V Londonu živeča Slovenka, ki navdušuje z naglavnimi okrasji: V Angliji je drugače predvsem to
V britanski prestolnici se je prepustila navdihom, ki so jo, kot pravi sama, porinili čez rob ustvarjalnosti in ji dali zalet, da je v vsem, kar počne, našla smisel.
Ljudje si jo zapomnijo po unikatnih klobukih, svojevrstnem stilu, močni šminki in odločnem koraku.
Kot umetnica ličenja je delala za Netflix serije, ličila svetovne zvezde, s svojimi po naročilu izdelanimi naglavnimi kreacijami pa obogatila marsikatero žensko omaro. Trenutno razstavlja na Ljubljanskem gradu, kjer si lahko vse do 22. septembra ogledate nadvse zanimivo zbirko okrasij na razstavi Čarobnost klobučarstva.
Ana, veliko magičnih besed je bilo uporabljenih ob odprtju vaše razstave, ki je pravzaprav retrospektiva dosedanjega dela: čarodejka, uporabna umetnica, vedno kos vsem izzivom. Od kod izvira ljubezen do klobučarstva?
Čeprav sta tudi moja starša prava esteta in vse, kar počneta, ima nek smisel, je v resnici London tisti, ki me je navdušil nad oblikovanjem klobukov. Spomnim se, da sem, odkar sem prišla v to mesto, opazovala ženske, kako samozavestno nosijo na ulicah nenavadne dodatke s cvetličnimi obroči, ogromne pentlje, rute …
Bila sem očarana in presenečena nad videnim, začutila sem notranji klic, da ustvarim nekaj čisto svojega. Spominjam se, da sem takrat ustvarjala brez omejitev, iz čistega navdiha. Bilo je zabavno in kreativno, temu primerni pa so bili tudi odzivi: moje kreacije so izžarevale nekaj posebnega in ljudem prinašale veselje. V tistem času je nastala moja prva ogromna pentlja, ki je tudi del razstave na Ljubljanskem gradu, sicer je reproducirana iz različnega materiala, vendar ohranja enako obliko.
Se vam zdi, da bi ženske lahko v večji meri izražale sebe, v vsakdanu še bolj poudarile svojo ženstvenost, nosile več drznih stvari, bile same sebi in drugim s svojo kreativnostjo v navdih?
Drži. Pri strankah včasih opazim malce zadrege, ko zagledajo moje kreacije, saj gre za nekaj novega, drugačnega, nato pa kose hitro osvojijo in so nad njimi navdušene, meni pa je v veselje opazovati, kako se ženske počutijo bolj prefinjeno, elegantno, drugače kot sicer. Sama takoj opazim, kako se določen kos premika in prilega telesu, zato se mi zdi v prvi vrsti ključno, da se v tem, kar nosimo, dobro počutimo.
Čeprav ne dajem večje vrednosti klobukom pred dobrimi čevlji ali torbicam, vseeno menim, da tisto, kar nosiš na glavi, ljudje prej opazijo, bolj pride do izraza. Moje kreacije se nekako povežejo z ostalim videzom in te ne omejujejo pri nošenju, včasih celo pozabiš, da imaš nekaj na sebi. Naglavni dodatki imajo drugačno vrednost, kot na primer plašči ali dobri škornji, ne gre za kos, ki ga nosiš vsak dan in predstavlja rutino. Naglavni dodatki povzdignejo tvoj videz, posledično tudi tvoji samozavesti dodajo vrednost.
V Angliji je drugače predvsem to, da je ljudem precej vseeno, kaj si mislijo drugi. Zavedajo se, da ko se uredijo za delo ali za poseben dogodek, izražajo sebe in to je to. Cenijo edinstvenost, kar je precej drugače kot v Sloveniji, kjer je veliko bolj običajno, da se nekdo obregne ob tvoj videz.
Nosi kakšna vaša kreacija posebno zgodbo?
Ko sem bila nazadnje na gala dogodku v Londonu, ki ga organizira britansko-slovenska gospodarska zbornica, sem opazila, da so tudi Slovenke vse bolj drzne pri svojih kreacijah, tudi vedno več klobukov je opaziti. Če prideš v Anglijo, je običajno, da na prireditvah nosiš naglavno okrasje, kar je za sramežljive ženske včasih velik izziv. Za mizo sem opazila še posebej zanimiv klobuk, in ko sem si ga pobliže ogledala, sem ugotovila, da gre za mojo kreacijo iz obdobja, ko sem bila najbolj drzna in brez omejitev.
