INTERVJU

Petja Zorec: Oblikovalka, ki ji je uspelo ustvariti hlače, ki pristojijo vsaki postavi

Modna oblikovalka je ob začetku študija čutila pritisk, za katerega je zdaj vesela, da se je sprostil.
Fotografija: Petja Zorec pravi, da je pozorna na finese, ki se zgodijo, ko kdo kaj nerodno skombinira.
Odpri galerijo
Petja Zorec pravi, da je pozorna na finese, ki se zgodijo, ko kdo kaj nerodno skombinira. "Meni se zdi na neki način genialno. Vem, da ni bilo nujno mišljeno tako, a zame je navdihujoče." Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Modna oblikovalka in docentka na katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti Petja Zorec ustvarja kose, v katerih se lahko dobro počutijo moški in ženske. Že deset let so njen najbolj prodajani kos hlače, za katere pravi, da nas vse poenotijo.

Ko jo povprašam, katera slavna oseba jo navdušuje, je njen odgovor razčlenjen, a vseeno izpostavi trenutno najbolj vročega raperja na sceni in Slovenca, ki je zatresel ligo NBA.

Človek naj bi z izdelanim osebnim slogom dosegel, da on nosi obleko ne obleka njega. Vsi poznamo ženske, za katere rečemo, da so v vsem, kar oblečejo, videti odlično. Niso pa vse rojene s tem. Kakšen bi bil univerzalen nasvet za tiste, ki si želijo slog malce povzdigniti?

Najprej bi poudarila, da univerzalnega nasveta za vse ni. Sicer pa je prvi pogoj, da v takšnem primeru začnemo graditi na samozavesti. Da se dobro počutimo v svojem telesu, na kakršenkoli način to zmoremo, pogledamo svoje telo in kaj nam je na njem najbolj všeč. Oblačila imajo krasno funkcijo, da lahko z njimi preusmerjamo pozornost iz enega dela telesa na drugega – ali z linijami, kroji ali vzorci. Oblačila lahko veliko pripomorejo k samozavesti, a v osnovi jo moramo že čutiti v sebi.

Moramo se opazovati. Razmislimo, v čem se dobro počutimo. Morda pomislimo, kdaj so drugi opazili in pohvalili, da smo videti dobro, kaj smo takrat nosili. Kdaj se je vse skupaj poklopilo, ker očitno smo takrat dali nase nekaj, kar na nas dobro deluje.

In če nam je nekaj všeč, bomo to seveda oblekli. Ne glede na to, ali je drugim všeč ali ne. Če se mi v tem dobro počutimo in smo v tem suvereni, nam je povsem vseeno. Ključna je samozavest. V ozadju osebnega sloga je ogromno psihologije in nikogar ne moremo prepričati, da je v nečem videti odlično, če sam ne misli tako.

"Nikoli nisem bila obsesivna do nekoga, ki ga ne poznam. Vedno me prevzamejo ljudje, ki jih spoznam, navdihujejo me osebe, s katerimi steče dober pogovor." Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Sama pozitivne opazke, ki jih omenjate, največkrat prejmem, ko nosim kakšen kos slovenskega oblikovalca. Kaj po vašem mnenju dela oblačila s slovenskim podpisom drugačna?

Ne bi rekla, da so ti kosi drugačni. Menim, da gre za dobro počutje, ker s takim kosom vemo, da smo podprli nekoga iz lokalnega okolja, podprli smo nekoga, čigar delo nam je všeč, počutimo se nekako izpopolnjene in samozavestne, ker vemo, da nosimo oblikovalski kos in da ne gre za masovno produkcijo.

Pomembno dejstvo je tudi, da ko si privoščimo oblačilo, ki ni poceni, še kako razmislimo, kakšno bomo kupili ali nam je res pisano na kožo in šele ko izpolni vse kljukice, ga bomo verjetno vzeli. Tak kos kupujemo za dlje časa, torej ne gre za neko modno muho. Dlje časa bo v naši omari, nekatere od teh kosov bomo nosili pogosto, nekatere ob posebnih priložnostih.

Dodaten plus nakupovanja pri lokalnih oblikovalcih se mi zdi tudi ta, da se skoraj vedno stranka sreča z ustvarjalcem, oblikovalec pove ozadje svojega dela, stranki pove, kako ji kos pristaja. Takšni trenutki se mi zdijo zelo pomembni, a jih v trgovinah, kjer oblikovalci niso prisotni, ne more biti.

PREBERITE ŠE -> Tanja Zorn Grželj: Ko sem res pogledala okoli sebe, sem bila šokirana

Je slovensko tržišče dovolj veliko za vse oblikovalce?

Kulturniki v našem prostoru, v register samozaposlenih v kulturi sem bila vpisana tudi sama, dobivajo podporo in to je že velika pomoč s strani države. Dolžnost oblikovalca je, da se nauči preživeti, saj ponujamo konkretne izdelke, in če pri tem nismo tako uspešni, si moramo priznati, da najverjetneje to ni smer za nas. Podpora v obliki plačevanja prispevkov se mi zdi že kar velik del, za katerega smo lahko hvaležni. Ne vem, ali je veliko držav takšnih. Če poslušaš zgodbe čez lužo … Takšne pomoči tam ni.

Moj pogled je precej realen, podporo od ministrstva imamo, a potem je veliko na nas. Zavedati se moramo tudi, da je slovensko tržišče premajhno, zato mora vsak od nas kombinirati še s kakšnimi drugimi viri prihodka.

Kot modna oblikovalka delujete že vrsto let in v tem času ste glede svojega dela zagotovo prišli do marsikaterih novih spoznanj. V kaj ste bili trdno prepričani na začetku svoje poti in ste zdaj popolnoma spremenili mnenje?

Ko sem začela s študijem, sem si predstavljala, da bom delovala globalno, da bom imela veliko blagovno znamko. To je bila ena takšna zabloda vseh nas, ko smo šele vstopali v ta svet. Takrat namreč sploh ne poznaš tržišča in dogajanja. Kar je super, saj te ta vizija žene in motivira.

Ampak ena najlepših stvari, ki sem jo doživela, je bila, ko se mi je sprostil pritisk, da bi morala v tujino, se dokazovati in doživeti vse, kar tujina prinaša. In sem ugotovila, da imam v Sloveniji bistveno večji doprinos družbi, kot bi ga imela kjerkoli drugje, če bi delala znotraj velike blagovne znamke, kjer bi garala, doprinosa pa niti ne bi bilo. Tukaj pa ga ravno s tem, ko lahko stopim v kontakt z vsako stranko, imam. In seveda družbi vračam tudi s svojim delom s študenti na fakulteti.

To bi svetovala tudi študentom – razmislek o tem, v čem so dobri, da vsak najde svojo pot.

Sprva se ti namreč zdi, da je nebo meja, potem vidiš določene omejitve, znotraj katerih pa lahko najdeš tudi dobre stvari. Zase sem vesela, da sem prišla do tega spoznanja, in me to, da sem tu, bolj izpolnjuje.

Petja Zorec. Foto: Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Petja Zorec. Foto: Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Eden bolj prepoznavnih kosov so zagotovo hlače s podpisom Petja Zorec, ki jih ponujate že nekaj let. Kakšna je bila vaša vizija, ko ste jih začeli oblikovati, česa ste si želeli?

Takrat sem delala izključno moško modo. Zdelo se mi je, da ta ponuja več sproščenosti. Navdihovala sem se v 50. letih prejšnjega stoletja, v širokih moških hlačah, ki so imele gubo v pasu. Iskala sem svojo različico, ki bi ustrezala moški in ženski postavi. Hlače, ki bi bile zelo funkcionalne in bi hkrati imele en nepričakovan preobrat. Tega si vsi oblikovalci želimo - da bi oblačila stranke ponotranjile in se hkrati počutile, kot da nosijo nekaj posebnega.

Te hlače so bile na modni reviji predstavljene pred desetimi leti in takrat v tisti stilski kombinaciji niso bile zelo izpostavljene. Potem se je pa čez približno eno letu ustvaril val in še danes je to moj najbolj prodajani izdelek. Seveda so v tem času doživele nekaj različic in zagotovo jih tudi še bodo, saj zelo očitno ljudem ustrezajo. Neverjetno mi je, ko se isti ljudje vračajo nazaj po te hlače, saj so tako udobne, da se navadijo nanje in jih želijo res veliko nositi.

Sicer pa me hlače interesirajo že od nekdaj. To verjetno izhaja iz moje frustracije, včasih sem bila zelo suha in kot najstnica zase sploh nisem našla pravega. Že na fakulteti sem se veliko ukvarjala z izdelovanjem in modeliranjem tega oblačila. Zelo sem vesela, da sem uspela oblikovati univerzalno obliko hlač, saj so dobre hlače kos, ki ga ljudje najtežje dobijo. Prednost mojih hlač je, da nas vizualno vse poenotijo. Ker imajo toliko volumna, tistim, ki imajo ožje boke, naredijo bolj ženstveno postavo, tistim z več bočne širine, pa ta volumen to zakrije.

Zagotovo se zdaj že pogosto zgodi, da na ulici opazite svoje hlače. Ali kateri drugi kos, ki ste ga ustvarili. Kakšni so ob tem občutki?

Ja, to so odlični občutki. Gre za svojevrstno zadovoljstvo. Sploh, ko se zgodi, kot se je recimo pred kratkim, ko je nekdo na družbenem omrežju objavil, da hlače po osmih letih še vedno nosi in so še vedno videti kot nove. Očitno imajo neko brezčasnost, ki jo ljudje lahko aplicirajo na spremembe trendov. Tu se pokaže tudi veliko trajnostnih principov.

Nedavno ste v pogovoru ob izidu knjige angleške avtorice Kay Barron Kako nositi kar koli na vprašanje o trajnosti omenili pojem vzdržnosti, ki ga raje uporabljate. Lahko svoje videnje delite z nami, kako ga pojmujete v povezavi z oblačili?

Povsem preprosto je; samo vprašaš se, ali res to potrebuješ. Kaj res potrebujemo? Tu ne gre le za oblačila, gre za to, da smo vzdržni tudi, ko gremo v trgovino po hrano, da smo vzdržni pri vsem, kar počnemo. Ko gremo na potovanje. A res moramo na vsa potovanja? V mislih imam neko vsesplošno vzdržnost. Vedno se lahko vprašamo, ali obstaja drugi način, da bi stvar, ki jo trenutno potrebujemo, dobili, si morda izposodili …

Vzdržnost se preslikava na vrednote vsakega posameznika. Vedno so načini, s katerimi lahko prispevamo k družbi na pozitiven način – ali počakamo pri šivilji, da nam nekaj popravi, ali gremo v trgovino z oblačili iz druge roke, ali pri lokalnem oblikovalcu počakamo na kos, ki ga potrebujemo.

Second hand trgovine v Ljubljani so prekrasna mešanica vseh stilov iz preteklih 30 let, kjer lahko vsak najde zase najbolj ustrezen kroj. Ker če gremo v trgovino, kjer imajo nova oblačila, bomo tam dobili kose po zadnji modi in kroje, ki so trenutno aktualni. V second hand trgovini pa lahko najdemo suknjič, ki se sklada z našimi proporci. Tam lahko vidimo, kaj nam v resnici pristaja, če se naveževa na vprašanje ob začetku pogovora. Ampak tudi v teh trgovinah se moramo vprašati, ali ogledano res potrebujemo, tudi če kos stane zgolj 5 evrov.

Res mi je všeč, ko v trgovinah s kosi iz druge roke vidim starejše ljudi. Na eni strani se nad temi oblačili navdušuje generacija Z in na drugi strani starejši, ki imajo 60 let in več. Tam se srečamo res najrazličnejši posamezniki.

Pri grajenju osebnega sloga ima oblikovalka dober nasvet - pomislimo, kaj smo nosili, ko smo prejeli kakšen kompliment. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Pri grajenju osebnega sloga ima oblikovalka dober nasvet - pomislimo, kaj smo nosili, ko smo prejeli kakšen kompliment. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Kaj vas trenutno najbolj navdihuje pri vašem delu?

Vidim, da sem zelo pozorna na finese, ki se zgodijo, ko kdo kaj nerodno skombinira, meni pa se zdi na neki način genialno. Vem, da ni bilo nujno mišljeno tako, a zame je navdihujoče.

Sicer pa me navdihujejo sprehodi po bolšjakih in predvsem veliko drugih stvari kot oblačila. Raziskujem tudi narodno nošo, zanima me, zakaj je naša, v primerjavi z nošami iz nekdanjih skupnih držav, bistveno bolj preprosta. Še danes lahko potegnemo vzporednice s svojim značajem, zakaj smo mi bolj zadržani pri oblačenju, zakaj se ne želimo toliko izpostavljati, zakaj nismo tako vehementni v tem, kar damo nase.

Deset let je minilo, odkar je prvič na reviji predstavila hlače, ki so danes njen najbolj prodajan kos. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Deset let je minilo, odkar je prvič na reviji predstavila hlače, ki so danes njen najbolj prodajan kos. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

PREBERITE ŠE -> Nataša Čagalj: To je kruta resnica in realnost modnega sveta

Katero modno ikono ali svetovno zvezdnico bi z veseljem oblekli?

Še vedno spremljam moške in njihove sloge, sicer pa nikoli nisem bila obsesivna do nekoga, ki ga ne poznam. Vedno me prevzamejo ljudje, ki jih spoznam, navdihujejo me osebe, s katerimi steče dober pogovor. Naj bo to moški ali ženska, to so ljudje, ki jih imam potem v glavi, ko se ustvarja kolekcija.

Sicer pa, če bi morala izpostaviti eno takšno osebo, ki vas zanima, bi bil to Kendrick Lamar. On je tista oseba, za katero se mi zdi, da karkoli pove, pove na zelo smiseln način, vse, kar ustvari, ima veliko globljih pomenov, navdušuje me njegov pristop, kako dela preobrate znotraj nastopov in besedil, na podoben način, kot si jih želimo oblikovalci v oblačilih. Gre za redko specifiko v popularni glasbeni industriji. Seveda spremljam tudi njegovo stilistko Taylor McNeill.

In vsakič, ko vidim Luko Dončića … Tudi njega bi z veseljem oblekla. To so res izjemni posamezniki, ki vzbujajo zanimanje, ki so intriga. Na neki način se mi zdi zelo misteriozen in hkrati srčno pristen v svetu, ki je poln “igre”.

Preberite še:

V prodaji