Ana Cajhen, Slovenka, ki je obudila izumirajočo obrt: Njene slamnike naročajo Angleži
Kdaj ste se prvič srečali s slamniki in slamnikarsko obrtjo in kaj vas je pritegnilo k ustvarjanju slamnikov?
S slamnikarstvom živim že desetletja, saj sem se od mladih let zavedala potenciala, ki ga naša kulturna dediščina nosi. Ko sem kot dijakinja in študentka zgodovine opravljala hostesno delo v osrednji lokalni kulturni instituciji, Kulturnem domu Franca Bernika, smo v naši hiši začeli pripravljati stalno zbirko slamnikarstva, vzpostavili Slamnikarski muzej in slamnikarstvo na Domžalskem vpisali v Register kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo.
Obožujem zgodovino in lokalna zgodba me je izredno pritegnila, začela sem voditi skupine po muzeju in ko se je pojavila priložnost, da se izučim šivanja slamnikov, nisem oklevala. Zdelo se mi je fantastično, da bi ob vodenju skupine v Slamnikarskem muzeju Domžale sedla za mašinco in pokazala čarovnijo naših prednic. Opravila sem tri tečaje šivanja, kjer sem pridobila osnovno teoretsko znanje in ga sama v večletni praksi nadgradila do te stopnje, da se lahko danes predstavim kot rokodelka in nosilka nesnovne kulturne dediščine, slamnikarstva na Domžalskem.
Najbolj me je pritegnilo dejstvo, da je to umirjeno in kreativno delo, ki slavi naše prednike in počutim se, da opravljam pomembno delo za našo lokalno skupnost in razgrete glave strank, hkrati pa odklopim vrvež sodobnega časa in ustvarjam z rokami, kar mi je neprecenljivo.
Slamnikarstvo je obrt, ki izumira tako pri nas kot po svetu, kar je škoda, ker naj bi bila prav Slovenija nekoč znana po slamnikih, kajne? Nam lahko poveste več o zgodovini slamnatih pokrival in vlogi slamnikov na Slovenskem? Kdo jih je v preteklosti največ nosil?
Na tem mestu bi dodala to, da so bile ravno Domžale v Avstro-Ogrski monarhiji znane in bistvene za produkcijo slamnikov. Slamnikarstvo je formiralo naš kraj iz štirih malih vasic in je temelj vsega nadaljnjega napredka. Zadeva je kompleksna, a jo bom poskusila orisati v nekaj stavkih.
Beležimo preko tristo let pletenja kit, sezonske obiske tirolskih in drugih krošnjarjev, ki so kite odkupovali in jih prodajali v terafermi Firenc, kjer so bile šivalnice slamnikov; kapitalna zadeva, poleg industrijske revolucije, pa je bila politika, ki je leta 1866 prinesla izgubo Benečije in Avstro-Ogrska monarhija je zaradi dragih uvoznih dajatev morala seliti svojo proizvodnjo slamnikov znotraj svojih meja. Domžale so bile za to idealne, mali kranjski manufakturisti so razširili proizvodnjo in tirolski ter sudetski kapital je prišel v naš kraj s postavitvijo industrijskih obratov …
Malokdo ve, da smo imeli v zlati dobi industrializacije 25 manjših in večjih tovarn, kjer smo sezonsko proizvedli tudi milijon slamnikov, Domžale pa so bile na prelomu stoletja epicenter avstro-ogrske produkcije slamnikov, in to v času, ko je bila družbena norma pokrita glava v javnem prostoru! Torej so naglavna pokrivala nosili praktično vsi, v zimskem času klobuke iz filca, poleti bogate slamnike iz prave slamnate kite.
Moja vizija ob začetku ustvarjanja je bila, da z izdelkom, narejenim po načinu kvalitetnih preteklih praks, s šivanjem ročno pletenih slamnatih kit pritegnem ljudi v naš muzej, da tako spoznajo našo unikatno zgodbo in da s svojo pojavo opominjam na vse krasne slamnikarice, ki so hodile po svetu in predajale znanje ... Slamnata kita je v našem grbu, v naši zavesti, imamo lokalni časopis po imenu Slamnik in dolgo Slamnikarsko ulico ... Za več vsebine pa seveda lepo vabljeni v naš muzej.
Dandanes je večina »slamnikov« narejenih iz celuloze, po domače papirja, saj se v taki produkciji izognemo ročnemu žetju, pripravi in pletenju, izdelek pa izdelamo v zelo kratkem času. Papir so začeli tudi plastificirati in uporabniki kar naenkrat dobimo efekt plastične vrečke na glavi, pod katero se kuhamo. Slama je po drugi strani naravni izolator, ki nase veže vlago, zato je po mojem mnenju edini možen material za pokrivalo v našem podnebnem pasu.
Kje pa ste pridobili znanje o izdelavi slamnikov? Predstavljam si, da je danes težko najti učitelja.
Naš Slamnikarski muzej je ob pomoči Občine Domžale organiziral prenos znanja s šivalkami in pleticami kit preteklih časov in tako sem se udeležila teoretskega in praktičnega izobraževanja pod taktirko Joži Košak in Milke Breznik. Osvojila sem pletenje slamnatih kit, šivanje na posebno mašinco za šivanje slame in potem je sledila moja solo praksa, ki je trajala več let, raziskovanje oblikovanja naglavnih pokrival, starih modelov, mode in materialov.
V času mojega pridobivanja znanja je bilo izredno težko in sem zelo hvaležna bivši direktorici KDFB Cvetki Zalokar in našemu bivšemu županu Toniji Dragarju, da sta imela posluh za prenos znanja, saj sta omogočila nadaljevanje slamnikarstva z mlajšimi generacijami.
Danes s ponosom povem, da se nam rokodelcem obetajo boljši časi, saj smo julija 2023 na nacionalni ravni sprejeli rokodelski zakon, ki omogoča prenos rokodelskih znanj, sama pa intenzivno sodelujem pri vzpostavitvi izobraževalnih modulov z Obrtno zbornico Slovenije, sekcijo za rokodelstvo, gospodom Goranom Lesničarjem Pučkom in gospo Anjo Podreka, ki v skladu z dogovorom z Ministrstvom za gospodarstvo, šport in turizem pripravljajo nove zagone rokodelstva in obuditve kulturne dediščine Slovenije na področju panog rokodelstva.
Politika počasi odpira nova polja in mislim, da v prihodnje ne bo težko najti mentorja za katerokoli področje rokodelstva, jaz bom to opravljala na področju slamnikarstva.
PREBERITE ŠE -> Špela Strašek, Celjanka, ki izdeluje sanjske klobuke za britanske kraljeve dogodke
V enem izmed preteklih intervjujev ste omenili, da je velik problem tudi pomanjkanje materiala za izdelavo slamnika, to so slamnate kite, a ne samo zato, ker jih skoraj nihče več ne plete, ampak tudi zato, ker se ne prideluje več enaka slama, kot nekoč. Se motim?
Material, slamnata kita je velika težava, saj je ročno pletena in posledično ni poceni. Naj omenim, da je za povprečno velik slamnik treba imeti približno 30 metrov pletene kite, kar jaz osebno pletem približno 30 ur, v predpripravi slame pa ne pozabimo na ročno žetev in sortiranje bilk po debelini, kar tudi terja svoj čas. Vse to je privedlo do pocenitve slamnikov in prilagoditve izdelka.
Dandanes je večina »slamnikov« narejenih iz celuloze, po domače papirja, saj se v taki produkciji izognemo ročnemu žetju, pripravi in pletenju, izdelek pa izdelamo v zelo kratkem času. Naj dodam, da je to popolnoma razvrednotilo slamnik kot tak in njegovo funkcijo, saj so papir začeli tudi plastificirati in uporabniki kar naenkrat dobimo efekt plastične vrečke na glavi, pod katero se kuhamo. Slama je po drugi strani naravni izolator, ki nase veže vlago, zato je po mojem mnenju edini možen material za pokrivalo v našem podnebnem pasu.
Slamnate kite se lahko pridobi pri različnih ponudnikih klobučarskih polproizvodov, zato to ni težava, le poceni ni. Osebno pa želim v prihodnje vzpostaviti produkcijo kot nekoč, »Made in Domžale«, od zrnja do slamnika v naši občini. Nekaj malega slamnikov »Made in Domžale« že proizvajam, a je zaradi dragega dela kupna moč le teh v tujini.
Drugi izziv pa je spremenjena pšenica, ki je danes precej nižja kot pred 150 leti, saj je bistven doprinos moke in ne kvaliteta bilke za pletenje, zato v našem muzeju delamo prezentacije pletenja kit kar iz pire, ki bolj spominja na staro vrsto pšenice.
Nam lahko na kratko opišete postopek izdelave slamnika. Koliko časa vam vzame in koliko materiala je potrebnega.
Sam postopek izdelave je tak, kot so ga uvedli v času industrializacije v Avstro-Ogrski monarhiji in zlate dobe nošenja naglavnih pokrival. Moj slamnik je izdelan iz prave, ročno pletene slamnate kite in ročno oblikovan s šivanjem v obliko na posebnem šivalnem stroju z imenom Anita B iz leta 1905, proizvajalca Grossmann, Dresden. Za pomoč in orientacijo pa uporabljam kalupe, modele, ki pomagajo formirati slamnik za končni izgled. Pri delu uporabljam stara orodja, kot so motovila – stojalo za zvitek kite, in »likalnik«, s pomočjo katerega zlikam/zgladim kite, da so čim bolj enakomerne za šivanje.
Za pripravo materiala gre več ur, koliko, je odvisno od potrebovanih metrov. Ko imam kito spleteno in mašinco ogreto, pa slamnik zašijem v obliko v manj kot desetih minutah. Za prvega sem potrebovala 20-urni tečaj! Potem sledi še notranji trak in zunanje okrasje. Če vzamem neko povprečje, je slamnik izdelan v eni uri, zaradi sušenja slame pa lahko ta drugi del opravimo šele naslednji dan.
Kakšen je bil prvi slamnik, ki ste ga izdelali? Ga še vedno hranite?
Moj prvi slamnik je plod prvega tečaja in ima posebno mesto v mojem domu, nad mojo posteljo. Je simbol moje močne volje, ko sem kar nekajkrat med samim tečajem hotela obupati, in prikazuje ravno to, da nisem vrgla puške v koruzo. Ko sem ga dokončala, mi je bil nekaj najlepšega, kar sem izdelala, saj me je opominjal na mojo močno voljo. Takrat najlepši, danes pa izredno grd, a pomemben zaradi vsebine. Vedno bo z mano, kamorkoli me pot zanese.
Moje prve stranke so bili kmetje, ki so želeli popravilo svojih štirideset in več let starih slamnikov, za potrebe dela na polju. Kmalu se je krog razširil na ljudi, ki so se borili s kako boleznijo, preživeli infarkt ali kožnega raka. Sledili so vplivneži in vplivnice in seveda tudi naročniki iz tujine, sprva Anglije, kasneje tudi drugih držav.
Ni vsako pleteno poletno pokrivalo slamnik, mar ne? Povedali ste, da so danes poceni klobuki izdelani tudi iz papirja, obstajajo pa tudi takšni iz rafije, viskoze in palmovih listov. A vi pravite, da je slama prav poseben material. Kaj so prednosti pokrival iz slame? Zakaj bi nekomu priporočali, da raje kot poceni poletni klobuk iz trgovine kupi ročno narejeni slamnik pri vas, poleg tega, da podpre slovensko rokodelstvo seveda?
V našem podnebju se slama najbolje obnese v primerjavi z ostalimi naštetimi alternativami, saj je naravni izolator, ki veže vlago nase in je zelo obstojen. Ostali naravni materiali, ki ste jih našteli, so lahko tudi zelo dobra alternativa, a sem človek lokalnega in glasnik mantre »kupuj lokalno« še preden je to postalo marketinški slogan. Drugi slogan, ki mi je ljub, pa je bojda angleški pregovor, ki pravi, da nisem tako bogat, da bi kupoval poceni.
Kakšno življenjsko dobo ima slamnik? Ga lahko nosimo več let? Kako pravilno skrbimo zanj in ga hranimo, da bo dolgo lep in nam dobro služil? Ga je mogoče »oprati« oz. očistiti, če se umaže (denimo puder na notranjem robu ali sledovi potu)?
Slamnik iz prave slamnate kite, izdelan po domžalskem postopku, iz ročno pletene slamnate kite, zašite ena na drugo, ima kar presenetljivo življenjsko dobo. V našem muzeju imamo primerke, stare več kot sto let, ki bi jih lahko nosili še leta, če bi nam bili prav.
Naš slamnik lahko umijete pod vodo, skrtačite znojnico, notranji bombažni trak in posušite na ravni podlagi, slamnik lahko tako tudi preoblikujemo, če se nam deformira. Seveda pa ga lahko tudi zlikamo s parnim likalnikom za tekstil, če želimo zravnati krajce. Kaj takega je nepredstavljivo s tistim »papirnikom« v sosednji trgovini in tu vidim velik trajnostni aspekt izdelka.
PREBERITE ŠE -> Modna oblikovalka Julia Kaja Hrovat: Takšen modni kos bo ženski dvignil samozavest
Med poletnimi pokrivali je eden najbolj legendarnih tudi panamski klobuk, ki ga v Panami izdelujejo iz palmovih listov in dosega astronomske cene, tudi več tisoč evrov na klobuk. A nekoč ste mi zaupali, da za naše podnebje kljub cenjenosti ni najbolj primeren. Lahko razložite, zakaj ne?
Vedno pravim, da je narava poskrbela za materiale v lokalnem prostoru, ki so optimalni. Za naše podnebje je potreben slamnik, ki nase veže vlago in nam nudi senco, torej narejen iz lokalnih pšeničnih bilk. V tropskem podnebju pa še kako prav pridejo gosto tkana palmina vlakna, ki v glavnem delu tvorijo neprodušen prostor, da nas posledično hladi lasten pot in tako ustvarja neko mikroklimo nad našo glavo.
Panamski slamnik je stvar Ekvadorja in nosi zanimivo ime, saj je poimenovan po Panamskem prekopu. Svetovno znano ime je pokrivalo pridobilo, ko ga je nosil ameriški predsednik Theodore Roosevelt ob ogledu gradnje prekopa leta 1906. Glede cene pa, pravi panamski slamnik se plete in izdeluje lahko tudi leto dni, če to preračunamo v ure ročnega dela, je zadeva poceni. Pri nas pa ne tako zelo koristna stvar, saj se slama obnese bolje.
Pri slamniku je pomembna tudi oblika, v različnih zgodovinskih obdobjih je bila modna drugačna. Kako pa je danes? So se kakšne oblike popolnoma izgubile oziroma utonile v pozabo? Obstajajo morda kakšna pravila, na kakšen obraz in glavo paše katera, ali je vse odvisno od posameznika?
Dandanes je bistvena funkcija, torej senca in zaščita pred nevarnimi UV žarki, v preteklosti pa je pokrivalo služilo statusni opredelitvi in simboliki. Moda pa je pospeševala prodajo in s tem tvorila močan trg. Vedno pravim, da se moramo počutiti dobro in suvereno pod slamnikom in to nam nudi oblika, ki nam je blizu ali ljuba ter sovpada s priložnostjo, ko ga nosimo, ali z našim življenjskim stilom.
Neka osnovna pravila pa vseeno so, kot na primer premosorazmernost telesne višine s širino krajca, ali oblika oglavnega dela, večji obseg imamo, bolj se nam prilega elipsasta oblika. Najpomembnejše pa je, da se počutimo super in nam slamnik popolnoma sede na glavo. Ves čas imamo tri osnovne tipe oglavnega dela: okroglo - damsko formo; ravno, ki je imenovana žirardi (po Aleksandru Girardiju); in fedora formo, ki je dandanes prepoznana kot moška oblika slamnika. Naklon in širina krajcev pa dajeta piko na i pri izgledu pokrivala.
Precej je interesa po črni slami, a še vedno sem velik zagovornik naravne barve slame, saj čez leta enakomerno pridobiva patino, medtem ko pobarvan slamnik čez čas obledi. Barvno eksperimentiranje raje svetujem pri okrasju in trakovih.
Imate najljubšo obliko slamnika? Je kakšna letos še posebej modna?
Najljubše oblike nimam, ker so mi vse ljube in jih redno nosim, hvala bogu imam višino in obraz za vse moje ideje. Morda bi letos izpostavila praktičnost mojega novega modela, imenovanega »Tenda«, ki je super za ženske, ki poleti prakticiramo čope ali fige, saj zgoraj nima oglavnga dela. Ideja o obliki pa je leta čakala na realizacijo in se je letos končno udejanjila.
Sredi meseca maja sem sodelovala na modni reviji v Mariboru, pri reviji oblikovalke Tanje Uvera, ki je moje slamnike videla kot dodatek pri svoji novi kolekciji, in ker so imele manekenke spete lase v figo, sem reciklirala svojo idejo. »Tenda« je požela pohvale v taki meri, da je trenutno najbolj prodajan model.
Kaj pa barve? Je slamo mogoče barvati in kateri odtenki so najbolj priljubljeni? Ali je bolje z barvami eksperimentirati pri traku oziroma okrasu na slamniku?
Slamnato kito lahko barvamo z barvami za tekstil in na vsake toliko dobim naročilo, željo po modrem ali zelenem slamniku (jagri in lovci poleti). Precej je interesa po črni slami, a še vedno sem velik zagovornik naravne barve slame, saj čez leta enakomerno pridobiva patino, medtem ko pobarvan slamnik čez čas obledi. Barvno eksperimentiranje raje svetujem pri okrasju in trakovih.
PREBERITE ŠE -> Tanja Uvera: Taka oblačila imajo zgodbo in so prijetna “zatočišča” za naša telesa
Vsakih nekaj let se v poletno modo vrnejo tudi gromozanski slamniki, ki so na pogled res veličastni, četudi niso najbolj praktični za vsakodnevno nošenje. Ste tudi vi že kdaj izdelali res ogromen slamnik in za koga? Kako velik je bil?
V letu 2022 sem se skupaj z JKH identity Julio Kajo Hrovat udeležila LJFW in za ta namen izdelala slamnik, ki je meril en meter čez sredino in vseboval 120 metrov ročno pletene slamnate kite. Nekaj podobnega sem izdelala za Šik Limoni in prav s ponosom spremljam objave podjetja, ki vključuje ta pompozni slamnik v svoje delovanje. Naj omenim še prijateljico Danico Lovenjak, ki ima kar nekaj mojih primerkov in tudi takega, ogromnega. To je pravi slamnik za plažo brez borovčka in senčke, se rada pošalim.
Nam lahko razkrijete, kdo so vaše stranke? So to večinoma modno ozaveščene Slovenke ali prihajajo naročila tudi iz tujine?
Moje prve stranke so bili kmetje, ki so želeli popravilo svojih štirideset in več let starih slamnikov, za potrebe dela na polju. Kmalu se je krog razširil na ljudi, ki so se borili s kako boleznijo, preživeli infarkt ali kožnega raka. Sledili so vplivneži in vplivnice in seveda tudi naročniki iz tujine, sprva Anglije, kasneje tudi drugih držav. Dandanes s ponosom opazujem, kako moje slamnike nosijo mlada dekleta, kmetje pri delu na polju, dame sredi mesta, folklorne skupine, bolni ljudje, ki potrebujejo zaščito, plešasti moški in lasate ženske, ki nosijo lase, spete v figo.
Iz slame je mogoče izdelati še vse kaj drugega kot pokrivalo, kajne? Česa se še lotevate? Opazila sem denimo torbice.
Iz slame in po postopku šivanja slamnatih kit lahko izdelamo marsikaj in jaz sem resnično človek, ki vedno išče neke nove praktične ideje, hkrati pa uživam v delu s finimi ljudmi, umetniki, ki na koncu postanejo moji dobri prijatelji. Torbice in cekarji LUI so plod sodelovanja in prijateljstva z Barbaro Izda, modno oblikovalko, ki ustvarja pod imenom Bubalina design studio. V skupnem izdelku prikazujeva dve pomembni slovenski industriji, slamnikarsko in usnjarsko.
Ustvarjala sem tudi preproge iz slame, stenske obloge, šatulje, hranilnike v obliki živali … Ena boljših idej je bilo tudi sodelovanje z JUGOŠIK Nino Savič, ko sva izdelali »slamtenec«, torej lestenec iz slame, ki je bil celo del razstave Trienale rokodelstva. Izdelujem tudi nakit, kjer je rdeča nit »domžalski dragulj« slama, ki je vkomponirana v osnovo iz nerjavečega jekla ali srebra in fiksirana z epoksi smolo. S prijateljico Tino Gostinčar pa razvijava nove in bolj ekološke modele, ki so letos prava posebnost mojih stojnic.