Pri kreiranju klobukov ne pričakujem, da se bodo zgolj prodajali, moje misli so usmerjene v to, da ljudje v njih vidijo različne možnosti in si v njihovem objemu upajo biti drugačni. Na srečo so klobuki strankam všečni, mene pa vsakič prijetno pogreje, ko jih zagledam tudi tam, kjer jih morda ne bi pričakovala.
Na odprtju razstave na Ljubljanskem gradu sem na primer opazila kar nekaj mojih kreacij izpred desetih ali petnajstih let, pa so bile še vedno videti, kot da so bile narejene včeraj. To je za oblikovalca resnično velik kompliment, ko so okrasja še vedno živa, saj jih nekdo neguje, nosi.
Kako pomembno se vam zdi, da se klobučarstvo kot rokodelska obrt prenaša iz roda v rod?
Čeprav ne štejem 83 let, v sebi od nekdaj gojim veliko spoštovanje do obrti, zato me včasih resnično žalosti, ko starejši obrtniki potožijo, da nimajo več nikogar, ki bi prevzel njihovo znanje in delo. Tudi v Sloveniji imamo kopico znamenitih mest, ki so bila v preteklosti pomembne prestolnice obrti, predvsem pa so se tam izdelovali kakovostni izdelki, ki so sloveli po Evropi in še dlje, danes pa žal obrti nimajo več enake vrednosti.
Spoštovanje kulturne dediščine je zame izredno pomembno, zato sem bila tudi tako zelo počaščena, ko smo se dogovorili za razstavo o klobučarstvu. Postavitev razstave na tako eminentni lokaciji kot je Ljubljanski grad, je zame tudi sporočilo, da občina Ljubljana spoštuje obrtnike in rokodelce in s tem skrbi za njihovo pomembno sporočilo. Tudi sama sem velika zagovornica domačih in lokalnih izdelkov.
PREBERITE ŠE -> Špela Strašek, Celjanka, ki izdeluje sanjske klobuke za britanske kraljeve dogodke
Sicer ste v prvi vrsti umetnica ličenja, sodelujete pri številnih projektih v Sloveniji in tujini, v zadnjem času pa vas veseli predvsem predajanje znanja ženskam, ki se ne znajdejo dobro med poplavo ličil na tržišču …
Vedno poudarjam, da je pri ličenju, tako kot pri večini reči v življenju, pomembna praktičnost. Na tržišču je nešteto izdelkov, pa tudi napačnih informacij, tudi prodajalci niso več tako podučeni kot nekoč. Zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da svoje znanje delim, ter tako prispevam na samosvoj način.
Menim, da ženska v svoji kopalnici ne potrebuje na stotine izdelkov, še posebej, če jih ne zna uporabljati, v ta namen vodim delavnice, na katerih ženskam svetujem nabor osnovnih ličil, ki jih potrebujejo glede na videz in tip kože. Med kopico izdelkov se še sama kdaj težko znajdem, zato se mi zdi nesmiselno zapravljati denar za produkte, ki jih ne potrebujemo. Na delavnicah spodbujam ženske, da raziskujejo in se učijo o tem, kaj jim pristaja, učim jih, kako poudariti naravno lepoto, pri čemer ne potrebujejo gore pripomočkov.
Pri oblikovanju in kreiranju oblačil ali drugih ročno izdelanih produktov vedno ustvarjam izdelke, ki jih ne najdem na tržišču in jih sama pogrešam, bi jih pa nosila. Tako ustvarjam klobuke, broške, tudi obleke, na svoj unikatni način, v prvi vrsti zato, ker zase ne najdem tistega, kar iščem. To mi daje poseben občutek ustvarjalne svobode, saj ustvarjam zaradi uporabnosti.
Nekoč ste se preizkušali tudi v snovanju in mešanju barv šmink, torej kreiranju šmink za individualne naročnike. Ali obstaja univerzalna barva, na katero prisegajo vse ženske?
Seveda obstaja. Zanimivo je, da dokler se nisem začela resno ukvarjati s tem, si nisem predstavljala moči, ki jo ima šminka. Do mene so začele prihajati zgodbe žensk in takrat sem dojela, kako pomembno orožje je šminka za žensko. Nekoč je k meni prišla Američanka, ki je leta 1973 našla popolno barvo šminke in je strastno zapravila za več kot sto šmink svoje najljubše barve.
Ko jih je imela le še devet, je bila obupana in nas prosila, če ji lahko rekreiramo to barvo, pri čemer smo ji z veseljem ustregli. Šminka predstavlja poseben simbol, ženskam predstavlja udobje in varnost, težko govorimo o zgolj ličilu, saj poudari tvoj obraz in poskrbi za občutek samozavesti.
Na odprtju razstave je šminka prav tako odigrala pomembno vlogo. Najprej sem se predstavila pri delu v delavnici, odeta v belo haljo, brez ličil, med tem, ko sem zaključevala zadnji klobuk v svojem naravnem okolju, nato pa sem zakorakala v zakulisje, se v nekaj minutah preoblekla v svetlečo obleko, si obula visoke pete in se med ljudi vrnila z naglavnim okrasjem in poudarjenimi ustnicami. S tem sem želela pokazati efekt, ki ga imata ta dva mistična elementa na žensko podobo. Šminka ima resnično čarobno moč, kar dokazujejo številne zanimive zgodbe, ki jih prinaša.
PREBERITE ŠE -> Brez tega poljskega inovatorja se ženske danes ne bi ličile
Ko vas takole poslušam, bi rekla, da ste uporabna umetnica sodobnega časa, ljudi učite, kako biti preprost, funkcionalen, drugačen, s tistim, kar je blizu pri roki. Sem pravilno povzela?
Pri oblikovanju in kreiranju oblačil ali drugih ročno izdelanih produktov vedno ustvarjam izdelke, ki jih ne najdem na tržišču in jih sama pogrešam, bi jih pa nosila. Tako ustvarjam klobuke, broške, tudi obleke, na svoj unikatni način, v prvi vrsti zato, ker zase ne najdem tistega, kar iščem. To mi daje poseben občutek ustvarjalne svobode, saj ustvarjam zaradi uporabnosti.
Tudi pri ličenju je podobno, izhajam iz tega, da podarim lepoto, predvsem pa želim, da je ličenje primerno situaciji. Zelo rada se uredim, nadenem šminko in klobuk, kar pa še ne pomeni, da me na domačem vrtu ne boste našli v preprosti obleki, medtem ko bom naštevala, koliko polžev se je tistega dne ujelo med domačo zelenjavo.
Je vam kot umetnici lažje delati v Londonu kot v Ljubljani ali domači Gorici?
V Angliji je drugače predvsem to, da je ljudem precej vseeno, kaj si mislijo drugi. Zavedajo se, da ko se uredijo za delo ali za poseben dogodek, izražajo sebe in to je to. Cenijo edinstvenost, kar je precej drugače kot v Sloveniji, kjer je veliko bolj običajno, da se nekdo obregne ob tvoj videz. V Londonu odpadejo sodbe, ocene, nihče te ne gleda drugače.
Ko sva se lani s kolegico ob res zgodnji jutranji uri odpravili od doma na kronanje kralja Karla, sva bili urejeni kot za največjo gala prireditev, s klobukoma, naličeni, pa temu nihče ni posvečal posebne pozornosti. Ker sva bili dogovorjeni za intervju za nacionalno televizijo ob takšnem času, ko se ljudje v večini še spali, je bilo res zanimivo, kako sva parirali po praznem Londonu, ne da bi vzbujali posebno pozornost. To mi je pri Londonu resnično všeč.
Ko pridem domov, se sprostim tako, da kopam po zemlji za hišo v Londonu ali ustvarjam klobuke. Nisem športni tip, zato se raje ukvarjam z ustvarjanjem ali skušam izklopiti um ob dobri skodelici čaja.
Kako težko pa je v deželi klobukov izstopati kot klobučarka?
Ko sem lani pred razstavo v Ljubljani začela raziskovanje, sem v Angliji skušala poiskati takšne klobuke, ki bi mi bili resnično všeč in bi ustrezali mojim standardom. Obiskala sem vse večje prodajalne verige v Londonu, pri iskanju pa sem našla zgolj tri klobuke, ki so vzbudili moje zanimanje, zato sem še z večjim veseljem ustvarila svoje kreacije. Čeprav imajo Angleži že precej klobučarjev, menim, da je tam prostor za vsakega, ki lahko prinese nekaj novega in edinstvenega v ta umetniški svet.
