Tomislav Kuljiš: Nezrela ljubezen je resna duševna bolezen

Če v zgodnjem otroštvu nismo dobili tistega, kar smo potrebovali, se to kasneje kaže v odnosih, ki jih ustvarjamo z drugimi, pravi hrvaški terapevt Tomislav Kuljiš.

Kako razrešiti travme ter tako postati boljši starš in partner, je ključni izziv. »Če naše potrebe v zgodnjem otroštvu pogosto niso bile zadovoljene, se močneje zaljubljamo, slabše delujemo v odnosu, bolj nas bolijo razhodi in tudi naše telo se na to močneje odziva,« nam poda za prvi izziv.

Moram priznati, da sem skeptična do vaših trditev, češ, vse je zapisano v otroštvu. Jasno mi je, da posledice vse življenje nosi otrok, ki je prvo leto preživel v sirotišnici, kjer ga nihče ni vzel v naročje, dvomim pa, da vsaka nezadovoljena potreba v zgodnjem otroštvu nosi posledice. Torej to pomeni, da smo vsi travmatizirani?

To niso moje osebne trditve, jaz želim le s svojim javnim delovanjem prispevati, da bodo aktualna spoznanja o vplivu izkušenj iz zgodnjega otroštva na delovanje osebe v življenju sprejeta v družbi. Moja naloga je, da skušam aktualna dognanja najuglednejših znanstvenikov sodobnega časa še naprej približevati človeku, ki mu to lahko pomaga v življenju, starševstvu, odnosih, zdravju … A najprej moramo definirati, kaj je travma. Razlikujemo šok travmo, to nosijo s seboj tisti, ki so doživeli hudo izkušnjo. Terapevti integralne telesne psihoterapije pri odrasli osebi to prepoznamo po kratkem pogovoru, vidi pa se tudi po tem, kako je grajeno telo te osebe, po izrazu na obrazu in vedenju. Pogostejša oblika pa je razvojno-odnosna travma, ta pojem želijo strokovnjaki kot diagnozo uvesti že leta. Obstaja več oblik razvojno-odnosne travme, ko jaz rečem, da jo ima vsak, govorim o blažjih oblikah. To pomeni, da v zgodnjem otroštvu nismo dobili tistega, kar smo potrebovali. Za ponazoritev večkrat uporabim metaforo s sobno rastlino: šok travma za fikus bi bilo trganje listov in korenin, razvojno-odnosna travma pa bi pomenila, da rastlino nekaj dni pustimo zaprto v temnem prostoru in je ne zalivamo. V tem primeru ji ne naredimo škode, le nismo ji dali tistega, kar potrebuje za razvoj. Tudi otrok, katerega starši ne zadovoljijo njegovih čustvenih potreb, takšne odnose išče tudi kasneje v življenju, še največkrat v partnerskih odnosih. Vsi nosimo v sebi nekaj takšnega, a to ne pomeni, da ne moremo delovati, nam pa je v odnosih težko, določene stvari nas zelo prizadenejo. Smo ranjeni zaradi izkušenj v zgodnjem otroštvu.

Na ljubezen ne moremo nikakor vplivati. Ne moremo se odločiti, v koga se bomo zaljubili in za koliko časa, ne moremo nehati ljubiti in tudi ne sovražiti.   

A vendar, morda v preteklosti starši res niso takoj zadovoljili vseh otrokovih potreb, danes pa, ko se oziram okoli sebe, vidim starše, ki ne delajo nič drugega, kot ves čas le zadovoljujejo potrebe svojih otrok. Ali to pomeni, da čez dvajset let ne bo več ljudi z razvojno-odnosnimi travmi?

To, da starši ugodijo otrokom v vsem, nikakor ne pomeni, da jim dajo to, kar potrebujejo. Starši jim kupijo vse, a to ne pomeni nič. V angleščini obstaja dober rek: children don't need presents, they need presence (otroci ne potrebujejo daril, temveč prisotnost). Ko delam z ljudmi, ki so danes zelo uspešni, opažam, da mnogi nosijo v sebi bolečino, saj njihovi starši niso bili prisotni. Večkrat rečejo, da je mama bila ob njih, a je bila prazna.

Ko govorite o nastanku travm, stalno omenjate mamo. Kje je oče? Se vam ne zdi, da vsaka mama že tako ves čas čuti krivdo, da dojenček morda ni dovolj pojedel ali da mu ne zna ustreči, zdaj pa ji še vi pravite, da verjetno vseeno nekaj dela narobe, tudi če vse dela prav?

Torej se vam zdi nepošteno tudi, da mama devet mesecev nosi otroka, oče pa ne?

Ja, ampak ne vidim, kako bi se to lahko spremenilo.

Morda ni pošteno, a narava tako določa. Po rojstvu ima otrok z mamo odnos, kakršnega nima z nikomer drugim. Tako kot nosečnosti ne more malo prevzeti oče in malo babica, tudi odnosa z otrokom v prvih mesecih ne more prevzeti nihče drug. Šele pri dveh ali treh letih postane oče zelo pomemben, to je njegovo obdobje. V prvih dveh letih naj bo v podporo mami, osnovno skrb pa lahko prevzame le, če mama ni dobro. Lahko vskoči kot rezervni igralec. Ni pomembno, kaj mi mislimo o enakopravnosti spolov, tako pač je pri sesalcih. Zadnjih nekaj desetletij imamo ideje o enakopravnosti, a obstajamo že več sto tisoč let. Nikoli pa nočem govoriti o krivdi, govorim o odgovornosti. Da imajo otroci velika pričakovanja do mame, ne vidimo nujno na prvi pogled. Ljudje pridejo na terapijo, ker so besni na očeta, ki je bil alkoholik, tepel je mamo in njih. Pridejo, da bi se pogovarjali o očetu, a po nekaj časa začutijo nerazumen bes na mamo, ki jih ni zaščitila. Odrasla oseba ve, da mama ni mogla narediti nič, a otrok v njih ne razmišlja tako, on misli, da bi to morala rešiti. Pogosto je otrok jezen tudi na starša, ki je umrl. Seveda ve, da starš ni kriv, a čuti jezo, ker mu je to naredil, ker ga je zapustil.

Preberite še: Tomislav Kuljiš o tem, da »pravilni« pristopi k vzgoji delajo največ škode

Kakšen je vaš pogled na permisivno vzgojo?

Prav tako škodljiva je kot avtoritarna. Že prej sem govoril o vzgoji, pri kateri otroku vse damo in dovolimo. A otrok takšnega starša dojema, kot da ga ni bilo, saj ni imel nobenega vpliva. Permisivna vzgoja je tudi ena od vrst zanemarjanja otroka. Če starš nima mnenja in energije, se otrok ob njem počuti osamljenega, zapuščenega in preplašenega. Na delavnicah več čas govorimo o tem, da se morajo starši naučiti postavljati meje, a ne zato, da bi se otrok naučili lepega vedenja, temveč zato, da gre skozi razvojne procese, naveže stik s staršem in počasi ugotavlja, kdo je.

Na delavnicah nikoli ne dajete nasvetov, čeprav jih verjetno marsikdo pričakuje. Zakaj ste se tako odločili?

To se nanaša na moje delavnice za starše, saj sem jim že pred leti povedal, da jim ne bom dajal nasvetov, tudi če si to želijo. Hočem jim pomagati, da vidijo celotno sliko. Hočem, da spoznajo, kaj njihov otrok potrebuje in kaj se bo zgodilo, če tega ne dobi. Zaključke pa prepuščam njim, saj so le tako lahko avtentični v odnosu z otrokom. Podobno je na partnerskih terapijah, najslabše je, če terapevt pacientu reče, naj partnerju doma pove to ali ono. Tako človeku odvzameš možnost, da je avtentičen. To, da ljudem daješ navodila, kaj naj počnejo, se mi ne zdi etično.



Menite, da je mogoče z vašo metodo pozdraviti vse travme, ali komu tudi rečete, da zanj niste pravi naslov in naj pomoč poišče drugje?

Najprej, kar počnemo, ni metoda. Je integralna telesna psihoterapija. Ves čas se razvijamo in ves čas dodajamo nova dognanja nevroznanosti, ki je za nas ključna. Ne delamo po eni metodi ali enem pristopu, metodologijo, ki smo jo osnovali, sestavlja psihoterapevtsko znanje, ki smo ga usvojili, in seveda vanj vključujemo vse novosti. Bilo pa bi tudi neodgovorno in neetično, če bi rekel, da vse znamo in lahko rešimo vse. Delamo s psihološko zdravimi ljudmi, ne z ljudmi s psihiatričnimi diagnozami, čeprav smo tudi pri tem lahko v pomoč. Ko predavam bodočim terapevtom, jim vedno rečem, naj priznajo, če vidijo, da nekaj presega njihove kompetence, in ljudi napotijo k starejšemu kolegu, druge vrste terapevtu, psihiatru … Nihče ne ve vsega.

Na vas se obračajo tako starši kot ljudje, ki želijo razrešiti svoje težave, da bi postali boljši partnerji. Gotovo večkrat dobite vprašanje, ali je bolje, da izberemo partnerja, ki ima podobne lastnosti kot mi, ali nekoga, ki je povsem drugačen?

(Smeh) To je zelo površinski pogled na odnose. Obstaja veliko parov, ki so srečni, čeprav si partnerja nista podobna. Tisto, kar nas vodi v odnosih, je mnogo globlje od tega, kako je nekdo videti in ali nam je podoben. Na ljubezen nimamo nikakršnega vpliva. Ne moremo se odločiti, v koga se bomo zaljubili in za koliko časa, ne moremo nehati ljubiti in tudi ne sovražiti. To spada v našo podzavest, ki se najbolj oblikuje prav v zgodnjem otroštvu. Takrat smo tako ali drugače spoznali, kakšni smo mi, kakšni so drugi in kakšni so odnosi med ljudmi. S tem vstopamo v partnerska razmerja, ki so lahko za nas vir največje radosti ali največje bolečine.

Rad rečem, da nikoli ni prepozno za srečno otroštvo. Če želimo, da bosta naša sedanjost in prihodnost boljši, moramo nekaj narediti s slabimi izkušnjami iz preteklosti, ki vplivajo na to, kako delujemo danes.  

Kaj pravite na Platonov rek Ljubezen je resna duševna bolezen?

Da bi lahko komentirali Platona, moram najprej definirati, o kateri vrsti ljubezni govorimo, saj imamo v evropskih jezikih le eno besedo zanjo, stari Grki so razlikovali osem vrst ljubezni, v sanskrtu pa jih je še več. Platon je tu govoril o maniji ali zaljubljenosti, ki ji strokovnjaki pravimo nezrela ljubezen. Drugače od zrele ljubezni v človeku vzbuja izjemno močne pozitivne in negativne čustvene in telesne odzive. Ta ljubezen prihaja iz otroškega dela naših možganov, prinaša pa izjemno visoka pričakovanja do druge osebe, ki so v resnici enaka potrebam, ki smo jih imeli kot majhni otroci. Ko mine »pijanost« organizma, partner neha zadovoljevati naše potrebe ali pa nas zapusti, se v nas zbudijo bolna stanja, ki jih naš sistem pozna iz odnosov s starši v zgodnjem otroštvu. Takrat začutimo strah, sovraštvo in bes. Če torej pogledamo na obdobje zaljubljenosti, ko zaradi nekoga »izgubimo glavo«, in obdobje, ko lahko ta oseba postane naš najhujši sovražnik, se lahko strinjamo s Platonom, da je nezrela ljubezen resna duševna bolezen. Vse pa postane bolj jasno, ko vidimo v sebi otroka in naša pričakovanja, da nas bo druga oseba ljubila, kot nas mama ni mogla. Pričakujemo, da bo druga oseba točno takšna, kakršno potrebujemo, ko spoznamo, da ne bo mogla izpolniti naših pričakovanj, pa do nje postanemo negativni. Takrat nas spet bolijo vse rane, ki so nastale v zgodnjem otroštvu, zbudijo se tudi vsa čustva, ki jih takrat nismo mogli izraziti. Če naše potrebe takrat pogosto niso bile zadovoljene, se močneje zaljubljamo, slabše delujemo v odnosu, bolj nas bolijo razhodi in tudi naše telo se na to močneje odziva.



Govorila sva že, kakšno je bilo starševstvo pred desetletji v primerjavi z zdaj, spremenila so se tudi razmerja. Nekoč so ljudje v razmerjih in zakonih vztrajali, tudi če so zelo trpeli, zdaj pa vanje vstopajo z mislijo, da tako ali tako nič ni večno in da lahko kadar koli odidejo. Verjetno nobena od poti ni prava?

Začnimo raje pri tem, kaj je bolje za posameznika in kaj za družbo. Za vzgojo otrok je gotovo bolje, če partnerja ostaneta skupaj, to pa je bolje tudi za družbo. A poglejmo, koliko je ločitev in nesrečnih zakonov. Veliko ljudi je v zvezi srečnih nekaj let, tridesetletna srečna zveza pa je redkost. Liberalizacija odnosov je povzročila, da jih ljudje laže razdrejo, kar je dobro, saj ne živijo v nesreči. Težko ocenjujem, kaj je bolje, tako kot je bilo nekoč, gotovo ni bilo dobro, tako kot je danes, pa tudi ni sijajno. 

Najprej bi morali pogledati, zakaj se pari razidejo, zakaj jim ni dobro skupaj. Zakaj je tako težko imeti odnos, v katerem nam je dobro? S tem se ukvarjamo tudi mi z našimi terapijami. Ljudje imajo težave v partnerskih odnosih, bojijo se bližine, čutijo veliko potrebo po bližini, bojijo se zapuščenosti, imajo prevelika pričakovanja do partnerja … To so največkrat vzroki za prepire, bolečino in tudi razhode. Ko kot terapevti začnemo raziskovati ta čustva, ugotovimo, da so bila v človeku že prej, v zvezi so se le še poglobila. In spet pridemo do tega, da tako čutimo zaradi izkušenj v zgodnjem otroštvu, to dokazuje znanost. 

Večkrat rečem, da morda partner ni tako slab, morda le vas to tako zelo boli. Ko začne človek raziskovati pri sebi, ugotovi, da bolečina prihaja iz njega. Mogoče od partnerja pričakujemo kaj, česar nam ni mogla dati mama. Ko začnemo to razčlenjevati, se da kak zakon tudi rešiti, seveda pa je v nekaterih primerih bolje, da se par razide. Rad rečem, da nikoli ni prepozno za srečno otroštvo. Če želimo, da bosta naša sedanjost in prihodnost boljši, moramo nekaj narediti s slabimi izkušnjami iz naše preteklosti, ki vplivajo na to, kako delujemo danes. Integralna telesna psihoterapija, ki jo izvajamo, to doseže z delom na vseh ravneh, od psihološke do transpersonalne in nevrofizološke, kar privede do konkretnih sprememb.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE