Arhitektki svetujeta: Na takšen način bo opremljanje doma bistveno cenejše
Sodelovati sta začeli potem, ko ju je mentor s Fakultete za arhitekturo Primož Jeza skupaj predlagal za sodelovanje v eni izmed televizijskih oddaj o opremljanju domov.
»Takrat sva si večkrat rekli, kako dobro bi bilo, če bi delali skupaj. In se je sestavilo, tako kot se je,« pravita arhitektki Nina Štajner in Mateja Katja Vrtovec Jerančič, ki skupaj delujeta pod imenom Niša arhitektura.
Zase pravita, da sta si različni, a se hkrati izjemno dopolnjujeta in zaradi tega skupaj dobro delata. V vseh letih sodelovanja nista imeli večjih sporov, sta pa od samega začetka dogovorjeni, da če kateri kaj ni prav, si to takoj povesta.
»Čisto vse je razrešljivo in glede na ves ta čas, ki ga imava za sabo, bi bilo škoda, da bi karkoli zadrževali zase,« pravi Mateja.
Obe imata podobno družinsko dinamiko, partnerja sta veliko v tujini, zato razumeta druga drugo, kako je, ko si veliko sam z otroki. »Večkrat si tudi poveva, pa naj se sliši še tako osladno, da druga drugo zelo spoštujeva,« pove Nina.
Del vajine kariere je zagotovo zaznamovala tujina. Obe sta živeli na zelo različnih koncih sveta. Kakšne izkušnje imata s tujino?
Nina Štajner: Svojo prvo izkušnjo bivanja v tujini sem dobila na začetku študija, v prvem letniku arhitekture, ko sem poletje preživela v Montani. Pri predmetu Konstrukcije smo morali ravno takrat narediti seminarsko nalogo, za katero je bilo treba določen čas opazovati gradbišče, in jaz sem bivanje v ZDA izkoristila za spremljanje postavljanja montažne lesene gradnje, ki pri nas takrat še ni bilo tako razširjeno. Videla sem neki čisto drug način, ki mi je bil do takrat neznan. Hiša je bila postavljena v nekaj dneh.
V višjem letniku sem v sklopu Erasmus izmenjave živela na Češkem, tam se mi je najbolj vtisnila ta razlika v pristopu na fakulteti. Češka tehniška univerza v Pragi ima namreč čisto drug pristop od naše Fakultete za arhitekturo, saj študentje ves čas sodelujejo s sorodnimi disciplinarnimi poklici, torej z bodočimi strojniki, gradbeniki in elektrotehniki na istem mestu kot arhitekti.
Kasneje sem živela še na Kitajskem, za katero pa lahko rečem, da je svetlobna leta od našega okolja. Kako hitro se tam gradi, kakšne možnosti izvedbe so tam, zato ker je delovna sila bolj dostopna. Tudi v materialih je velika razlika. Ko sem živela na Kitajskem, sem sicer že delala z Matejo, za projekte tu, v Sloveniji. A sem okusila tudi sodelovanje s tamkajšnjim investitorjem, ko sem delala fitnes studio. Tam so bolj fleksibilni pri cenah, več je dopuščanja, če strnem, tam je več stvari možnih.
Mateja Katja Vrtovec Jerančič: Jaz sem bila v povsem drugem okolju, skorajda neciviliziranem. Z možem sva zaradi njegovega dela veliko hodila v Maroko, tam tudi nekaj časa živela. Mož je v poslu dirk, jaz sem diplomirala iz poligona varne vožnje z dirkališčem in tamkajšnji investitor je bil nad tem tako navdušen, da ga je želel spraviti v realnost.
Ogromno je bilo zapletov, potem sem zanosila, se posvetila otroku, a kasneje se je ideja obudila. Vrnili smo se v Maroko in omenjeno dirkališče tudi postavili. Bil je kar izziv, saj so stvari tam bistveno drugačne kot tu. Gradnja je res zanimiva, že sama skeletna gradnja je povsem drugačna.
So pa še druge zanimivosti v tem delu sveta … Recimo kuhinjski pult je res visok, postavijo ga na 100 centimetrov in več (pri nas je standard 90 cm, op. a.), sledijo nenapisanemu pravilu, da mora biti pečica nad pultom, saj če je pod pultom, to izraža nižji življenjski standard. Če je okno v napoto, ni problema, ga pač pozidajo in naredijo novega nekje drugje. V večini gradijo nekako po kupčkih, brez pretiranega načrtovanja.
