Slavenka Drakulić

Verjemite, ljubezen ni zmagovalka

Slavenka Drakulić je popotnica po razburkanem morju misli. Kritizira stvarnost, preučevala je vojno, pisala o sebi, v zadnjih letih pa predvsem o ženskah, ki so jih zaznamovali – moški. Slavenka je Milevi Marić Einstein, soprogi slavnega fizika, dala besedo, česar ni zmogla nobena njena biografija doslej.

Sedi v hotelski restavraciji. Sobota je. Za njo je literarni večer, pred njo številni intervjuji. Slavenka Drakulić odgovarja zavzeto, kot bi prvič govorila o Milevi. Teorija žalosti, knjiga o Milevi Marić Einstein, je izpoved življenja ženske, ki je soprogu pomagala pri matematičnih izračunih in razvoju teorije relativnosti ter bila edina ženska svojega časa, ki je študirala na züriški Politehniki. A ob branju romana se v resnici odstira življenje, ki bi lahko bilo tudi drugačno.

Prepad med razlikami plač moških in žensk ostaja, na evropski ravni je 17-odstoten. Ženske so vse bolj siromašne, kajti nižje plače pomenijo tudi nižjo pokojnino. Upokojenke so najbolj ogrožena skupina žensk. 

Mileva sedi za kuhinjsko mizo. Poletje je. Zgodnje jutro. Skozi odprto okno veje nočni hlad ... Prebira pismo, ki ji ga je včeraj prinesel njegov kolega Fritz Haber. Albert, ta strahopetec, si ji ga ni upal izročiti sam.

Berlin, 18. julija 1914.

Pogoji:

A. Ti boš skrbela:

1. da bodo moja obleka, perilo in posteljnina čisti,

2. da bom v sobo redno dobival tri obroke,

3. da bosta spalnica in delovna soba čisti, sploh pa bom pisalno mizo uporabljal samo jaz.

B. Odpovedala se boš vsem osebnim odnosom z mano, če ne bodo neizogibni iz družabnih razlogov. Še posebej se boš odrekla: mojemu druženju s tabo doma, skupnim potovanjem.

C. V odnosih z mano boš upoštevala naslednja pravila:

1. od mene ne boš pričakovala intimnosti in mi ne boš na kakršenkoli način ugovarjala,

2. nagovoriš me lahko, le če bo meni do tega,

3. mojo spalnico ali delovno sobo boš zapustila takoj in brez ugovora, če bom to zahteval.

D. Pred najinima otrokoma me ne boš omalovaževala ne z besedami ne z obnašanjem.

(Teorija žalosti, založba Beletrina)

Ko ste ob predstavitvi knjige v Cankarjevem domu začeli govoriti o epizodi Milevinega življenja, ki je »vse spremenila«, sem v mislih vaš stavek nadaljevala z: »Potem se je zaljubila in postala ženska kot vse druge.«

Tako je. (Smeh.)

Ne glede na to, da je bil njen um velik vsaj toliko kot njenega soproga Einsteina, je tudi zaradi vznesenosti ljubezni do moškega ukrojila svojo usodo drugače od (tudi) svojih pričakovanj. Je kaj resnice v tem?

Nekaj že, a to vsekakor ni bilo tisto najbolj usodno zanjo. Seveda ti ljubezen spremeni življenje, a njej se je zgodilo še kaj mnogo hujšega. Trenutek, ko so šli vsi njeni načrti po zlu, je bil trenutek, ko sta z Albertom prvič postala starša. Zunajzakonski otrok je bil v tistih časih tolikšna sramota, da bi si Albert, ki je že tako in tako imel težave dobiti priporočila, kaj šele dejansko službo, z razkritjem obstoja tega otroka zaprl vsa vrata. Zato je Mileva deklico rodila pri starših v Vojvodini, seveda z upanjem, da bo živela z njima, ko se bosta poročila. Poročila pa naj bi se, ko bi Albert dobil službo. A deklica je medtem umrla in to je Milevo uničilo. Njeni družini sicer niso bile tuje duševne bolezni; psihično bolna je bila tudi njena sestra. A smrt hčerke je Milevo zaznamovala do konca življenja.

Na začetku 20. stoletja je bila diagnostika duševnih bolezni še v povojih. Govorili so o psihozi, shizofreniji, ko so imeli v mislih duševno stanje Milevine sestre, na primer. »Zdravili« so jo z injekcijami inzulina, vroče-hladnimi kopelmi, takrat še niti elektrošoka niso poznali. Sčasoma je poleg sestre padla v »črno luknjo« duševnih bolezni tudi Mileva. Za njo njen sin.



Kar je ob tem najbolj fascinantno, se mi zdi, je dejstvo, da je imela kot otrok povsem drugačne predispozicije kot njeni vrstniki, mar ne?