Glede na to, da je London mesto, ki ne spi, kje si med projekti polnite baterije, kaj počnete za svoj užitek?
Ko pridem domov, se sprostim tako, da kopam po zemlji za hišo v Londonu ali ustvarjam klobuke. Nisem športni tip, zato se raje ukvarjam z ustvarjanjem ali skušam izklopiti um ob dobri skodelici čaja. V preteklosti sem plezala, kar je bilo zame vrhunski način, da izklopim misli. Ko si enkrat na steni, ni prostora za nič drugega kot za naslednji korak. Druga strast je jadranje, ki zame ostaja ena največjih ljubezni.
Kljub temu, da živim v velemestu, je London znan po zelenih površinah in čudovitih parkih, ki sem jih še posebej vzljubila med pandemijo. Zjutraj sem začela vstajati ob petih, da sem lahko tekla v park. Uživala sem v trenutkih prebujanja narave. Opazovala sem račke, gosi in druge živali ob njihovem ritmu, sončne vzhode in cvetenje rož ter bila neskončno hvaležna za podarjene trenutke.
Preden je Charles postal kralj, je bila njegova naloga, da skrbi za vrtove in parke, na ta račun je tudi vsako leto dal zasaditi ogromno dreves. Zaradi posebnega kraljevega nadzora so ti parki tudi resnično lepo urejeni in omogočajo ljudem, da se tam sprostijo, da sedijo na klopcah, berejo knjige, pojedo malico. Te reči so zame čudovito zdravilo med polnimi dnevi.
Kje se vidite čez deset let?
Čez 10 let bom stara 49 let in pojma nimam, kaj bom takrat počela. S projektnimi deli v mestu, kot je London, ohranjaš živost in mladost, priznam pa, da je to na trenutke tudi utrujajoče. London je kot veliko igrišče za vse mogoče reči, podobno kot Alicia Keys pravi za New York: "If I can make it here, I can make it anywhere."
Enako vidim London, saj mi je super udoben – z letalom ni niti dve uri stran od doma, kar pomeni, da se lahko vrnem domov na kosilo kadarkoli želim. To se marsikomu zdi absurdno, sama pa vem, da če želim z javnim prevozom priti do Murske Sobote, v resnici hitreje pridem v London kot na drugi konec Slovenije.
Zame bi bila smrtna obsodba, če bi morala sedeti nekje v pisarni, prav tako pa se deset let zdi strašna doba, čeprav leta sploh v velikih mestih tečejo resnično hitro. London ponuja toliko različnih možnosti za delo, da si niti ne morem predstavljati, kaj vse me še čaka na obzorju. Ne bom poskušala nadzorovati prihodnosti, naj stvari vzklijejo in gredo svojo pot.
PREBERITE ŠE -> Slovenka v Luksemburgu: Če se tukaj malo znajdeš, si lahko ustvariš res krasno življenje
Vaših pet skrivnih kotičkov v Londonu?
Palm House v Kew Gardens je zame prava senzacija. Vsakič, ko stopim v ta naravni laboratorij botaničnega vrta, se počutim, kot da sem tam prvič. Ponaša se z ogromnim rastjem, ob katerem se počutim resnično majhno v primerjavi z vsem zelenjem, ki me obdaja.
Tate Modern, Tate Britain in British Museum so tri obvezne postaje za ljubitelje umetnosti. Vsaka izmed teh galerij ponuja edinstveno izkušnjo in bogat nabor umetniških del, ki te vedno znova navdušijo.
Borough Market je pravi raj za ljubitelje hrane. Barvite stojnice ponujajo vse od svežega sadja in zelenjave do okusnih peciv in eksotičnih začimb. Vedno znova odkrivam nove teksture, ki me popeljejo v svoj domišljijski svet.
Razstava Izabele Blow je nekaj najbolj očarljivega, kar sem kdaj videla. Razstave, ki ponujajo pogled v zakulisje, niso samo lepe na pogled, ampak imajo tudi esenco in poseben namen. Niso le vizualno privlačne, ampak te tudi navdihnejo, vsakič nekoliko drugače, vse pa je odvisno od tega, v kakšnem razpoloženju si tisti trenutek.
Barviti kotički Covent Gardna skrivajo številne presenetljive kotičke. Ulični umetniki, tržnice in skrivnostni prehodi ustvarjajo čarobno vzdušje, ki ga je vredno raziskovati vsakič znova.
