Sindrom strtega srca ali takotsubo kardiomiopatija ni zanimiv samo zaradi imena – takotsubo je namreč japonsko ime za starodavne glinene vrče, pasti za hobotnice –, temveč ker se pojavlja skoraj izjemoma pri ženskah. Kar pet odstotkov žensk s sumom na srčni infarkt v resnici utrpi prav to motnjo.

Sindrom so prvič zabeležili leta 1990 na Japonskem. Prepoznamo ga po nenadni bolečini v prsih, občutku težkega dihanja (oboje se pojavi po silovitem stresnem dogodku), elektrokardiogramskem zapisu, ki je podoben tistemu pri srčnem infarktu. Osebe praviloma nimajo znakov obstrukcije koronarnih arterij, opazne pa so spremembe levega ventrikla (videti je, kot bi nabreknil). 

Sindrom strtega srca najpogosteje prizadene ženske po menopavzi. Foto: Africa Studio/Shutterstock

Najpogostejši po menopavzi 

Čeprav natančni vzroki niso znani, strokovnjaki trdijo, da povišanje adrenalina povzroči spremembe celic srčne mišice in koronarnih arterij, zaradi česar se levi ventrikel ne krči učinkovito. Ne samo da je sindrom strtega srca pogostejši pri ženskah, najpogostejši je po menopavzi. Na prvi pogled se simptomi takotsubo kardiomiopatije ne razlikujejo od srčnega napada. Glede na to, da elektrokardiogram ne da dokončnih odgovorov, je za zdravnike za prepoznavo sindroma ključna morebitna obstrukcija koronarnih arterij – najpogostejši vzrok srčnega infarkta. Več odgovorov lahko ponudi ehokardiogram oziroma ultrazvočna preiskava srca, ki opozori na nenavadna gibanja v stenah levega ventrikla. Med kontrakcijo je levi ventrikel namreč videti kot že omenjeni takotsubo, izbočena glinena posoda. 

Dobrodošla je ultrazvočna preiskava srca. Foto: Veryulissa/Shutterstock

Prehodna težava

Zdravljenje je podporno in usmerjeno v preprečevanje možnih zapletov, med katerimi so najpogostejše aritmije, nastanek tromba v levem prekatu in pojav srčnega popuščanja. Motnja krčljivosti in oslabljena funkcija levega prekata sta le prehodni in se spontano popravita v nekaj dneh ali tednih. Prognoza stresne kardiomiopatije, kakor sindrom tudi imenujemo, je dobra, čeprav ni specifičnega zdravljenja in smernic o kroničnem zdravljenju teh bolnikov.