Najini življenji na Kitajskem in v Maroku sta se prepletali in dopolnjevali, videli sva, da stvar funkcionira in da lahko tako delava. Tista, ki je bila tu, je prevzela teren, oglede, meritve, druga je v tujini risala. In obratno.
Nina je živela v ekstremno hi-tech okolju, ogromno inovativnosti, poudarka na razvoju. Moja izkušnja je iz okolja, kjer je še vse zelo 'primitivno'. Njihovega načina gradnje tu ne bomo posnemali, mi je pa Maroko zagotovo pustil pečat v smislu interjerja, všeč mi je tudi orientalska estetika.
Videla sem, da je lahko kdaj tudi kaj preveč in je čisto lepo. Imajo ogromno nekih majhnih prostorov, tudi če živijo v ozki, visoki hiši in je v enem nadstropju samo po en prostor. Njih to ne moti in vidiš, kako je pretočnost lahko tudi vertikalna. Pri nas delamo bolj vse v horizontalno, zagotovo tudi zaradi misli na prihodnost in staranje ter skrb, kako bomo hodili po stopnicah.
Nina: Všeč mi je kitajski način oblikovanja, kjer vse izhaja iz pogleda. To se najbolj opazi pri njihovih tradicionalnih vrtovih in hišah. Torej, da kjerkoli si, morata biti pogled in tridimenzionalna izkušnja prostora prijetna. Recimo za oknom, ki ima dekorativno leseno obrobo, je vrt, v njem rastlina, za rastlino še zid. In vse to skupaj je kot tridimenzionalna slika.
Še pred nabiranjem referenc v tujini so vaju o tem, kako pomembno je pozornost nameniti prostoru okoli sebe, naučili starši. Kaj bi lahko izpostavili, da so vajini starši bolj poudarjali kot starši vajinih vrstnikov?
Nina: Moja mama je bila univerzitetni diplomirani gradbeni inženir za nizke gradnje. Delala je v urbanizmu in je stalno izpostavljala ter mi kazala, kako je oblikovan prostor, kako so urejeni dostopi, še posebej tisti za gibalno ovirane osebe. Ko sva skupaj potovali v tujino, je že pred leti opazovala to detajle, ki jih imamo zdaj tudi pri nas; na primer urbano opremo, ki slepim omogoča, da se znajdejo v prostoru. Takrat pri nas tega še ni bilo. Malenkosti, ki lahko veliko naredijo na kvaliteti uporabe prostora.
Mateja Katja: Pri nas doma je oče (arhitekt Marijan Vrtovec, op. a.) dajal poudarek na galerijah, muzejih, ampak tudi nakupovalno središče ni šlo mimo, ne da bi ga oče temeljito pregledal. S seboj je nosil listke, si skiciral, preučil celo konstrukcijo. Včasih so jih učili, da mora biti vse funkcionalno in praktično, zdaj se daje večji poudarek na estetiko in zdi se mi, da sva midve to praktičnost vzeli kot plus. Ne gledava načrta zgolj z vizijo, da bo vse estetsko dovršeno, ampak veva, da je kdaj bolje, da je zasnovano praktično. Pri nama je na prvem mestu funkcija, potem estetika.
Nina: Z družino smo, kamorkoli smo šli, opazovali mostove, viadukte, škarpe. Verjamem, da je veliko vrstnikov opazovalo kaj drugega.
Mateja Katja: Ja, ves čas smo opazovali, od konstrukcij, prenov, nadgradenj. Oče me je zagotovo naučil opazovanja.
Nina Štajner je tudi gostiteljica podkasta Deloindom, kjer z gosti odpirajo številne teme in pojasnjujejo marsikatere dileme, ki jih imamo v povezavi s svojimi domovi praktično vsi. Od novega obračunavanja porabe elektrike, najbolj smotrnega ogrevanja do prenov in tudi kako vsakodnevno vzdrževati red v svojem domu. Zanimive oddaje najdete TUKAJ.
Si predstavljam, da sta že s starši veliko potovali, prav tako v času študija ... Kaj so vama dala ta potovanja? Katero mesto je na vaju naredilo največji vtis?
Nina: Vsako mesto po malem se sestavlja v mozaik. Odvisno tudi, v katerem življenjskem obdobju greš nekam, odvisno tudi s kom greš. Naša fakulteta je omogočala veliko študijskih potovanj, ki so bila strokovno vodena, kar je res dobro. Recimo v New Yorku sem bila večkrat, med drugim enkrat s faksom in takrat je bila izkušnja povsem drugačna.
V gimnaziji sem imela krasne učitelje likovne teorije, umetnostne zgodovine in angleščine, ki so samoiniciativno organizirali izlete po Evropi. Na ta način sem videla vse pomembnejše galerije in muzeje. Ogledi so bili tudi vodeni, torej smo imeli strokovno izpostavljene zgodovinsko pomembne kose. Pokazali so nam ključne detajle, kar je bilo res koristno. Tisto obdobje me je s tega vidika zagotovo najbolj formiralo. Res upam, da so še takšni pedagogi, ki imajo toliko volje in iniciative.
Moram izpostaviti še Kambodžo, kjer v tempeljskem kompleksu Angkor Wat rastline prevladujejo nad človeškimi posegi. Zanimivo je videti, kako lahko marsikaj gradimo, a v končni fazi narava zmaga in premaga.
Mateja Katja: Z družino smo veliko prepotovali z avtom, od Italije, Španije do Francije. Zdaj se na tak način skorajda ne potuje več. Sama pa sem tako res veliko pridobila. Spet ogromno opazovanja, hkrati pa so v meni ostale neke podrobnosti, ki sem jih lažje umestila v šolsko in študijsko teorijo. Ena od držav, ki je name pustila močan vtis, je bila Indija. Tam sem najprej doživela kulturni šok, se zjokala, potem pa mi je kmalu postala zelo všeč. Družila sem se z domačini, šla na poroko od prijateljev ... Prepričana sem, da se bom v Indijo vrnila.
Mi zaupata primer, ki vama je v karieri predstavljal največji izziv pri delu?
Nina: Zagotovo je najtežje delati sebi. Lastni projekti so najtežji.
Mateja Katja: Pri nas doma še posebej, če se česa lotimo vsi trije (poleg Mateje in očeta je arhitektka tudi Matejina sestra Sara, op. a.). Vsak s svojimi idejami, uf! Ampak na koncu je ideja še trikrat boljša. Tako je tudi pri najinem delu z Nino, pri večini projektov vsaka od naju naredi idejno zasnovo, nato pa se združiva in si izmenjujeva misli, ideje.
Nina: To je res dobrodošlo, vsak od nas ima svoj način razmišljanja in tako se ti odpira vse več pogledov. Sploh je tako sodelovanje dobro, ko se kateri od naju kaj zatakne, druga takoj najde rešitev.
Sicer je pa pri vseh projektih velik del v odnosih. Vsak projekt je namreč sodelovanje naročnika in nas. Na začetku se ne poznamo, nato se tipamo, spoznavamo in čez projekt se razvija sodelovanje. Lahko je zelo plodovito, lahko pa ne in potem tudi rezultat ni najboljši.
Mateja Katja: Med bolj zahtevne projekte štejem tiste, ki sva jih delali med epidemijo. Takrat sva se marsikaj naučili, saj velikokrat nisva mogli biti prisotni na lokaciji, dodaten problem je bilo zamujanje pri dostavah materialov.
Nina: Tudi dislocirani projekti so poseben izziv, kjer je še toliko bolj pomembna natančnost risbe in predvsem razumevanje tistega, ki na gradbišču to risbo bere. Marsikatere odločitve se namreč sprejemajo na lokaciji sami, če pa gre za dislocirano lokacijo, moraš biti toliko bolj natančen v risbi, načrtu, komunikaciji.
Na kateri svoj projekt sta najbolj ponosni?
Nina: Najbolj bom ponosna, poudarek na prihodnjiku, ko bom zaključila domačo kopalnico. Pred letom in pol nam je odpadla keramika s stene v bloku, ki je star komaj 15 let. Očitno je bil slabo narejen. No, in moja rešitev je bila močan lepilni trak. Takrat sem vse skupaj polepila in zdaj je, kot je. Res sem si vzela čas za izbiro keramike, haha. Ko bom to zaključila, bom res odkljukala eno veliko kljukico pri kvaliteti svojega osebnega življenja.
Mateja Katja: Na vsak projekt si na poseben način ponosen. Velikokrat so najtežje prenove, saj se šele med samim procesom pokaže veliko problemov. Najbolj ponosen si na projekte, pri katerih vidiš, da so investitorji res zadovoljni, ko ti napišejo sporočilo v zahvalo, ne glede na komplikacije in morda kakšen neprijeten zaplet. Zelo sva tudi veseli, če dobiva povpraševanje na podlagi priporočila.
PREBERITE ŠE -> Arhitekt Miloš Kosec: Mi imamo socializem samo za lastnike stanovanj
Neredko slišimo primere, kjer naročnik in arhitekt niso uspeli skomunicirati želja in pričakovanj, mnogi laiki morda tudi zato ne vidijo pomena, da bi arhitekta potrebovali.
Nina: Vse je v energiji in sodelovanju. Na začetku res ne veš in morda nimaš enakih pogledov, ciljev. In če je tako, potem se pač razideš. Enako je v prijateljskih in romantičnih zvezah. Sicer pa nama želena estetika naročnika predstavlja izziv, da jo interpretirava v funkcionalno in najino zgodbo. Zgodi se tudi, da pri kakšni rešitvi rečeva, da sami tega nikoli ne bi izbrali, a tako si je naročnik zaželel, in če stvar funkcionira, mu seveda prisluhniva.
Včasih je končni rezultat precej drugačen od osnove, kot sva si jo zamislili na začetku. Zagotovo pa lahko prav vsakemu naročniku ponudiva svoje predloge, ki so plod 15 letnih izkušenj. Vidiva možne zaplete, zakaj določena stvar ne bo delovala in podobno …
Mateja Katja: Vsakega projekta se lotiva z mislijo, da bo tam živel naročnik in mora biti njemu prijetno. A hkrati stojiva za vsemi zasnovami, čeprav se naročniku zelo prilagodiva.
Kaj je po vajinem mnenju največja napaka, ki jo lahko naredi posameznik pri opremljanju svojega doma?
Mateja Katja: Morda preveč želja, preveč različnih stilov, ki jih vse želi vključiti v eno zgodbo in je potem vse skupaj preveč nasičeno.
Nina: Izpostavila bi še zaletavost. Zaradi zaletavosti se sprejemajo odločitve, ki se izkažejo za slabe in jih moramo popravljati. Zato je veliko bolje trikrat ali petkrat narisati kot enkrat štemati. To je tudi bistveno cenejše.
Po čem prepoznata dobro arhitekturo?
Nina: Pretočnost prostora se mi zdi izjemno pomembna.
Mateja Katja: Sama razporeditev je lahko res dobra ali pa pač ne. Glede estetike težko razglabljamo, saj ima vsak svoj okus.
PREBERITE ŠE -> Matija Kovač, celjski župan: To je razlog, da sem se ustalil tu (in ganljiva zgodba o imenu njegove hčerke)
Kateri je vajin najljubši arhitekturni prostor?
Nina: Če na hitro pomislim, me je navdušilo nabrežje Bund v Šanghaju, kjer stojiš v okolju, ki nekako spominja na kolonialistično variacijo Evrope, pogled pa se odpira na drugo stran reke, kjer so se v zadnjih desetletjih dvignili futuristični nebotičniki. Posebno zanimivo je na Bundu doživetje pred objektom Fosun Foundation (arhitektura: Foster +Partners in Heatherwick Studios), ki ima pompozno fasado, ki se ob spremljavi glasbe premika.
Mateja: Več je takšnih prostorov. Nazadnje se mi je v spomin vtisnil koktajl bar na Dunaju, ki ga je Adolf Loos zasnoval okoli leta 1910 in še vedno posluje v nespremenjeni podobi. Zanimivo je doživeti prostor, ki ljudem uspešno služi že toliko let in je tako v svoji funkciji kot tudi estetiki še vedno povsem aktualen tudi v današnjem času. Izkušnja pa te vseeno popelje v neko drugo ero.
