Lidija Štefanec

 
Photo

Vsi so mi govorili, naj ji odpustim, ampak jaz tega še danes ne morem / Za mamo sem bila ničvredna, nezaželena, izmeček / Vedela sem, da ne bo več bolelo, če umrem
»Ženska, ki me je rodila, ni znala biti mama. Bila sem njeno breme, ne ljubljeni otrok. Namesto dotikov, objemov, ljubkovanja sem bila deležna udarcev že kot dojenček. Moj jok jo je spravljal ob živce, sovražila je že samo pogled name,« se glasi le delček grozljivih spominov na otroštvo Lidije Štefanec, danes upokojenke, ki zadnja leta na papir zliva nepopisno bolečino, neizbrisen del svojega življenja. Kljub nenehnim klofutam, zmerjanju, pretepanju s pasom, trdemu delu, ki so bili njena vsakodnevna rutina, po svetu hodi s pokončno glavo in se nikoli ni sprijaznila z oznako žrtve. Morda jo je prav to rešilo pred dokončno pogubo: nikoli ni sprejela materinega vztrajnega prepričevanja, da si je sama kriva za vse udarce.
Lidija Štefanec

 

Stojan Knez: Kaj se mora materi zgoditi, da je sposobna taksnega nasilja?
Nasilje ima veliko obrazov, številne zgodbe imajo več plati. In prav pogosto takrat, ko grozote in bolečina udrihajo po isti družini, različne oči različno spremljajo mučno dogajanje. Tako je bilo tudi v življenjski izkušnji Lidije Štefanec, ki nam je minuli teden izpovedala svojo kalvarijo in tako opogumila še mnoge druge, da o nasilju, ki so ga doživeli bodisi v otroštvu bodisi pozneje v partnerski zvezi, tudi glasno spregovorijo. Zgodba je k besedi spodbudila tudi Lidijinega brata, Stojana Kneza, ki pa pravi, da nas travmatično otroštvo ne sme dokončno zaznamovati, saj je vsak svoje sreče kovač. Ko smo odrasli, starši preprosto ne smejo več usodno vplivati na nas, poudarja.
Stojan Knez

V prodaji

Prijavite se na Onine e-novice

Nikoli več ne zamudite vaših najljubših vsebin. Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem!
Newsletter
Logotip sn
Copyright © ONAPLUS.SI 2025. Vse pravice pridržane.