Življenje najhitrejše ženske na svetu: Združila je tek in modo, nato tragično umrla
Od danes pa do 6. avgusta bodo v Parizu atletinje teka na 100 in 200 metrov skušale podreti rekorda najhitrejše ženske vseh časov Florence Griffith Joyner.
Ameriška šampionka, znana pod vzdevkom Flo-Jo, je ta dva vrhunca postavila daljnega leta 1988, in čeprav je od takrat minilo že 36 let, do danes še nobeni njeni naslednici ni uspelo prekositi njenih rekordov.
A Flo-Jo je bila mnogo več kot samo hitrostna legenda. Na tekaških progah je orala ledino tudi s svojim edinstvenim stilom za modo, katerega avtorica je bila sama, saj se je v prostem času ukvarjala tako s šivanjem, pletenjem in kvačkanjem, kot s friziranjem, ličenjem in manikiro.
Požvižgala se je na zgražanja kritikov, ki so se obregali ob njene dolge umetne nohte, naličen obraz in nenavadne tekaške kostume, rekoč, da lahko atleta le ovirajo pri teku, in jim vsem zaprla usta s svojimi športnimi dosežki.
»Obleci se lepo, da boš videti dobro. Izgledaj dobro, da se boš počutil dobro. In počuti se dobro, da boš tekel hitro«, je nekoč povzela bistvo svojih modnih odločitev na tekaški progi.
Žal je umrla mnogo premlada, pri komaj 38 letih, a kljub kratki karieri še danes navdihuje številne vrhunske športnice, da ponosno tekmujejo v kakršnikoli opravi jim poželi srce.
Revščina bi ji skoraj preprečila kariero
Flo-Jo se je rodila 21. decembra 1959 v Los Angelesu kot Florence Delorez Griffith. Odrasla je v revni družini 11 otrok in se že kot otrok med igranjem s svojimi brati navdušila nad športom, pa tudi nad modo, saj je bila njena mati šivilja in jo je naučila te ročne spretnosti.
Tek je vzljubila pri sedmih letih, rekorde v atletskih disciplinah skoka v daljino in šprinta pa začela postavljati v srednji šoli ter nato v prvem letu študija na losangeleški javni univerzi Cal State Northbridge vzbudila zanimanje tamkajšnjega trenerja za atletiko Boba Kerseeja, ki ji je kasneje spremenil življenje.
PREBERITE ŠE -> Navdihujoče življenje francoske ikone: Obleke, ki jih je šivala hčerki, so ji prinesle slavo
A prav pri študijskih letih bi se lahko zanjo vse končalo, saj je bila zaradi hudega pomanjkanja doma pri 19. letih prisiljena opustiti šolanje. Zaposlila se je kot blagajničarka na banki in s prisluženim denarjem pomagala družini. Vendar trener Kersee ni pozabil nanjo.
Leta 1980, ko je sam zamenjal delovno mesto in postal asistent trenerja na prestižni univerzi UCLA, je uredil, da so ji podelili štipendijo, ki ji je omogočila vrnitev k študiju in treniranju atletike. Še isto leto se ji je za las izmuznila kvalifikacija na olimpijske igre, kar ji je nato uspelo leta 1984, ko je v Los Angelesu ZDA pritekla srebrno medaljo na 200 metrov.
Kljub medalji je garala noč in dan
Lepemu uspehu navkljub je po prvem nastopu na olimpijskih igrah nato za nekaj let opustila treninge. Atletika tedaj še ni bil tako dobičkonosen šport, primanjkovalo je financiranja in Florence ni omogočala, da bi preživela zgolj s tekom. Tako se je vrnila nazaj na delo v banki, v nočnih urah pa služila denar s friziranjem in manikiranjem prijateljic.
Potem se je leta 1987 poročila z dolgoletnim partnerjem Alom Joynerjem, ki je bil prav tako olimpijski šampion (v troskoku) in s katerim sta se spoznala na kvalifikacijah leta 1980, in dobila zagon, da se vrne na tekaške steze. Začela je resno trenirati tako s Kerseejem kot s soprogom Alom in povečala intenzivnost priprav, rekoč: »Če želiš teči kot moški, moraš trenirati kot moški.«
Njena zagnanost se je obrestovala, ko je na prvenstvu v Indianapolisu 16. julija 1988 postavila rekord in 100 metrov pretekla v pičlih 10,49 sekundah, nato pa na v Seulu odtekla še rekord na 200 metrov (21,34 sekunde) in osvojila kar tri zlate in eno srebrno medaljo.
Kritki so jo pribijali na križ
Njeni neverjetni uspehi in dejstvo, da si je drznila izstopati s svojim modnim stilom, so bili magnet za zavist in zlobne komentarje. Tako se je že na začetku srečala s kritikami glede dolgih nohtov in tekaških oprav. Te so bile živahnih barv, velikokrat so vsebovale kapuco, včasih so bile narejene iz čipk, pogosto pa si je oblekla tudi bodi s samo eno hlačnico.
Ta enohlačni kostim je sčasoma postal njen zaščitni znak, ki so ga kasneje posvojile tudi druge zvezdnice, med njimi teniška legenda Serena Williams za nastop na Odprtem prvenstvu Avstralije leta 2021 in glasbenica Beyoncé, ki se je v Flo-Jo leta 2018 našemila za noč čarovnic.
Ko je Florence enohlačni bodi za tekmovanje oblekla prvič, so se ljudje zgražali in ga označili za še bolj škandaloznega in pohujšljivega, kot če bi atletinja tekla povsem golih nog, kar se je športnici, ki si je hlačni kostim po naključju izmislila sama, zdelo naravnost absurdno.
»Najprej je imel dve hlačnici, a sem ga poskušala spremeniti in želela odstraniti hlačnici. Ko sem odrezala prvo, sem ugotovila, da mi je všeč videz samo ene,« je nekoč razkrila v intervjuju, na kritike glede neprimernosti oblačila pa dejala: »Ljudje menijo, da je takšna oprava preveč za šport, da v njej ne moreš teči dovolj hitro. Jaz pa pravim, da lahko oblečeš karkoli si želiš, dokler si pripravljeni na štart, ko odjekne strel. Takrat boš tekel hitro, ne glede na to, kaj imaš na sebi. Ne bodo te ustavila ne ličila, ne oblačila.«
Zavistneži so se obregnili tudi ob njene rezultate. Ko je postavila prvi rekord na 100 metrov, se je vžgala polemika glede tehnične napake pri merjenju – te še do danes niso zagotovo dokazali – ko je podrla rekord na 200 metrov in osvojila tri zlata odličja na olimpijadi v Seulu, pa so jo mediji s pomočjo njenega nekdanjega sotekmovalca Darella Robinsona obtožili dopinga.
Florence je bila seveda nedolžna, opravila je številne dopinške teste in prav nobeden ni pokazal sumljivih drog, preiskovanje v primer pa je kasneje razkrilo, da so Robinsonu za zlonamerne trditve mastno plačali, z namenom, da bi diskreditirali sloves temnopolte atletinje.
Rojstvo hčerke in tragedija
Po tovrstnih napadih je imela Flo-Jo za nekaj časa dovolj tekmovanj. Olimpijski uspehi so ji odprli vrata na druga področja, Japonci so jo najeli, da je zanje oblikovala dve modni liniji, ameriško podjetje igrač LJN Toys pa je po njeni podobi izdelalo barbiki podobno lutko, oblečeno v zloglasni enohlačni bodi.
Nastopila je tudi v nekaj televizijskih serijah in podpisala pogodbe z največjimi svetovnimi podjetji, med njimi Coca-Colo in Mitsubishijem. V tem času se je posvetila tudi družini in 15. novembra 1990 povila prvo in edino hčerko Mary Ruth Joyner.
Leta 1996 je oznanila, da se namerava vrniti na atletske piste, a ji je poškodba ahilove tetive preprečila udeležitve na olimpijskih igrah v Atlanti. Dve leti kasneje, 21. septembra 1998, je nepričakovana umrla v spanju. Obdukcija v njenem organizmu ni pokazala nobenih nedovoljenih substanc, ampak odkrila, da je šampionka doživela epileptični napad in se zadušila.
Kasneje je postalo znano, da to ni bil prvi tak incident za Florence, zaradi možganske anomalije je napade doživela že leta 1990, bila nato zdravljena zanje med letoma 1993 in 1994, a so se ji do smrti še nekajkrat ponovili.
Njena smrt je šokirala svet, a spomin nanjo živi dalje. Ne samo, da še do danes velja za nepremagljivo, ogromno mladih atletinj in drugih športnic pravi, da jim je vzornica, v pripravi pa je tudi biografski film o njenem življenju, v katerem jo bo upodobila igralka in njena velika oboževalka Tiffany Haddish.
