skoraj vsak večer berem svojim otrokom, prekipevajo od življenja in strasti, njihovi junaki so pogumni, prebrisani in s svojimi nepopolnostmi zelo človeški. Opremljene so z nadzemeljsko čudovitimi ilustracijami Ane Zavadlav, ki se jih nikakor ne morem nagledati.
- Pia Prezelj: Težka voda (založba Goga)
Prvenec mlade novinarke Pie Prezelj me je navdušil s svojo do potankosti dodelano zgodbo in žametnim pripovednim slogom, zaradi katerega sem besedam pustila, da so se dolgo raztapljale v mislih. V njem razgrinja zgodbo pravkar ovdovele Ide, njene sosede Marte in duhovnika Lojzeta, katerih življenja se skozi čustvene pore prelivajo drug v drugega. To je pripoved o izgubi in zavrnitvi, pa tudi o tovarištvu tam, kjer ga najmanj pričakujemo.
- Patrik Svensson: Evangelij po jeguljah (Mladinska knjiga)
To ni le knjiga o jeguljah, izjemno skrivnostnih živalih, o katerih znanstveniki še danes, v 21. stoletju, vedo zelo malo, ampak je tudi razmišljanje o našem odnosu do sveta, narave in vseh živih bitij. Pa o znanosti in veri, umetnosti, naših koreninah in o ravnovesju, ki ga moramo ohraniti, če hočemo preživeti tudi sami. Popoln preplet naravoslovja in humanizma.
Zali Kralj so v najlepšem spominu ostale te knjige:
- Holly Jackson: A Good Girl’s Guide to Murder (Delacorte Press)
To so tehnično tri knjige, ampak si jih drznem šteti kot eno. Srednješolka Pippa se za zaključno nalogo odloči raziskovati umor, ki se je pred petimi leti zgodil v njenem mestu. Ker je zelo učinkovita in pride do mnogih ugotovitev, postane med krajani znana kot detektivka in v nadaljevanjih rešuje še druge uganke. Tretji del, ki ima 557 strani, sem prebrala v enem dnevu. Mislim, da to vse pove.
- Gabrielle Zevin: Tomorrow, and Tomorrow, and Tomorrow (Knopf)
To je poslastica za vse, ki imajo radi videoigre in malo drame. Prijatelja Sadie in Sam skupaj ustvarjata videoigre in ustanovita svetovno znano podjetje. Avtorica splete krasno pripoved prijateljstva, ljubezni in bolečine, vmes pa vplete zelo domiselne ideje in prikaze videoiger. Med branjem sem delala premore, da sem igrala svojo najljubšo igrico Animal Crossing.
- Suzanne Collins: Balada o pticah pevkah in kačah (Tržič, Učila International)
Predzgodbe Iger lakote se dolgo nisem upala lotiti, ker obožujem osnovno trilogijo in sem se bala, da bo ta knjiga slaba – k sreči sem se motila. V tem delu spoznamo mladega Coriolanusa Snowa, preden je postal predsednik Panema, ko kot pripravnik sodeluje na desetih Igrah lakote. Določijo ga kot mentorja tributke iz 12. okrožja in skozi njun odnos in proces iger (in vseh posledic) je krasno prikazan razvoj njegove hudobije.
PREBERITE ŠE -> Znanost potrjuje: Vse to boste pridobili z branjem knjig
Vesna Milek se je komajda omejila na štiri najboljše (pa še to se v resnici ni):
Kljub temu, da na lestvicah najbolj prodajanih kraljujejo knjige zdravnikov, absolutna fenomena sta David Zupančič s knjigo Znanost mirnega življenja in rekonstrukcijski kirurg prof. dr. Uroš Ahčan s knjigo Skalpel, ki se bere kot triler, kot visoka pesem zdravniškemu poklicu in kot ljubezenska zgodba, in pa osebno izpovedne zgodbe; Notranji pir Mihe Šaleharja in Aidea Klemna Selakovića, se mi zdi, da je bilo letos še eno leto v znamenju avtoric.
Dobili smo resen prerez vseh žanrov: v žanru psihološke kriminalke kraljujejo Irena Svetek, ki je s Črnim princem zaključila svojo trilogijo, Mojca Širok s svojimi izjemno napisanimi političnimi trilerji in Janja Vidmar s trilogijo psihološko potopisnega ljubezenskega romana (Niti koraka več, V koraku z volkom, Koraki dvojine).
In ne nazadnje, čudovito presenečenje tega leta ter nagrada Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec leta; prvenec moje kolegice na Delu Pie Prezelj, Težka voda, ki sem ga prebrala ravnokar in sem še vedno pod vtisom zrelosti literarnega jezika. Besede, ki šelestijo, brenčijo, zamolklo pokajo, dišijo, ustvarjajo atmosfero in te povlečejo v svet, ki ga sama sicer dobro poznam, a si ga nisem upala pogledati na tak način.
- Eva Mahkovic: Toxic (Beletrina)
Za vse, ki uživajo v besedah, najbolj nenavadna knjiga tega leta, ki morda ni ravno za vsakogar, je pa gotovo v skladu z besedo leta 2023 - »avtentična«.
