Barbara Por Hrovat: Mi smo tekmovali, kdo bo lepši, zdaj bi bili pa vsi isti
Smo v obdobju, ko se vse okoli nas draži, a tekstilna industrija še naprej ostaja izjemno dostopna. Cene hitre mode so zaskrbljujoče nizke, na drugi strani pa ekskluzivne znamke postavljajo eno ničlo za drugo pri zneskih za svoje modne kose.
Strank jim očitno ne zmanjkuje, vedno več mladih si polni omare z zvenečimi znamkami, a ko se sprehodimo po ulici tega prestiža - kljub vsem bleščavim fotografijam na družabnih omrežjih - ni zaznati.
Kaj se dogaja z modo, osebnim slogom in kako se odnos do estetike prenaša iz roda v rod, smo klepetali z Barbaro Por Hrovat, eno prvih Slovenk, ki je v Ljubljano pripeljala vintage modo.
Za začetek pojasniva razliko med vintage in second hand modo.
Vsemu, kar je iz druge roke rečemo second hand, med vintage pa sodi vse, kar je nastalo od leta 1920 do konca 1990. Znotraj teh let so obdobja s svojimi modnimi smernicami, po letu 1990 pa se je veliko spremenilo in od takrat naprej ne moremo več govoriti o vintage modi.
Vedeti moramo, da je tudi second hand moda lahko hitra moda, samo pač iz druge roke.
Mladi rečejo, da iz druge roke kupujejo oblačila zaradi skrbi do okolja, mislijo, da naredijo nekaj dobrega, a njim je najbolj važno, da kupijo poceni. To je pač problem potrošništva, važno je, da kupujemo, kupujemo …
Upam, da bo vintage postal bolj dragocen, a morali bomo spremeniti odnos. Vintage ima poreklo, dobre kroje, kvalitetne materiale. Danes težko dobimo suknjič, ki bi nam tako stal kot kakšen vintage suknjič, ker ga preprosto za tako ugodno ceno, kot so v trgovinah s hitro modo, ne morejo narediti.
Vintage (in second hand) moda je med mladimi zadnja leta izjemno priljubljena, sami pa imate svoj butik že od leta 2012. Kdo so bile tiste prve stranke?
Radovedneži, ki so spraševali, kaj je to.
Torej ste jih vi podučili in jim ga približali?
Pravzaprav je bil moj prvi intervju v Oni. Do mene je prišla novinarka, da bi naredila intervju in koncept naše trgovine ji sploh ni bil jasen. Vse jo je zanimalo.
Takrat je na otvoritev trgovine prišla znana Slovenka in prinesla veliko svojih stvari, naredili sva izmenjavo. Enim je bilo torej že znano, za kaj gre, a od začetka je bilo predvsem veliko firbcev.
Vam je odnos do oblačil privzgojila mama, kajne?
Če sva prej govorili o današnjih mladih potrošnikih, lahko rečem, da sem bila res vzgojena drugače. Za veliko noč sem dobila nove čevlje in morda kakšen nov komplet. Kar sem, kot otrok dobila ali mi je mama zašila, je bilo vedno kvalitetno. Moja oblačila so se ločevala po tem, ali so bila za v šolo ali nedeljska oziroma za lepše priložnosti. Prav tako čevlji, italijanski so bili za na lepše, nemški pa za vsak dan.
Svoje otroštvo sem preživela v Kanadi, kjer je bilo nekaj veleblagovnic. Če bi danes dobila oblačila iz katere od teh trgovin, bi bila presrečna. V primerjavi z današnjo konfekcijo je bilo tisto res kvalitetno. Je pa moja mama nam šivala. Znala je nemško in v eni nemški trafiki kupovala revijo Burda, po blago pa smo hodili v predel mesta, kjer so Židi kupovali in prodajali ostanke blaga. Ti so bili vrhunski. Predno mi je kaj zašila, sem šla vedno z njo izbirat blago. Tako sem zagotovo dobila nek občutek in tudi znanje o materialih. Tam smo res dobili neverjetno blago, tudi bombaž za posteljnino, ki jo ima mami še danes.
Ko smo bili mi mladi, smo bolj tekmovali v tem, kdo bo lepše oblečen, eden je bil lepši od drugega, zdaj bi bili pa vsi isti.
In vi ste ljubezen do mode prenesli na svojo hčerko, ki je oblikovalka. Vidim, da njene kreacije tudi nosite.
Sama sem počela čisto druge stvari. Modo sem spremljala le zase, za svoj užitek, rada sem bila dobro oblečena. In ja, to se prenese naprej oziroma očitno je bila Kaja za to dovzetna. Radi kombinirava, tako ona kot jaz, njene kreacije z vintage kosi.
Sama sem mnenja, da je moda spoštovanje do samega sebe, do tvojega sodelavca, do šefa. Zelo me moti, da ni več kodeksa oblačenja. Moti me, da ljudje ne ločujejo, ali gredo v gledališče, na balet, opero ali skorajda ne na polje.
PREBERITE ŠE -> Julia Kaja Hrovat: Takšen modni kos bo ženski dvignil samozavest
Kako je videti vaše nabiranje oziroma zbiranje vintage kosov, ki jih potem prodajate? Nam lahko opišete ta postopek?
Veliko mi ljudje prinesejo. Zdaj, ko imam omejen prostor, sem postala malce bolj izbirčna, kaj vzamem. Sicer pa rada blago vidim, ga začutim, pregledam, ali ima kakšne madeže, luknjice. Veliko in zelo rada hodim v Italijo na bolšje trge. Tam pa lahko najdemo res vse, od pohištva do oblačil.
Še preden sem imela trgovino, mi je bilo to v užitek. Rada sem hodila na dražbe, bolšjake, po antikvariatih. Moj prvi tak nakup je bila pahljača iz pava, iz leta 1930, ki sem jo uokvirila. In štola iz srebrne lisice, iz 40. let.
Katero preteklo obdobje vam je modno najbolj blizu? Katero je bilo najlepše?
Čisto vsako obdobje je imelo svoje posebnosti in kose, ki so izjemni. Ampak če izpostavim, 30. in 40. in potem 80. Ker 80. ponavljajo modo 40., glamur s širokimi rameni. Eleganca, razkošje … Meni je to res lepo.
Če pa kupujemo zgolj za to, da pokažemo napise … Ne vem, meni do tega preprosto ni. Imam raje eno Grošljevo, za katero vem, da je edina, ker Marjeta Grošelj ne naredi dveh istih torbic, da je trajna in kvalitetna.
Ali so sodobna oblačila priznanih znamk vredna svoje cene?
Ja, a odvisno, kje kupujemo. Včasih so poznali haute couture, potem se je začel pret-a-porter, danes pa se je razvila še tretja linija, outlet. In če je včasih outlet pomenil oblačila prejšnjih sezon ali kosov z manjšo napako, pa danes znamke že v startu proizvajajo za outlet linije. To pomeni, da se kvaliteta slabša. Max Mara je s svojo Intrend kolekcijo praktično edina, ki še dela na način, da ima v tej Intrend liniji kose preteklih kolekcij.
Visoka moda se je zelo spremenila, ker so postali konglomerat. Vsi delajo za enega najbogatejših zemljanov, ki je po mojem mnenju pokvaril vso ekskluzivnost. Torbice so zdaj en poseben fenomen. Ko sem bila jaz mlada, smo občudovali torbice, nikoli niso bile lahko dosegljive, bile so ekskluzivne, in če si si jo res želel, si toliko časa varčeval, da si jo kupil. Danes pa gre za neki prestiž, ki pa ni ekskluziven. Hkrati pa je še toliko ponaredkov, da vse skupaj res že nima smisla.
Žalosti me, da je moda izgubila vrednost. Če bi sama kupovala taka oblikovalska imena, potem bi izbrala Prado. Oni so še eni redkih, ki so ostali zvesti sebi in se niso prodali velikim korporacijam.
Tu je tako kot pri umetnosti, kupiti bi si morali res tisto, kar nam je všeč. Če pa kupujemo zgolj za to, da pokažemo napise … Ne vem, meni do tega preprosto ni. Imam raje eno Grošljevo, za katero vem, da je, trajna, kvalitetna in edina, ker Marjeta Grošelj ne naredi dveh istih torbic.
Pri sebi moramo ustvariti en stil in ta stil graditi. Garderobo naj sestavljajo osnovni kosi; dober trenč, dobre kavbojke, lepo krojene črne hlače, bela bluza, dober zimski plašč, ne prešite puhovke, ampak plašč. Take kose namreč lahko nosiš večno in jih samo dograjuješ.
Kaj opažate, ko gledate Slovenke?
Prodam veliko zanimivih kosov, tudi veliko zbirko klobukov sem prodala, pa ne vem, kje so zdaj te ljudje (smeh). Na ulici se zdi, da nihče ne nosi klobuka. Na splošno se mi zdi, da si ljudje ne upajo izstopati. Vidim, da potrebujejo podporo en drugega. Ko smo bili mi mladi, smo bolj tekmovali v tem, kdo bo lepše oblečen, eden je bil lepši od drugega, zdaj bi bili pa vsi isti. Ko pregledujem stare fotografije, obdobje po vojni, ko ljudje niso imeli nič, ampak vsi so bili urejeni.
Res bi poudarila, da je vredno, da kupimo dobro in dober kos nam bo služil zelo dolgo. Ter da se potem iz tega naučimo kombinirati.
Na kaj mora biti ženska pozorna, ko kupuje vintage Burberry trenč plašč?
Črke na etiketi morajo biti vse velike tiskane in v isti velikosti. Natančno moramo pogledati notranje šive, ti morajo biti enakomerni. Pri ponaredkih je lahko en šiv daljši, en krajši. Eni imajo na etiketi samo Burberry napis, eni imajo poleg napisa še konja s knezom, oboje je ok. Plašč ima lahko notri dodatno etiketo, kjer je napisana sestava in original plašč ima poleg sestave še napisan naslov Burberry, London.
Sicer so zdaj Burberry plašči delani povsod in glede na to, kje je narejen, ne moremo vedeti, ali je pravi ali ne. Ampak matični naslov hiše je na originalih vseeno zaveden. Podloge v trenču so lahko bež, črne, malo temnejši bež, novejši imajo tudi roza podlogo. Nikoli pa ni Burberry delal oranžnih trenčov. Pa karo tudi hitro izda, ali gre za original ali ne. Vsako stvar lahko preverimo na spletu.
Kaj pa, ko kupuje Levi's kavbojke ali džins jakno?
Levi's je tradicija. Njihove hlače so bile narejene za delavce, železarje, rudarje. Danes lahko kupimo Levi's, ki so iz zdajšnjega časa ali pa stare dvajset let in več. Današnje imajo malo elastana in so zato bolj udobne.
Kavbojke, ki pa so bile narejene 30 ali 40 let nazaj so bolj obstojne kot današnje. Res so sicer trde, a so bile toliko nošene, da so se omehčale. Blago kljub vsemu ostaja močno, kar sodi k njihovemu logotipu. Na etiketi sta namreč dva konja, ki vsak v svojo smer vlečeta hlače. Z njim so želeli prikazati, kako močne so njihove kavbojke.
Ko boste kupovali vintage Levi's kose, boste na rdeči majhni etiketi z napisom Levi's lahko opazili, da je črka e večjega fonta kot ostale črke. Če je tako, potem to pomeni, da je oblačilo nastalo pred letom 1971. Pred letom 1985 je bil na kavbojkah, na notranji strani stegna šiv enojni, na zunanjem delu pa dvojni. In pred letom 1986 so bili šivi rdeči.
Vintage Levi's je 100 odstotni bombaž, kasneje so dodajali elastan. Za Levi's je značilna rdeča etiketa, če pa kje najdete kose z oranžno, to pomeni, da gre za njihovo cenejšo oziroma mladostnejšo linijo, ki je obstajala med leti 1969 do leta 1999. Obstaja tudi linija LVC – Levi's Vintage Clothes, kjer gre za reprodukcije. Pri kosih, ki so nastali do leta 2002, lahko vidimo, da so nastali v Združenih državah Amerike, zdaj pa tam nimajo več nobene proizvodnje.
Za Levi's jakne velja, da so do leta 1985 imele samo dva žepka na prsih in nobenih spodnjih žepov. Če imaš pa res srečo in najdeš Levi's jakno z enim žepkom in ravnim zavihkom na žepu pomeni, da je iz obdobja med 1940 in 1950. Pred letom 1940 pa so imele jakne en žep brez zavihka.
Tudi klasično žensko krilo zdaj ni takšno, kot je bilo včasih, kajne?
Res priporočam, da si pred nakupom krila pogledate tudi vintage krila. Ta namreč stojijo čisto drugače kot ta, ki jih zdaj najdemo v trgovinah. Zdaj je spodnji rob spredaj krajši kot zadaj. Pencil krilo je eno najtežjih za krojiti, ker morajo imeti všitke na zadnjici pravilno postavljene. Zdaj pa krila sploh nimajo teh všitkov in se kompenzira s tem, da je zadnja stran daljša. A takšno krilo ti ne bo nikoli tako dobro stalo kot kakšno vintage pencil krilo.
Cene oblikovalskih torbic so zadnja leta izjemno poskočile in zdi se, da se ne bodo ustavile. Ali je smiselno investirati v torbice, se nam bo vložek povrnil?
Tu gre za osebno odločitev. Hermesove torbice se res prodajajo tudi po 40.000 do 50.000 evrov. Ali jo bomo kupili zato, da jo bomo potem prodali? Jaz mislim, da je torbica nekaj zelo osebnega, da ti neki prestiž, ampak naj bo predvsem tebi všeč.
