Stojan Knez: Kaj se mora materi zgoditi, da je sposobna takšnega nasilja?

Nasilje ima veliko obrazov, številne zgodbe imajo več plati. In prav pogosto takrat, ko grozote in bolečina udrihajo po isti družini, različne oči različno spremljajo mučno dogajanje. Tako je bilo tudi v življenjski izkušnji Lidije Štefanec, ki nam je minuli teden izpovedala svojo kalvarijo in tako opogumila še mnoge druge, da o nasilju, ki so ga doživeli bodisi v otroštvu bodisi pozneje v partnerski zvezi, tudi glasno spregovorijo. Zgodba je k besedi spodbudila tudi Lidijinega brata, Stojana Kneza, ki pa pravi, da nas travmatično otroštvo ne sme dokončno zaznamovati, saj je vsak svoje sreče kovač. Ko smo odrasli, starši preprosto ne smejo več usodno vplivati na nas, poudarja.

Stojan, Lidija je pogumno izpovedala svojo bolečo zgodbo tako v knjigi kot tudi v intervjuju, zagotovo ji ni bilo lahko javnosti zaupati strahotnih zgodb o nasilju, ki ga je doživljaja od svojega prvega dne. Kakšen je bil vaš odziv na njeno prvo knjigo, Solze izpirajo bolečino, ko je izšla pred osmimi leti?

Pred leti je Lidija v eni reviji objavljala avtobiografijo z naslovom »Pošast, ki me je rodila«. Sestavkov nisem želel brati, saj je moje mišljenje takšno, da po polnoletnosti zapustimo svojo primarno družino in si ustvarimo svojo. Kakšno, pa je samo domena nas samih. Zaradi »slabih temeljev« naše življenje ne sme biti uničeno. Na razpolago imamo še približno šestdeset let. Na žalost so se podobne zgodbe dogajale vse prepogosto, vse prevečkrat. Celo družba je to podpirala. Nasilje v šolah, v bloku, ulici. Bilo je del naših življenj.

Ste takrat vedeli, da piše knjigo? Se je z vami posvetovala glede vsebine?

Sem vedel, nikoli ji nisem preprečeval, modroval, sem pa povedal, da me stvari ne zanimajo, ker jih predelujem na svoj način. Kot sem že rekel, »slabi temelji« nikakor ne smejo biti vzrok za naše celotno življenje. Posvetovala se ni, prav je tako. To je bila njena knjiga, pisana iz globine, čustvena  …

Zaradi »slabih temeljev« naše življenje ne sme biti uničeno. Na razpolago imamo še približno šestdeset let. Na žalost so se podobne zgodbe dogajale vse prepogosto, vse prevečkrat. Celo družba je to podpirala. Nasilje v šolah, v bloku, ulici. Bilo je del naših življenj.

Menite, da je dobro, da je bolečino zlila na papir in tako vlila pogum drugim žrtvam nasilja?

Seveda, vsako mnenje, dejanje spoštujem. Tudi meni ni neprijetno govoriti o tem na mojih predavanjih za osebno rast. Na veliko področjih delujem kot prostovoljec, tudi  v varni hiši, kjer se srečujem z nasiljem. Sem tudi energoterapevt.  Pišem tudi knjige za življenje brez nasilja, motivacijske zgodbe, pravljice za otroke … Ravno pri zadnjih sporočam otrokom, da v življenju vedno obstajajo svetle točke. Prav je, da se izražamo tako, kot čutimo, le da morda to ni vedno v naše najvišje dobro … Zanimivo je, da sva s sestro imela predstavitve svojih zadnjih knjig v razmiku dveh dni, na isti lokaciji.

Stojan, kakšno je bilo vaše otroštvo? Po sestrinih besedah ste bili po večini v materini milosti, celo oboževala naj bi vas. Ste tudi vi občutili materino naklonjenost in zaščitniški odnos?

Ne, nasprotno, velikokrat sem bil pretepen do konca, enkrat do nezavesti, nato sem si pomagal tako, da sem se velikokrat naredil negibnega. Mati me nikoli ni objela, mi povedala, da me ima rada. Še v prvih letih mojega zakona je fizično obračunavala z mano, dokler ji tega pač nisem več dovolil (dvignil sem jo ob steno in zakričal, da je to zadnjič). S sestro sva se v mladosti podpirala, branila drug drugega, se imela rada. Tudi oče je sestro oboževal, seveda v zgodnjih otroških letih. Okoli polnoletnosti je odšla na svoje, pri meni, dvanajstletniku, pa se je nasilje nadaljevalo. Več desetkrat pa sem mater »reševal«, ko je poskušala narediti samomor. Danes sem prepričan, da je vse to bila le igra in še ena zloraba naju s sestro.

Kako ste dojemali materino nasilje takrat, kako gledate nanj danes?

Očitno smo bili tega vajeni, tepeni smo bili tudi v šoli – učiteljice, hišnik, ravnatelj, sosedi. Nekako se je vsaj meni to zdelo samoumevno. Tudi prijatelji v bloku, sošolci so doživljali podobno. Besede ljubezen mi takrat nismo poznali. Kljub temu je bilo otroštvo lepo, zagotovo kar nekaj lepih trenutkov, tudi v družini.

Ko razmišljam, kakšno bolečino nekdo doživlja »zaradi nas«, takrat se mi oseba (mati) resnično smili. Kaj se mora v telesu zgoditi, da smo sposobni takšnega nasilja, delovanja. Tak vidik pri meni postavi malce drugačne temelje …

Ste mater kdaj soočili z bolečino, ki jo je povzročila sestri in vam?

Z materjo sva vsaj za silo zgladila odnos, danes se lahko objameva, lahko ji povem vse in ne nasprotuje. Zagotovo še danes ni med nama velike ljubezni, pa vendarle se sprejemava. Mama se dobro zaveda svojih dejanj, na svoj način jih je predrugačila, zagotovo v svoji notranjosti veliko premišljuje o tem. Pomoči si nikoli ni poiskala, niti je ni dovolila. To je njeno, spoštujem njeno odločitev.

Lidija pravi, da materi ne more odpustiti trpljenja, ki ji ga je povzročila. Kaj pa vi? Zmorete odpuščanje?

Vsakdo deluje na način, ki ga zmore, zna, hoče … Dogodki se nikoli ne pozabijo, s tem se popolnoma strinjam, a jaz sem odpustil materi, očetu, tudi sestri. In tudi sebi, kar se mi zdi še najpomembneje. Ko razmišljam, kakšno bolečino nekdo doživlja »zaradi nas«, takrat se mi oseba (mati) resnično smili. Kaj se mora v telesu zgoditi, da smo sposobni takšnega nasilja, delovanja. Tak vidik pri meni postavi malce drugačne temelje …

Ste se o dogajanju v otroštvu kdaj pogovarjali z očetom? Zakaj je bil po vašem tako odmaknjen od vseh težav?

Oče je v družini edini hodil v službo, preostali čas pa je gradil hišo. Spomnim se nekaj prijetnih sprehodov celotne družine. Oče je svoje travme utapljal v delu, kar sem tudi sam pogosto počel. Beg od realnosti bi lahko temu rekel. Nikoli se nisva pogovarjala o odnosu z mamo, ali pa zelo malo. Žal.

Kakšen je vaš odnos s sestro, odkar sta zakorakala v odraslo dobo? Sta se kdaj pogovarjala o odraščanju z nasilno materjo?

Sestri sem vedno pomagal, kadar koli sem lahko; pri selitvah, urejanju stanovanj, prevozih, tudi finančno. Nimam nikakršnih zamer do nje, me pa žalostijo nekatera dejstva. Sestri starši res niso omogočili šolanja za babico, jaz sem imel možnost obiskovati šolo v domačem kraju. A ob tem ne čutim nobene krivde. Vsakdo ima možnost živeti svoje sanje, tudi ob delu …

V vašem pismu, naslovljenem na naše uredništvo, ste povedali, da je Lidija povedala drugačno zgodbo o očetovi smrti in pogrebu. Kaj se po vašem ne ujema?

Sestro sem obvestil o očetovi smrti pred sedmimi leti (ona navaja, da je umrl pred desetimi). To pa je z njene strani tudi bilo vse, nobenih pogojev, nobene pomoči, nasvetov. Očeta sem dostojno pokopal jaz. Morda samo dejstvo; ob pogrebni slovesnosti, na katero je prišla le nekaj minut prej, ko smo hodili za žaro, me je vprašala: »Kako je umrl foter?« Njeno glasno obtoževanje se je nadaljevalo vse do groba. Začudeni pogledi v sprevodu so povedali  vse. Žalostno.

Sestri starši res niso omogočili šolanja za babico, jaz sem imel možnost obiskovati šolo v domačem kraju. A ob tem ne čutim nobene krivde. Vsakdo ima možnost živeti svoje sanje, tudi ob delu …

Zakaj menite, da je Lidija zgodbo povedala drugače?

Ne vem, verjetno ne zavestno, kot je sama povedala, je bila dvajset let na antidepresivih, obiskovala psihiatrinjo, morda so bile zamere premočne, mislim, da drugega odgovora ni našla. Mati res ni bila prisotna na pogrebu. Tudi njena izjava, da sem jaz podedoval vse, ne drži. Oba sva dobila eno parcelo. Tudi najina polsestra. Na svoji sem si postavil hišo. Obrtnikov nismo imeli. Pomagali so oboji starši, prijatelji.

Hišo je dobil vnuk, moj sin, ki se je tudi zavezal, da bo skrbel za oba najina starša, njegova stara starša, tako finančno kot tudi fizično. Takrat sta bila moja starša že v domu za ostarele. Ob samo očetovi pokojnini je kar nekaj dodatnih doplačil. Tudi hišo je popolnoma obnovil, s tem namenom sta mu jo tudi zaupala, saj bi jo sestra takoj prodala. Če pa gradiš z lastnimi žulji, z odtegovanjem od ust tudi družini, ti tvoje imetje nekaj pomeni, zato ga zaupaš tistemu, ki bo ravnal gospodarno. Skratka, preužitkarska pogodba. Zakaj sestra ni gradila, ne bi želel komentirati.

Pravite, da ste se udeležili tudi sestrine predstavitve knjig, le nekaj dni pred objavo intervjuja z Lidijo na naši spletni strani. Vas je ona povabila?

Bil sem na njeni prestavitvi v knjižnici Velenje, na javni prireditvi. Povabljen s strani sestre nisem bil, se mi je pa zdelo primerno, da jo tudi na tak način podprem. Po prireditvi sem ji čestital. Objela sva se, se fotografirala, čeprav je sestra dva dni po tem zapisala v sestavku, da me ne želi več videti, da nimava stikov … Morda še za konec: ob rojstvu smo dobili čisto posebno darilo, dobili smo življenje. Do polnoletnosti imajo zagotovo velik vpliv okolica, starši, sorodniki … Do osemnajstega leta! Nato si življenje kreiramo sami, z osebami, ki jih sami izberemo. Brez prisile. »Slabi temelji« zame nikakor ne smejo biti vzrok našega nekvalitetnega življenja, naših travm, nezadovoljstva. Namreč, po polnoletnosti imamo na voljo še kakšnih šestdeset let, na katere pa naši starši ne smejo in ne morejo (če jim ne dovolimo) več imeti vpliva. Potruditi se moramo, da se zgodovina ne ponavlja, da delujemo drugače, bolj ljubeče. Z otroki, vnuki …

Vse premalo pa se zavedamo, da naše delovanje, miselnost, močno vpliva na potomce. Če se ne presežemo, bodo prav oni trpeli in prenašali »nečistoče« še naprej. Zgodovina se ponavlja, vsak od naju pa točno ve, kje in na kakšen način.

Vsak je svoje sreče kovač, torej. Kljub travmatičnim izkušnjam ostajate izjemno pozitivno naravnani, tudi v odnosu do sestre.

S pisanjem nikakor nisem želel nikogar prizadeli, užaliti. Vsi imamo čustva, prav pa je, da so to naša. Druga čustva pa naj predeluje vsak sam. V življenju veliko ustvarjamo, naredimo kaj lepega, manj lepega, nekaj, na kar smo ponosni, ali pa tudi ne. Vse premalo pa se zavedamo, da naše delovanje, miselnost, močno vpliva na potomce. Če se ne presežemo, bodo prav oni trpeli in prenašali »nečistoče« še naprej. Zgodovina se ponavlja, vsak od naju pa točno ve, kje in na kakšen način.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE