Slivo, kakršno poznamo v Evropi, so z območja Azije v začetku naše dobe prinesli stari Grki, gojenje pa so razširili Rimljani, ki so že tedaj poznali več kot sto sort. Sicer je sliva nizko drevo s koščičastimi sadeži. Cvete že v aprilu in ima zelenkasto bele cvetove. Iz njih se razvijejo podolgovati sočni plodovi vijoličaste barve. Pripada rodu prunus in je v sorodstvu z mandeljni ter breskvami in nektarinami. V naših krajih raste sajena po vrtovih in gojena v sadovnjakih, plodovi različnih vrst pa so na voljo vse do pozne jeseni.  


Zdravilne učinkovine

Zreli plodovi slive vsebujejo od deset do dvajset odstotkov sladkorja, jabolčno in grozdno kislino, rudninske snovi, med katerimi je največ železa ter vitaminov A, C in E. Vsebujejo tudi obilje zaščitnih fenolov, ki odstranjujejo škodljive kisikove proste radikale. Redno uživanje sliv – denimo vsak drugi dan vsaj za pest – menda pripomore tudi k boljši absorbciji železa iz hrane. To je kar dobra novica za ženske v menopavzi, spodbudnika sta baker in razmeroma veliko vitamina C v sadežih. Zadnji tudi onemogoča odlaganje holesterola na stene žil, vitamin E pa zavira nekatere procese staranja kože. V plodovih so še škrob, beljakovine in maščobe.

Foto: Sea Wave/Shutterstock

Odganjajo zaprtje

Poleg svežih sliv imajo ugodne učinke tudi suhe, še posebno na počasno prebavo. Proti tej nevšečnosti bo zaleglo, da nekaj suhih sliv zvečer namočimo v vodi in jih na tešče pojemo ter spijemo tudi tekočino. V posušenih slivah je od 35 do 45 odstotkov sladkorja, veliko netopnih vlaknin in 2,75 odstotka kislin.

Surovih sliv se ni pametno najesti do sitega zaradi morebitnih vetrov, slastne so predelane v kompotih in marmeladah ter znanem žganju – slivovki.