V parku za gradom

Mateja Gomboc: Ne obotavljajmo se, da rešimo ljubezen
Počasi sta se odpravila po stezici v parku, mimo gradu, mimo ribnika, mimo klopic do zadnjih dreves. Vonj po jasminu je polnil zvezdnato noč. »Joj, hiteti morava, brez večerje si že ostala,« je pogledal na uro in se vznemiril. Skomignila je z rameni. Ga je razumela? Ji je bilo vseeno, če ostane brez večerje? »Ti,« je dahnila. Zaustavil se je. Že mesece ni spregovorila nobene besede. Sklonil se je k njej in jo pobožal po starikavih, dobrih dlaneh. »Pelji me še kdaj tja,« je zašepetala.
Mateja Gomboc