1.02.2020

Sabina Obolnar: Odnosi. Mar nam je res tega treba

Vse težje poslušam in prenašam najrazličnejše svetovalce in terapevte, sploh partnerske, ki dajejo generične odgovore: če dva nista za skupaj, potem je daleč najboljša možnost, da se razideta.

Sabina Obolnar

Odgovorna urednica One, Oneplus in Onaplus.si

Pred tem sicer mrgoli nasvetov, kako se moramo poslušati, slišati, pogovarjati in dogovarjati. To so lahko nekajurne razprave o komunikaciji. Ampak večina ljudstva to že ve. V teoriji. Moram se malo popraviti: v resnici nisem jezna toliko nanje (oni so samo naš odsev) kot na nas, da se nam ne uspe premakniti z mrtve točke. Da ne razumemo, da moramo biti najprej mi izoblikovana osebnost, ki ji kraljuje dostojnost, šele potem se lahko podamo na pot iskanja – drugega.

Morda moramo začeti ta razmislek drugje. O nekem drugem času. Današnjem. V katerem so odnosi, mnogoteri, zelo drugačni. In bojim se, da ne bodo nikoli več takšni, kot so bili, niti takšni, kot si ta hip želimo, da bi bili. Spoštljivi. Odgovorni. In iskreni.

Zadnje čase ugotavljam, kako zelo postaja ta narcistična motnja škodljiva. Priznam, jaz je žal ne razumem dovolj. Gledaš človeka, ki ti nekaj razlaga, ukazuje, pa veš, da nima prav. Veš, da zavaja, laže, manipulira, ne vem, kaj vse se meša v njem, samo zato, da se ohrani. Vsekakor je njegovo delovanje škodljivo. Ali ve vsaj to, da je škodljivec? Dvomim.    

Vemo, imamo vsesplošno krizo odnosov. To, da so milenijci tragična generacija, je že jasno, dasiravno so jih do nedavnega glorificirali, enačili s prihodnostjo, prodorom, absolutnim znanjem, novo ero človeštva; danes pa taisti strokovnjaki, bržčas tudi neoliberalistični kreatorji milenijcev, vijejo roke, češ da so izgubljena generacija, ki ji vlada odtujenost. Odnosov. Celo otopelost. Do samih sebe in drugih. In brez odnosov pač ni obstoja. Ni sedanjosti in zagotovo ni prihodnosti. Mar nam to še vedno ni jasno?

Za ilustracijo: zadnjič sem poslušala intervju s profesorjem fizike na FMF (žal si priimka nisem zapomnila), ki je ponazoril, kako danes delujejo mladi: študentje prihajajo s prepričanjem, da morajo biti fakultete hvaležne, da so sploh prišli k njim, in ne da bi oni čutili hvaležnost, ker so bili sprejeti in ker imajo na dlani njihove usluge, to je znanje in vedenje. Ne. In v tem ritmu sledi njihovo izobraževanje.

Preberite še: Tomislav Kuljiš o tem, kaj se zgodi, ko mine pijana zaljubljenost

Morda nam je lahko v pomoč pri razumevanju te medsebojne razpršenosti naslednja trditev: »Živimo v narcistični družbi. Osebnostna struktura, povezana z vrsto motnjami – kajti patološki narcisizem je prav to – se je udomačila tudi v Sloveniji in jo v svojih izvedeniških mnenjih vse pogosteje zapisujejo tudi psihiatri. Če je v družbi vedno več patoloških narcisov, je s tem vedno več tudi tistih, ki menijo, da jim vse pripada. To je eden od učinkov grandioznega selfa. Problem pa postane še večji, če začnemo družbo prilagajati ljudem s takšno osebnostno motnjo, ljudem, ki jim ne smeš reči ničesar, kar ne tuli v njihov rog.« Tako dr. Vesna V. Godina za aktualno Onoplus. Kakor tudi, da imamo avtokracijo, ko otrokom ne smemo reči, da so kar koli slabega naredili, kar koli napačnega, kar koli škodljivega. »Kako naj tak razvijajoči se človek potemtakem sploh razvije realistično podobo o sebi? Zraste v prepričanju, da je najboljši, da je središče sveta, da mu vse pripada.«



Ja, zadnje čase ugotavljam, kako zelo postaja ta narcistična motnja škodljiva. Priznam, jaz je žal ne razumem dovolj. Gledaš človeka, ki ti nekaj razlaga, ukazuje, pa veš, da nima prav. Veš, da zavaja, laže, manipulira, ne vem, kaj vse se meša v njem, samo zato, da se ohrani. Vsekakor je njegovo delovanje škodljivo. Ali ve vsaj to, da je škodljivec? Dvomim. On pač ne izbira sredstev in družbenoekonomski prostor mu to dopušča. Ampak narcis ni človek, ki poganja sedanjost. On zagotovo tudi ni človek, ki bi smel ustvarjati prihodnost. Kar jih poznam, vem, da imajo sila pomanjkljivo znanje, v čustvovanju pa so na ravni zanemarjenega otroka.

Tomislav Kuljiš, terapevt, pa potem pojasni: »To, da starši ugodijo otrokom v vsem, nikakor ne pomeni, da jim dajo to, kar potrebujejo. Starši jim kupijo vse, a to ne pomeni nič. Ko delam z ljudmi, ki so danes zelo uspešni, opažam, da mnogi nosijo v sebi bolečino, saj njihovi starši niso bili prisotni. Večkrat rečejo, da je mama bila ob njih, a je bila prazna.«

Naj bo za danes dovolj. Dovolj za prepoznavnost?

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE