V napitek je vsula pest sladkorja in me opravičujoče pogledala: »Veš, sladkor pomaga, daje mi energijo.«
Dvignila je pokrov lonca, v katerem sem ji prinesla kosilo, in za trenutek sem v njenih očeh zagledala drobno iskrico: »Mmm, kako diši.«
Potem je od še toplega hlebca odrezala kos, ga pomočila v čaj in se zagrizla vanj z brezzobimi čeljustmi. »Diši prav kakor očetov kruh,« je dejala in se zastrmela v daljavo.
Z mislimi je odplavala kdo ve kam. Odsotno ga je drobila in ga s ponavljajočimi se gibi nosila v usta.
»Minca, kaj je danes z vami? Nisem navajena vaše redkobesednosti. Se slabo počutite?«
»Ah, nič, nič,« je dejala še vedno odsotno in s pogledom uprtim skozi okno, »samo … nedelja je.«
»Nedelja?« sem vprašujoče čakala na odgovor.
Odložila je skodelico in me končno pogledala v oči: »Ne vem, če ti lahko povem.«
»Minca, kakor želite, če vam bo lažje, povejte, veste, znam molčati.«
»Povedala sem ti že, da je bil moj oče pek. Bil je že peti rod iz iste pekarne. Še kot majhna deklica sem ga občudovala, kako je z golimi rokami mesil testo, mama pa je vzhajane kepe oblikovala v hlebce, žemljice, hrustljave preste … Ob praznikih je zadišalo po poticah in gibanicah. Še vedno vidim sključeno postavo očeta, kako z loparjem polaga hlebce v razbeljeno peč. Ko bi takrat slutila …