Drzno oblikovana knjiga, ki že z zavihki napeljuje na drzno, izzivalno vsebino: je seksi, vrtoglava, nora, posejana s pop referencami, ki se srečujejo z miti in arhetipi, s svetniki, ki se srečujejo s pop ikonami: Guadalupska Marija s Taylor Swift, stigmate z barbikami. Knjiga, o kateri ni mogoče napisati nič drugega kot to, da presega vsak žanr, vsako predalčkanje, da je ni mogoče uvrstiti ne v osebnoizpovedno ne v esejistično literaturo, ker je tako drugačna in čudna in razgaljujoča in skrivnostna, morbidna in provokativna, prestreljena z vsemi mogočimi referencami, citati, da jo pač moram uvrstiti v svoj izbor.
»Danes je devetindvajseti oktober, stara sem 36 let in pol in osemnajst dni in zamislila sem si, da bom napisala pismo svojemu preteklemu jazu, majhni Evi, tej, ki sem jo videla v meditativni vaji, ki jo je zadnjič vodila X in ki mi je šla max na živce.«
- Ksenija Benedetti: Hiša sozvočja (Beletrina)
Sprva se mi je zdela to precej drzna ideja. Da 75 prijateljic in prijateljev, sopotnic in sopotnikov zaprosiš, da ti postavijo vprašanja in ti potem skozi njihova vprašanja razmišljaš o svojem življenju, o svojem otroštvu, koreninah, umetnosti, ljubezni, svojih padcih in vzponih.
Najlepši odgovori so odgovori na vprašanja, ki jih avtorici postavljajo njena mama, njen Boris, »njeni« Cavazze, Aleks, Sebastijan, Luka in Mark. Takrat, ko si dovoli in piše popolnoma iz sebe, spoznamo drugo Ksenijo, takrat je to literatura. Knjiga je presekana z literarnimi poglavji, v katerih označi svoje mejnike, svoja drevesa, najprej so to Brkinske jablane. Med vsemi drevesi je najbolj posebno poglavje knjige Moje drevo; to drevo je Boris in zato je to zgodba o ljubezni, ki se še piše.
»Prihajam iz svobode, zašla sem v veliko, na videz udobno kletko in se iz nje pred leti rešila. Ljubim silno, strastno, slastno in nerazumno. Zaljubljam se v posebne ljudi, živali, knjige, muzike, hrane, pokrajine, pesmi, morja, reke in v zvezde.«
- Barbara Cerar: Pretežno jasno (Mladinska knjiga)
Ganilo me je, ko je rekla, da je že kot punčka požirala knjige in da je vedno mislila, da bo pisateljica. Dokler ni z mamo prvič vstopila v Mladinsko gledališče in odšla ven za vedno začarana. Nič čudnega, da je njen romaneskni prvenec brbotajoč od metafor, miselnih lupingov, duhovitih zgodb, nenavadnih zasukov. Težka tema, ki jo opiše na lahkoten, celo igriv način. Oziroma kot je napisal Vinko Möderndorfer: "Roman Barbare Cerar je enostavno odličen. Svež, barvit, dinamičen, jezikovno bogat, igriv, predvsem pa duhovit."
Junakinja je dislektična Olga, ki v svojem priimku nosi dva ptiča: Vrabec Golob. Ko jo po desetih letih zaradi mlajše ženske zapusti mož, se ji svet sesuje, a na prizorišču se pojavijo naključni znanci in sosedje, izjemno opisana galerija najbolj bizarnih posebnežev, ki jih vzljubiš že po nekaj straneh.
V stanovanju Olge Vrabec Golob nenehno zvoni, kot da smo se vrnili v čas socializma, ko so si sosedje in prijatelji podajali kljuko in je na štedilniku brbotala voda za kavo.
Roman za vse, ki vedo, kaj pomeni zlomljeno srce.
»Ljubezen vseh drugih se jima je zdela banalna, edino njuna je bila tista prava, srečanje dveh sorodnih duš znotraj prostranega univerzuma. Spala sta na tleh na običajni peni, pila poceni vino iz plastičnih kozarcev, počutila pa sta se kot bogova.«
- Urška Klakočar Zupančič: Gretin greh in Sibilina sodba (založba Primus)
Zato, ker obožujem zgodovinske romane. Zato, ker mislim, da po Tavčarjevi Visoški kroniki nismo še imeli takšnega romana. Oba romana Gretin greh in Sibilina sodba se dogajata v 17. stoletju, v senci epidemij, vojn, razkolov v cerkvi in strahu pred čarovnicami, oba se raztezata na petstotih straneh, oba govorita o položaju ženske v času, ko ženskam nižjega stanu ni bilo dovoljeno brati, pisati ali ljubiti tistega, ki so si ga izbrale. V novem romanu je junakinja Sibila, »divja ženska z volčjo dušo«, ki čuti živali in rastline kot živa bitja, in se počasi levi iz oklepa družbenih norm, steznika družbe.
Oba romana sta napisana strastno, zadihano, kot da zgodba vre iz avtorice in na tak način vsrka vase tudi bralca. Uspelo ji je ustvariti zavidljivo fresko tistega časa, z detajli, ki osupnejo: razprava o svetnikih, o zdravilnih zeliščih, kljunaste maske zdravnikov, ki so jih ščitile pred kugo … Roman, ki je kot časovni stroj v čas naših prednic, da se zavemo tega, kakšno pot smo prehodile.
»Ni je zemeljske stvari, ki bi jo zadržale, ko divja ženska odkrije svojo naravo. Ni ognja, ki bi jo sežgal, in ni vode, ki bi jo povlekla vase.«
