Onine zgodbe 2019

Je to ljubezen?
Poroka je bila veličastna, ljubezen je bila v zraku. V starem gradu, sredi zelenega gozda. Prišlo je veliko svatov in mlada dva – no, ne več rosno mlada – sta bila kot ustvarjena drug za drugega, duši dvojčici, tako rekoč. Oba postavna, z lepo službo, predvsem pa zelo zaljubljena.Na medene tedne bosta šla na Bali, potem pa ju že čaka hišica na robu mesta, zapuščina njene babice.
Onina zgodba

Na dnu
Pristal sem na dnu – samega sebe. In si priznavam vse tisto, kar je res. Da sem jaz tisti, ki je to povzročil. Na nikogar drugega, tretjega ne morem zvaliti svoje krivde. Nimam pravice. Kajti vse, prav vse, kar sem dal skozi, se je začelo – in končalo pri meni. Z menoj.In z njo! A to je že druga plat zgodbe. Tista sončna, svetla, navdihujoča. Prepojena s strastjo, ki mi je dala krila, nato pa mi jih zlomila. Z vso močjo. Da nisem mogel več leteti. Do danes še ne.
Onina zgodba

Tebi, ki si mi spremenil pogled na ljubezen (povzeto po resničnih dogodkih)
S tem, ko sem izgubila njega, sem izgubila del sebe. Lupina anatomskih struktur, ki ne pripada moji duši. Izpita življenja in vere ostajam na mestu, ki mi ni poznano. Nisem potrebovala dosti, da sem prišla do te točke. Še vedno pa ne poznam poti, ki sem jo prehodila. Ne poznam poti nazaj. Šele ko si na čistem dnu, se lahko od nečesa odrineš, kajne?
Onina zgodba

Ljubezen nam je vsem v pogubo
Kot piš pomladnega vetra je hitela po hodniku 4. državne gimnazije in v mrzli februar prinesla majsko toploto.Nova mačka je prišla.Vsi so strmeli, katera vrata bo odprla in osrečila fante: ali v tretji a, b ali c.
Onina zgodba

Ljubezen slepi na različne načine
Iz torbice, polne odvečnih predmetov, je vzela ključe in odklenila stara lesena vrata, ki so vodila v njuno skupno stanovanje. Vstopila je v majhno zatemnjeno vežo ter odložila ključe na kipec roke, ki ga je pred nekaj leti prinesla iz Peruja. Zaradi prijetnega spomina na perujske uličice in ogleda Machu Picchuja se ji je po dolgem času na pustem in suhem obrazu narisal rahel nasmešek. Pozdravili sta jo tišina in toplina stanovanja, ki ji je dajalo prijeten občutek domačnosti po dolgem napornem dnevu.
Onina zgodba

Plenilec
Vrnil se je v glavno mesto. V njem ni lovil že štiri leta. Tudi ne v tem trgovskem centru, po katerem se je potikal že pet dni, vendar še ni našel ničesar primernega. Malo se mu je že mudilo. Helena je postajala vse bolj sumničava, prav neprijetna so bila njena vprašanja, kdaj ji bo vrnil izposojeni denar. Sicer je še vedno živel pri njej in užival v udobnosti njene hiše in njene kuhe, vendar je iz izkušenj vedel, da prihaja čas, ko si mora najti drugo lokacijo in novo žensko.
Onina zgodba

Majina rešitev
Maja, 20 letKonec. Mrtva si. Čas se ustavi, sekunde nehajo teči. Slišim besede, slišim razlago, a ne razumem. Kot da poslušam zapleteno matematično formulo, a je ne dojamem. Strdek. Nisi trpela, pravijo. Kako lahko to trdijo? Zmanjka me. Telo ne zmore. Um in duša še manj.
Onina zgodba

V parku za gradom (ob Kreslinovi pesmi V parku za gradom)
Po tej poti je res težko voziti. Samo poglej, kako se kolesa vdirajo v pesek. Le kaj so mislili, ko so ga nasuli? Da se tod sprehaja samo vrtec? Otroci, ki radi kamenčkajo?« je godrnjal, sklonjen nad voziček.
Onina zgodba

Igrišče
Avto sta morala pustiti pred zaporo. Darja je s šopkom v roki, na vratolomno visokih petah, stopicala ob razkopani cesti ter vzdihovala. »Celo večnost je že razrito, nič se ne premakne.«Hotel je ugovarjati, da ni res, da je bilo pred letom dni gradbišče vse do konca ulice, pa se je premislil.
Onina zgodba

Druga violina
»Halo, Druga violina na tej strani. Prideš?« sem zažgolela v prenosnik. Po pohajkovanju po Stari Ljubljani sem pristala v ljubki gostilnici na vogalu. Nekaj lesenih miz, okrašenih s svežim cvetjem ter obsijanih z majskim soncem, je obetalo miren premor po ihtavem brskanju v trgovinah z oblačili. Sedla sem za edino prazno mizo in stol zasukala tako, da je bila »preža« usmerjena na vzpenjajočo se pot proti gradu, po kateri naj bi prišla prijateljica. Zaželela sem si njene družbe, saj se že kar nekaj časa nisva videli. Živi v bližini Druge violine in prav ona me je pred nekaj leti prvič popeljala v lokal na literarni večer. Vljudno je pristopil natakar. Za hip sem odmaknila prenosnik od ušesa, naročila metin čaj in rogljiček ter preslišala prijateljičine besede. Potem sem ponovno prislonila mobi na uho in vprašala: »Nisem te dobro slišala, draga, kaj praviš?«
Onina zgodba

1

V prodaji

Prijavite se na Onine e-novice

Nikoli več ne zamudite vaših najljubših vsebin. Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem!

Newsletter