Kaj imajo skupnega Wimbledonski škandali, ženske pravice in moda?
Najstarejši teniški turnir na svetu je letos postregel z neverjetnim zaključkom, ki se bo zapisal v športno zgodovino. Finale, v katerem je nepremagljivega srbskega princa Novaka Djokovića ugnal komaj 20-letni Španec Carlos Alcaraz, so teniški poznavalci označili za prelomni športni dogodek in veličastno menjavo stare garde, a to ni bilo edino presenečenje letošnjega Wimbledona.
Še bolj presenetljiv, kot poraz legendarnega Srba je bila novica ob začetku turnirja, da bodo organizatorji spremenili pravila oblačenja, ki vse od začetkov tega tekmovanja veljajo za najstrožja in najbolj konservativna na svetu. Tekmovalcem je od nog do glave zapovedana bela barva, odstopati pa ne sme niti v odtenkih, saj umazano bela in barva smetane nista dovoljeni. Niti spodnje perilo niti vezalke na športnih copatih tekmovalcev, ki stopijo na travnato površino tega posvečenega teniškega kraja, ne smejo biti nič drugega kot snežno bele.
Kdo si je izmislil belo pravilo
Zakaj takšna obsedenost z belino, se upravičeno sprašujete? Tradicija, ki so ji na Otoku pikolovsko zvesti, je stara že več kot stoletje, izvira pa iz 80. let 19. stoletja, ko so prvič zapisali pravila za nastop na Wimbledonu. Že takrat je bil tenis vse prej kot šport, ampak tudi statusni simbol, obisk turnirja pa je prestavljal pomembni družabni dogodek in priložnost, da te opazijo. Ker je viktorijanska doba 19. stoletja dajala velik pomen na čistočo in urejenost, so bila bela oblačila izredno cenjena. Pravzaprav so bila že sama po sebi pokazatelj statusa v družbi, saj si za nego belih oblačil (brez pralnega stroja in sodobnih pralnih praškov) porabil veliko časa in denarja.
Prav tako se na belih oblačilih niso poznale sledi potu, kar je bilo za aristokracijo in bogataše tistega časa nekaj nezaslišanega, sploh če jih je bilo opaziti na ženskah. Tako so teniškim tekmovalcem zapovedali, da se morajo oblačiti pretežno v belo, da ne bi prepoteni kolobarji pri gledalcih vzbujali ogorčenja. Tega pravila vse do danes niso spreminjali, pravzaprav so ga v 90. letih prejšnjega stoletja še zaostrili iz pretežno belih tekmovalnih oblačil v skoraj povsem bela (izjema so lahko barvni logotipi ali obrobe na njih, ki pa ne smejo biti širši od enega centimetra).
Veliko presenečenje je torej bilo, ko so letos organizatorji Wimbledona sporočili, da bodo ženskim tekmovalkam pod krili izjemoma dovolili nošenje temnih hlačk, to pa zato, da bi se v primeru menstruacije lahko športnice brez strahu pred rdečimi madeži osredotočile na tekmo. Zdi se smešno, da o tem razmišljamo leta 2023, a pri tako konservativnem tekmovanju, kot je Wimbledon, očitno vsak še tako mišji korak šteje za napredek.
Od prekratkih rokavov do pohujšljivega spodnjega perila
Pogled v zgodovino najbolj prestižnega teniškega turnirja na svetu vsekakor razkriva, da so bili njegovi največji škandali vedno povezani z oblačili tenisačic. Leta 1905, ko so ženske po zapovedih edvardijanske mode še vedno nosile krila do tal in roke ter vrat skrivale v srajcah z dolgimi rokavi in visokimi ovratniki, je 17-letna ameriška teniška igralka May Sutton javnost šokirala, ko se je na igrišču pojavila v krilu, ki je razkrivalo gležnje, in si med tekmo zavihala rokave. Čeprav je zmagala na turnirju in se v zgodovino zapisala kot prva Američanka, ki je slavila na Wimbledonu, je zloglasna ostala tudi njena za tiste čase nesprejemljiva oprava.
