Ko je bila leta 1984 objavljena prva knjiga Slavenke Drakulić Smrtni grehi feminizma, so bili odzivi burni. A prah se še do danes ni polegel. Upravičeno, saj teksti, ki so nastajali konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, kažejo na to, da so teme, ki se jih je pionirka jugoslovanskega feminizma lotevala, še vedno ne samo pomembne, temveč vse bolj aktualne. Danes, 8. marca, na dan žena, jasno, bo izšla prenovljena izdaja njene kultne knjige. Dvajset dodatnih esejev je kronologija feminizma, ki bo moral, če želimo uživati njegove sadove, »zavihati rokave«.

V kratkem bo izšla nova izdaja vaše kultne knjige Smrtni grehi feminizma. Poleg že objavljenih esejev bodo v njej tudi novi. Kako se je, odkar ste jo leta 1984 prvič izdali, v vaših očeh spremenil svet?

Seveda se je v zadnjih 35 letih v tem delu Evrope veliko spremenilo. Po padcu socializma leta 1989 se je spremenil predvsem politični sistem. Demokratičnim spremembam so sledile tudi gospodarske, tako imenovani kavbojski kapitalizem. Po prvih desetih letih evforije se je pokazalo, da sta oba procesa sprememb počasna in polna razočaranj. Prav nič se ni izšlo tako, kot smo si predstavljali; gospodarska negotovost in vse večji prepad med bogatimi in revnimi sta se prelevila v prav tako vse večje nezaupanje v politične elite, ki so še naprej vladale po svojih starih vzorcih. Korupcija je postala rakava rana vseh družb v tranziciji. Vstop v EU je bil druga pomembna sprememba, ki naj bi omogočila lažjo tranzicijo, a je v resnici Zahodu le odprla nove trge. Seveda je bilo zato videti, kot da so državljani vzhodnoevropskih držav v tej skupnosti drugorazredna bitja. Upor se je začel izražati v obliki nacionalizma, ki sta ga sprožila val beguncev, predvsem pa zmanipuliran strah pred izginjanjem kulture in identitete.

Občutek imam, da si tržišče želi emancipacijo zreducirati na nakup hlač in sto vrst vložkov. A v resnici je to samo potrošniški trik, trik, ki prodaja idejo svobode, osvobaja pa ne.  

Lani jeseni ste za časnik Jutarnji list govorili z mlado madžarsko intelektualko, zgodovinarko feminizma, Zsófio Lóránd, ki je napisala knjigo z naslovom Feministični izziv socialistični državi v Jugoslaviji. Ko ste jo vprašali, katere so bile iz današnje perspektive pomembne oblike delovanja takrat, je jasno odgovorila: »Nedvomno SOS-telefoni za pomoč ženskam, ki doživljajo nasilje.« Koliko se je od njegovih začetkov res spremenilo, če še vedno beremo o nasilju med štirimi stenami, o femicidih?

SOS-telefoni za psihološko pomoč ženskam, ki doživljajo nasilje, so bili tedaj, torej pred več kot tridesetimi leti, resnično izjemno pomembni. Problem je v tem, ker psihološka pomoč in pravno svetovanje nista dovolj, nujna so tudi pribežališča, kamor se lahko zatečejo. Še vedno se materinski domovi spopadajo z velikimi težavami, povezanimi s financiranjem. Prav tako imam občutek, da istanbulska konvencija k izboljšanju tega problema ni bistveno pripomogla – Hrvaška jo je podpisala po težkih mukah, in to šele po protestih in številnih pritiskih javnosti. Ne smemo pozabiti, da je treba tem ženskam, da lahko odidejo od nasilnega partnerja, pomagati tudi, da se finančno osamosvojijo. Je to v revni državi z velikim odstotkom nezaposlenih sploh izvedljivo? Ključno bi bilo v šole, morda tudi vrtce, uvesti državljansko vzgojo, saj je mlade treba že zelo zgodaj izobraževati o posledicah nasilnega vedenja, o tem, kako že zgodaj prepoznati problem nasilja, jih naučiti, kako se mu upreti. Povedati hočem predvsem, da problema nasilja v družini ni mogoče rešiti enostavno. V zadnjih petih letih je bilo na Hrvaškem ubitih 91 žensk, letos pa že kar štiri, in to vse v le nekajdnevnih razmikih. V primerjavi s pred nekaj desetletji je ozaveščenost o teh problemih večja. Zato je dobro, da se o takšnih primerih veliko piše, ker je to morda eden od načinov, kako spodbuditi ljudi, da javno izrazijo svojo podporo in organizirajo proteste, kar se tudi dogaja. Ena od največjih zablod je, da so enkrat pridobljene ženske pravice civilizacijski uspeh in s tem zagotovljene za vedno.

Preberite še: Dr. Renata Salecl o tem, da potrošniki podpiramo izkoriščanje

Prve ženske, ki so se začele zbirati, govoriti in pisati o tem, kaj se ženskam zares dogaja, so bile v začetku osemdesetih tako kot vi intelektualke, iz Zagreba, Beograda in Ljubljane. Koliko se ženske postsocialističnih držav danes zavedajo nevarnosti, ki jim pretijo? Kje so sodobne intelektualke?

Kot veste, so bile ženske v socializmu pred zakonom moškim enake, kar ni enako veljalo za sivo področje zasebnega življenja, v katerem je vladal patriarhat. Takrat splav ni bil pomembna tema, saj je bil tako in tako po zakonu dovoljen. Danes je. Samo poglejte, kaj se je zgodilo na Poljskem po letu 1989. Eden od prvih zakonov nove demokratične vlade je bila prav prepoved splava. Ta »fenomen« lahko opazimo v vseh nekdanjih socialističnih državah; povsod se skuša dostopnost do splava če že ne prepovedati, pa vsaj močno omejiti. Zakaj? Zaradi nacionalizma in vpliva Cerkve. Ne vem, koliko se mlade ženske danes zavedajo nevarnosti, ki jim preti. Kljub številnim feminističnim skupinam in organizacijam, res ne vem. Njihov vpliv je namreč omejen, sporočila, ki jih ponujajo, širše javnosti ne dosežejo. Sploh pa, tudi mediji nimajo več enake vloge in načina delovanja, kot so ju imeli nekdaj. Dandanes so družbena omrežja glavni vir ne samo feminističnih, temveč tudi vseh drugih sporočil. Intelektualke obstajajo, seveda, veliko jih je. S feminizmom se resno ukvarjajo, ampak očitno je njihova vloga drugačna. Ukvarjajo se s teorijo, ne s prebujanjem aktivizma. Reka feminizma ima danes številne rokave; nemogoče je govoriti o feminizmu, a spregledati delitve v njem.



»Prav posebno cinično je, da današnji ekstremistični politiki, ki sedijo v parlamentu, ministri in predsedniki, zlorabljajo naše feministične argumente; implicirajo, da so temnopolti moški tisti, ki ogrožajo pravice belk. Kot da niso prav njihovi sokrajani tisti, ki Madžarke, Hrvatice, Francozinje, ženske povsod, mlatijo in posiljujejo,« vam je v intervjuju zaupala Lorandova. Kaj pa pravica odločanja o lastnem telesu? Politika jo ima vse bolj v zobeh. Je že čas, da zaženemo paniko?

Bojim se, da je to nemogoče. Najprej zato, ker bi, da bi se stvari resnično in resno spremenile, potrebovali podporo celotne družbe. Drugič; ženske se ne zbirajo kot ženske, temveč jih združujejo in mobilizirajo posamezne teme in problemi. Lani poleti so v Zagrebu pa tudi številnih drugih hrvaških mestih potekali protesti v znak solidarnosti z žrtvami nasilja »Spasi me« (Reši me, op. p.). Nekoliko kasneje so se v Zadru meščani zbrali pred sodiščem v znak protesta zaradi izpustitve na prostost treh posiljevalcev mladoletnice; izpustili so jih, da bi se branili na svobodi. Veliko prahu se je dvignilo tudi zaradi grozljivih razmer, v katerih se v bolnišnicah opravljajo splavi, grozljivih razmer, v katerih rojevajo ženske. Pritisk javnosti obstaja, a ga je izjemno težko vzdrževati. Še posebno zato, ker pri večini vlada prepričanje, da tam zgoraj obstaja nekdo, ki bo rešil njihove probleme. Ni ga in ne bo jih. Na žalost se te lekcije ženske učijo na najtežji možni način – z osebno izkušnjo.

Slovenska raziskovalka Polona Sitar je v svoji knjigi o ženskah v socialistični Sloveniji Ne le kruh, tudi vrtnice! zapisala, da je potrošništvo spremenilo način ženskega vedenja in jim pomagalo, da se počutijo bolj svobodne. Kako je danes? Zdi se, da je tudi feminizem postal nekaj, kar je mogoče prodati in kupiti.

Ne bi rekla, da sta danes pojma feminizem in emancipacija kaj preveč popularna, niti to, da ju mlade ženske cenijo. Enakopravnost, ki so jo nasledile iz prejšnjega sistema, razumejo kot samo umevno. Občutek imam, da si tržišče želi emancipacijo zreducirati na nakup hlač in sto vrst vložkov. A v resnici je to samo potrošniški trik, trik, ki prodaja idejo svobode, osvobaja pa ne.

Intelektualke obstajajo, seveda, veliko jih je. S feminizmom se resno ukvarjajo, ampak očitno je njihova vloga danes drugačna. Ukvarjajo se s teorijo, ne s prebujanjem aktivizma. Reka feminizma ima številne rokave; nemogoče je govoriti o feminizmu, a spregledati delitve v njem.  

Skomercializirana oblika feminizma, izdelek, ki ti da občutek enakosti in ga lahko v drogeriji kupiš skupaj s šminko, mestoma tudi hromi zavedanje, da čas, ko se je treba organizirati in boriti, še daleč ni mimo. Kako velik je problem žensk danes?

Morda o velikih razsežnostih neenakopravnosti najbolje govorijo številke. Statistike nihče ne mara, čeprav nam je lahko v veliko pomoč, če si želimo zares videti dejanske okoliščine. Poglejmo si samo neenako plačilo za enako delo. V povprečju je razlika v plačilu glede na spol 16-odstotna, odvisno od države do države. Zanimivo je, da je v Sloveniji manjša od petih odstotkov, bistveno manjša, če jo primerjamo s sosednjo Avstrijo. Največjo razliko imajo v Estoniji, najmanjšo v Romuniji. Hrvaška se drži nekje v povprečju. To je velik problem, saj se razlika med višino osebnega dohodka kasneje izraža tudi v razliki v višini pokojnine med moškimi in ženskami, ta je kar 37-odstotna. Upokojenke so ekonomsko ena najbolj ogroženih skupin. Medtem evropski parlament še vedno ni izglasoval poenotenja višine plač med spoloma.



V svoji prenovljeni izdaji Smrtnih grehov feminizma opozarjate, da nasilje nad ženskami ne pojenjuje, da so naše pravice še vedno na tnalu, da v vzgoji fantom in dekletom ponujamo različna sporočila. V glavnem, patriarhat je še kako živ. In kdaj zdaj?

Kot nekdaj, la lotta continua, boj se nadaljuje. Ne smemo pozabiti, da si ženskih pravic ni nikoli mogoče izboriti do konca. In če nismo previdne, nam jih je mogoče z lahkoto odvzeti. Enostavna se zdi resnica, da imajo ženske ključ do reprodukcije skupnosti in zato njihovo telo ne pripada samo njim. Žensko telo je še vedno ozemlje številnih spopadov, ker si vsaka oblast želi na novo postaviti meje, razlika je le v tipu oblasti. V razviti demokraciji je veliko težje omejevati ženske pravice kot tam, kjer vladata ostanek socialistične mentalitete in tako imenovana negotova demokracija – kombinacija nezaupanja v demokratične vzvode oblasti, a tudi v doseg lastnega delovanja.

V zadnjih letih ste izdali kar nekaj biografij znanih žensk. Kaj ste se o njih naučili o feminizmu?

Veliko sem se naučila o samosvojosti, o talentu, ki ga je bilo zaradi družbenih okoliščin, časa, v katerem so te ženske – prepričane, da je ljubezen rešitev vseh tegob – živele, zelo težko izraziti. Biografije Fride Kahlo, Dore Maar in Mileve Einstein vsebujejo prav ta skupni imenovalec – prizadevanje za to, da bi svoj talent, naj bo za znanost ali umetnost, lahko izrazile v celoti. Dejstvo, da so bili njihovi partnerji slavni moški, jim je prizadevanje samo oteževalo. V svojih romanih sem želela opisati prav to njihovo notranjo bitko.

Tudi na Švedskem raste priljubljenost desne stranke Švedski demokrati. Pa vendar so okoliščine v teh bogatih severnih državah, ki imajo dolgo tradicijo ženske emancipacije, za ženske mnogo bolj ugodne. Poleg tega se Švedinje in Finke znajo organizirati in se upreti silam, ki jih želijo vrniti v preteklost.   

Kako boste praznovali osmi marec?

Tega dne se v Zagrebu začne knjižni festival Feminizam za sve (Feminizem za vse). Založniška hiša Fraktura bo izdala devet publicističnih knjig, ki se ukvarjajo z ženskami; ena od teh je moja, in sicer nova izdaja knjige Smrtni grehi feminizma. Mar ni to odlična priložnosti za praznovanje dneva žena?

Finska ima ne samo novo premierko Sanno Marin, tudi v vladi so same ženske. Obenem ima v tej državi desna stranka Pravi Finci kar 22 odstotkov privržencev. Kako je to mogoče in kako se desne stranke razvijajo na Švedskem, kjer živite vi?

Zgolj sodelovanje žensk v vladi, na visokih položajih torej, samo po sebi še ne pomeni, da si bodo prizadevale za izboljšanje položaja žensk na splošno. To smo lahko zelo dobro videli tudi na primeru nekdanje hrvaške predsednice Kolinde Grabar-Kitarović in nemške kanclerke Angele Merkel. Po drugi strani je finska premierka že naredila nekaj dobrega, saj je moške in ženske izenačila glede pravic porodniškega dopusta. Seveda je neprecenljivo, da ženske sodelujejo v političnem življenju, saj vendar predstavljajo polovico prebivalstva. O tem ni dvoma. Na Švedskem je recimo polovica parlamenta ženskega spola. No, ampak položaj žensk v družbi bo odvisen tudi od številnih drugih dejavnikov, ne samo političnih. Tudi na Švedskem raste priljubljenost desne stranke Švedski demokrati. Pa vendar so okoliščine v teh bogatih severnih državah, ki imajo dolgo tradicijo ženske emancipacije, za ženske mnogo bolj ugodne. Poleg tega se Švedinje in Finke znajo organizirati in se upreti silam, ki jih želijo vrniti v preteklost.