Res je. Njena pot je bila fascinantno začrtana. Oče jo je v letih študija finančno podpiral. Nikakor ni odraščala v strogi patriarhalni družini. Oče si je na vse kriplje prizadeval, da bi njegova hčerka pridobila kakovostno izobrazbo. Enako je privoščil tudi svoji drugi hčerki, ki naj bi študirala biologijo. Verjel je v obe. A ta psihični šok, ta trenutek, ki jo je »odnesel« v globoko depresijo, ji je zaprl vrata. Ko so biografi kasneje pisali o Milevi, nikoli niso omenjali depresije, temveč le opisovali njeno »nenavadno vedenje«. Pisali so, da se je v nekem trenutku zaprla vase, postala mračnjaška, da jo je pogosto bolela glava, mesece je preživela v postelji, bila leto dni v bolnišnici, a nihče od biografov se ni potrudil razmišljati tudi o tem, zakaj se je vedla tako, kot se je. Njeno življenje, kot ga opisujem v knjigi, je seveda literarna interpretacija lika Mileve Einstein. Ona skozi moje oči.

Kljub temu, da znanost o duševnih bolezni nezadržno napreduje, so danes v mnogo državah še vedno tabu. Kako je to mogoče?

Ni povsod enako. Razumevanje in sprejemanje duševnih bolezni sta odvisna od zgodovine. Vzhodni Evropi je bila psihoanaliza dolgo povsem neznana. Iti na psihoanalizo je bilo nekaj nemogočega. Res je tudi, da bolj ko je družba patriarhalna, primitivna, toliko večji tabu so duševne bolezni. Običajno se predsodki povezujejo s temami, ki jih ne poznamo. Manj ko vemo, bolj se neznanega bojimo in ga hkrati mistificiramo. Enako je z duševnimi boleznimi.

Sem v letih, ko si ne dovolim, da bi se znašla v okoliščinah, v katerih bi lahko srečala koga, s katerim si ne želim preživljati časa. Nisem zaposlena v pisarni, kjer bi morala trpeti sitnega šefa. Privoščim si razkošje izbire tega, s kom se družim. 

Knjiga o Milevi je tretja v nizu zgodb o fascinantnih ženskah. Dora Maar in Frida Kahlo sta njeni predhodnici v vašem opusu literariziranih biografij. Kaj je njihov skupni imenovalec? Koliko ste njihove zgodbe precedili skozi svoj osebni svet?

Ne morem soditi o tem, kolikšen del mene je v teh knjigah. Seveda se mora na določeni ravni pisec identificirati z likom, o katerem piše, a mislim, da to na koncu za bralce niti ni pomembno. Opažam, da je sedaj moderno življenje pisca analizirati skozi lik, o katerem piše. Literarnih likov nikakor ne izbiram po tem, ali si delimo življenjsko izkušnjo, nikakor ne! Pomembni so občutki.

Veliko žensk ima težave v zakonu, se ločuje, ima majhne otroke ... To je raven pogovora, ki se dotika skupnih občutenj, moja naloga pa je, da vse te občutke opišem ne glede na to, koliko sem izkušnje, o katerih pišem, dejansko doživela tudi sama. Če namreč med avtorjem in likom ni skupnega imenovalca, kako bi sploh mogla najti »skupno pot«, kako bi se poenačila?

Kaj povezuje te tri med seboj tako različne ženske, me sprašujete. To, da so vse tri živele z geniji. Diego Rivera je bil velik slikar, komunist, velika osebnost svojega časa. Picasso, no, njega, tako kot Einsteina, poznajo vsi. Te tri ženske sem izbrala zato, ker so bile tudi same izredne ustvarjalke. Mileva je bila sila ambiciozna ženska, fizičarka. Dora Maar je bila, že ko je spoznala Picassa, uveljavljena fotografinja, Frida Kahlo pa izjemna slikarka. Njo je mož Diego podpiral, čeprav bolj pokroviteljsko, češ, hja, če je ženska pol življenja v postelji, potem naj vsaj kaj »pametnega« počne. (Smeh.) Vse tri so se v odnosih s svojimi moškimi sicer borile, a ves čas verjele tisto najbolj osnovno, in sicer da bo ravno njihova ljubezen do njih zmagala, da se bodo zaradi nje spremenili.

Dora Maar je na Picassa gledala kot na svojega učitelja, mentorja. Če danes pomislimo na Frido, se Diega skorajda še spomnimo ne. (Smeh.) Mileva je bila Einsteinu enakovredna partnerica, a nekje na poti se je zgodilo nekaj, kar jo je vrglo v isti koš usode kot precej žensk tistega časa.

Čar pisanja biografij te vrste, kot ste jih vi, je najbrž tudi v tem, da vam dovoljuje predvidevanje?