Leta 1919 je še večji premik na področju oblačenja storila Francozinja Suzanne Lenglen, ki za razliko od drugih sotekmovalk ni nosila takrat še vedno priljubljenega korzeta in podkril. Tekmo je odigrala in zmagala v obleki z izrezom in kratkimi rokavi ter krilom, ki je segalo do sredine meč, pod njim pa je imela »samo« svilene nadkolenke. Njena oprava je izzvala ogorčenje, označili pa so jo za »nespodobno«. A Lenglenova se na to ni ozirala in dve leti kasneje šla še dlje, ko je oblekla še krajše plisirano krilo in pleteno jopico brez rokavov, ki ju je zanjo oblikoval Jean Patou, ter zanetil revolucijo športne mode.
Do 30. let prejšnjega stoletja se je prah okrog krajših kril na zelenici Wimbledona polegel ravno toliko, da je leta 1934 Angležinja Eileen Bennett javnost sezula s kratkimi hlačami in golimi koleni – prva teniška igralka, ki si je drznila kaj takega. Šok med gledalci je bil nepopisljiv. Bennettova je kratkim hlačam ostala zvesta kljub neodobravanju javnosti, vso svojo športno kariero pa je zagovarjala modernizacijo športnih oblačil, ki bi ženskim tekmovalkam omogočale več svobode pri gibanju.
Ko so se na Wimbledonu v naslednjih letih le privadili na kratka krila, kratke hlače in gola ženska kolena, je leta 1949 na igrišče prišla ameriška igralka Gertrude »Gussie« Moran, in med tekanjem za žogico gledalcem razkrila zapeljive čipkaste spodnjice.
Ni šlo sicer za erotično spodnje perilo, a kratke hlačke s čipkasto obrobo, ki jih je zanjo oblikoval angleški modni oblikovalec Ted Tinling, in so jih v objektiv ujeli fotografi na Wimbledonu, so bile dovolj pohujšljive, da so fotografije zaokrožile po svetu, tenisačice pa se je prijel vzdevek »Gorgeous Gussie« (krasna Gussie), ki je zaznamoval njeno celotno kariero – še danes je znana kot prva ženska, ki je v tenis vnesla glamur in seksapil.
Wimbledonski organizatorji so imeli leta 1985 težave tudi z oprijetim kombinezonom Američanke Anne White. Tesno prilegajoča se bela kreacija sicer ni kršila nobenih dotedanjih pravil, a ker je več kot očitno poudarila vsako mišico igralkinega telesa in razkrivala njene obline, so ji organizatorji prepovedali, da bi jo še kdaj oblekla za ugledni britanski turnir.
Podobno prepoved je leta 2018 dobila tudi Serena Williams, ko je zmagala na Odprtem prvenstvu Francije. Za teniški turnir na Roland Garrosu je oblekla oprijet kombinezon črne barve, ki ga je navdihnil znanstvenofantastični film Črni panter, kar francoskim organizatorjem – čeprav niso niti približno tako strogi kot angleški – ni bilo po godu. Prepovedali so ji, da bi na prihodnjih nastopih na francoskem igrišču nosila kaj podobnega, odločitev pa je izzvala veliko ogorčenja tako med športnimi gledalci kot aktivisti za pravice žensk.
Njena sestra Venus Williams je bila leto prej prav tako tarča kritik, in sicer na Wimbledonu, kjer so ji organizatorji med tekmo zapovedali, da si mora preobleči nedrček, ker ji je na plano pogledala rožnata naramnica.
Turnir, ki narekuje modo
Čeprav so tudi moški tekmovalci tu in tam šokirali Wimbledonske organizatorje (Roger Federer je moral med tekmovanjem na zahtevo organizatorjev zamenjati športne copate, ko so ugotovili, da ima njegova prva izbira živo oranžne podplate), so bile ženske vedno na glavnem udaru, a jih to k sreči ni ustavilo, da ne bi vedno znova iskale načinov, kako orati ledino in se upirati rigidnemu sistemu. Morda ima prav zato teniška pa tudi wimbledonska moda tako velik vpliv na globalne modne smernice – kar je opaženo na tamkajšnjih zelenicah, kmalu postane najbolj zaželeni modni hit tako pri športnih oblačilih kot tudi modnih kosih za vsakdanjo rabo.
»Prestopki« Suttonove, Lenglenove, Bennettove, Moranove, Whiteove, Williamsove in drugih so ženskam na vseh področjih udejstvovanja sčasoma prinesle svobodo gibanja in oblačenja. Kdo ve, kaj nam lahko ti na prvi pogled trivialni »prekrški« še izborijo v prihodnje.
