Vemo, začeli smo kampanjo 40 dni brez alkohola, kajti ta je v slovenskem življu vsekakor trdovratnejši in nedvoumno rušilnejši kot koronavirus. Mar naj spet obnavljam to alkoholno sranje, s katerim se ukvarjajo predvsem družine, žrtve alkoholikov/alkoholičark, civilna združenja in posamezni odlični strokovnjaki/zdravniki, ki pa jih nihče noče slišati. Včeraj sem po televiziji poslušala dva ozdravljena alkoholika, strašno je vse to, kakor tudi povsem nesprejemljivo, da država s svojimi mehanizmi ne naredi za preprečevanje tega družbenega zla popolnoma nič. Spomnimo: po Kebrovi prepovedi točenja alkohola na športnih prireditvah so ga pred dvema letoma zopet poslali na tribune, hja, komu mar zdravje, komu mar integriteta posameznika, dobiček, zlasti umazan, je v današnjem času nad človekom bolj kot kdaj koli prej. Ampak ostanimo pri postu. Kako zelo bi bil potreben v tej deželi nadpost, očiščenje vseh slabih medosebnih odnosov, ideološke navlake, amaterskih egocentričnih osebkov, samozaljubljenih promotorjev, takih, ki jih nosi napuh. Ja, vedno bolj sem prepričana, da ni nič bolj napornega (in škodljivega) kot človek, ki je amater in svoje neznanje, svojo nestrokovnost prikriva z aroganco, silo in nadvlado.

Približuje se osmi marec. Zgodovinski spomin je jasen. Vem, na njem se nabira prah, zato ga moramo previdno odstraniti. Ker ta dan moramo ženske ponovno postaviti na piedestal. Imamo več kot dovolj razlogov. Začenši med štirimi stenami.   

Poglejte, vlada se je očitno bolj ali manj sestavila in v njeni ministrski ekipi bo po zdaj znanih podatkih (ta zapis je nastal v petek) sedela zgolj ena ženska, me je opozorila kolegica. Meni se to sicer ne zdi nič tragičnega, kajti biti ministrica v sedanjem trenutku (in tudi prejšnjih) pač ni privilegij, to je stanje skrajnega brezupa ali iluzije, oboje pa je prazno. Zakaj bi se človek šel politiko, če natančno ve, da premiki niso možni, da se ljudje, tako kot še marsikje drugje, večino časa ukvarjajo z medosebnimi odnosi (slabimi) in ohranjanjem na položajih. Seveda, vsakdo ima še nekoga nad sabo, in problem je, če ta »nad« ne vidi, da je treba škodljivca odstraniti, tako kot lubadarja. Saj vemo, kaj naredijo gozdarji. No, in zaradi bližajočega se mednarodnega praznika žensk moram ponovno opozoriti, da se ne smemo osredotočati predvsem na problematiko žensk na vodilnih položajih in enakovrednost plačila, temveč moramo v drobovje. V maternico dogajanja. In to je ženska med štirimi stenami. Tukaj je bistvo problema.

Preberite še: Sabina Obolnar o tresenju prestola

Zadnjič sem gledala oddajo na televiziji, ki sicer ni omembe vredna, sem bila pa šokirana, ko so za potrebe šova ženske, mladenke, začele izpovedovati svoje življenjske zgodbe. Jasno mi je, da v takih resničnostnih oddajah poiščejo »ekstremne« posameznike, trpeče in presunljive zgodbe; morda se večinoma takšne osebe tudi prijavljajo, ne vem. Dejstvo pa je, da so to globoko ranjene ženske. Spregovori prva, malo nad 20 let, v kako težavnem družinskem okolju je odraščala, kako zelo sta z mamo trpeli ob nasilnem očetu alkoholiku, jasno pove, da to ni bilo življenje, a bilo je, in še vedno je, njeno. Druga, ki navede, da ima težave z odnosi, ker ne ve, kaj ljubezen sploh je, kajti odraščala je v neuravnovešeni družini, oče je mamo zapustil, ta pa je potem menjavala partnerje. In nje ni nikoli nihče objel, ne ve, kako naj razvije soljubezen, nakar je bruhnila v jok in zapustila snemanje. Kaj vam hočem reči? Od desetih jih je zagotovo sedem govorilo o peklu otroštva, zlorabah, zanemarjanju, odrivanju, nasilju, fizičnem, psihičnem in spolnem. Nekatere niso zmogle izpovedati in so v krču ušle kameram. Res strašljivo, kaj nosijo ljudje v sebi. In kako jih prisiljujejo, da spregovorijo. Zloraba na zlorabo.



Približuje se osmi marec. Zgodovinski spomin je jasen. Vem, na njem se nabira prah, zato ga moramo previdno odstraniti. Ker ta dan moramo ženske ponovno postaviti na piedestal. Imamo več kot dovolj razlogov. Začenši med štirimi stenami.