Ko sem se odločila za fikcionaliziranje posamezne biografije, sem si za vsako od njih vzela kot navdih le kratko obdobje življenja. Pri Milevi sem se odločila za obdobje od leta 1924 do 1933, 20 let torej, v katerih se je zgodilo veliko pomembnih dogodkov. Ko berete običajne biografije, se vam najbrž pogosto zgodi – vsaj meni se –, da vas prevzame občutek, kot da nekaj manjka. Sama sem se spraševala, kaj je Milevi hodilo po glavi, ko je na primer prejela Einsteinovo pismo pogojev. Kako bi se počutila jaz, če bi dobila kaj takega? Na tej ravni se z likom identificiramo tako pisatelji kot bralci. Pred sabo sem imela biografska dejstva, ki sem jih dramatizirala z občutki. Povod, da sem se tega sploh lotila, pa je bila biografija Dore Maar izpod peresa Alicie Dujovne Ortiz, ki je nekoč rekla: »Če ne bi pisala biografije, bi se tukaj in zdaj ustavila in želela začutiti tisto, kar je čutila ona, a ker pišem biografijo, si te svobode ne morem privoščiti.« Jaz sem si jo lahko.



Kolikor je žensk, toliko je tudi različnih zgodb. Vseeno, obstaja morda kakšna življenjska nujnost, na katero ženska, če želi živeti dostojanstveno, ne sme pozabiti?

Še vedno velja osnovno feministično »pravilo«, in sicer da mora biti ženska finančno neodvisna. Kar ni enostavno. Še posebno danes ne. Trenutno je od vseh nezaposlenih na Hrvaškem 54 odstotkov žensk. Služb ni. Prepad med razlikami plač moških in žensk ostaja, na evropski ravni je 17-odstoten. Ženske so vse bolj siromašne, kajti nižje plače pomenijo tudi nižjo pokojnino. Upokojenke so najbolj ogrožena skupina žensk.

Svoboda, demokracija, pravice, vse to je krasno, a kaj pomaga, če ne moreš preživeti. Najbolj porazno je to, da so v t. i. novih demokracijah okoliščine za ženske tako nehvaležne.

Kljub temu, da se nam generacijsko počasi dviguje povprečni inteligenčni količnik, se zdi, da smo vse bolj neumni. Javnost je polna nesmiselnih predpostavk celo o nečem tako osnovnem, kot je, ali je Zemlja sploh okrogla. Kako gledate na to?

Vse tej ideji podobne »domislice«, ki se pojavljajo v javnosti, niso nič drugega kot simptomi družbe. V politiki smo priča širjenju nacionalizma, v družbi konservativizma. Mnogi se nato samo »prisesajo« na trend, ker ne znajo bolje, ker se niso učili, ker se ne želijo učiti in menijo, da ni nič usodnega v podpiranju fašističnih sloganov in paradiranju s parolami o »čisti Evropi«. Ponovno dobivajo veljavo konservativne, nazadnjaške ideje, profašistični svetovni nazor; sprožitelj pa so bile migracije, ki so postale plodna tla za razrast populizma.

Radovednost je nekaj, kar pri meni ne usiha. Res pa je, da ne bi nikoli zapravljala časa tako, da bi debatirala z nekom, ki je poln ideoloških konstruktov. Če imaš na eni strani znanost, ki je že davno dokazala, da je Zemlja okrogla, in na drugi »vero«, ki trdi drugače, dialog ni mogoč. 

V kakšnem življenjskem obdobju ste? Vam gre veliko ljudi na živce ali vas prav nič več ne gane, češ, »svašta majka rodi«?

Z veliko večino ljudi se mi sploh ne da pogovarjati. (Smeh.) Ne vem, zakaj bi morala zapravljati čas za fašista, recimo. Sem v letih, ko si ne dovolim, da bi se znašla v okoliščinah, v katerih bi lahko srečala koga, s katerim si ne želim preživljati časa. Nisem zaposlena v pisarni, kjer bi morala trpeti sitnega šefa. Privoščim si razkošje izbire tega, s kom se družim. Če pa me sprašujete, ali sem danes mnogo bolj tolerantna, kot sem bila nekdaj, odgovarjam pritrdilo. To z leti pride samo po sebi. Vse življenje že skušam ljudi razumeti. Ko sem pisala knjigo Oni ne bi ni mrava zgazili (Oni ne bi pohodili niti mravlje, op. p.) tako, da sem v Haagu mesece spremljala sojenja vojnim zločincem z območja nekdanje Jugoslavije, sem to počela z zanimanjem, kdo so ti ljudje. Preprosto zavrniti jih z idejo, da so pošasti, je nekoristno. Je samo način, kako ubraniti sami sebe in si reči, da z njimi nimamo nič. Ne zavedamo pa se, da je tudi ta monstruoznost del naše narave. Morda se bomo nekega dne znašli v okoliščinah, ki bodo od nas terjale, da se odločimo, na katero stran bomo stopili. Vsi smo ljudje. Radovednost je nekaj, kar pri meni ne usiha. Res pa je, da ne bi nikoli zapravljala časa tako, da bi debatirala z nekom, ki je poln ideoloških konstruktov. Če imaš na eni strani znanost, ki je že davno dokazala, da je Zemlja okrogla, in na drugi »vero«, ki trdi drugače, dialog ni mogoč. Pogovorov, ki se ne ukvarjajo z dejstvi, temveč z verjetjem v neko idejo, se izogibam v velikem loku, kajti zanje velja, da je argumentacija povsem neuporabno orodje.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE