Psihoterapevtka Urška Battelino poudari, da od dela ne izgoriš (saj veste, bolezen, ki še vedno ni uradno priznana, a za njo oboleva vse več ljudi in zaradi katere so bolniške odsotnosti tudi zelo dolgotrajne), od dela si lahko samo zgaran. Izgoriš od odnosov, tako v službi kakor doma. Tako pojasnjuje povsem nazorno strokovnjakinja za izgorelost. 

Smešno, res smešno, kako preprosta je ta enačba. Zastarela sicer, a preprosta. Kjer ni medosebnih odnosov, pač ni rezultata. Nobenega. 

Potem je tu še švedski raziskovalec Thomas Erikson, strokovnjak za značaje ljudi. Opiral se je na že znane Hipokratove štiri tipe ljudi: melanholika, kolerika, sangvinika in flegmatika, ki pa jim je sam dal barve: modro, rdečo, zeleno in rumeno. Razlaga značilnosti posameznih skupin in predvsem kako se obvarovati pred neugodnimi ljudmi. Moram reči, da je razlaga popolnoma razumna, a kaj ko se vedno zalomi v praksi. Vemo, da je patoloških primerov vse več in zagotovo je eden trših narcis, kajti z njim dejansko ne prideš nikamor. Profil vam je bržčas znan: on vse ve, kakopak je nezmotljiv, mnenje drugega ga niti ne zanima, kajti o sebi ima presežno podobo. Ne sliši in ne vidi drugega človeka in z njim je dejansko nemogoče sobivati (razen seveda, če tudi sam ne obolevaš za narcisoidno motnjo). Prebiram zanimivo študijo o primerkih N.: na krajši rok so zelo uspešni, kajti znajo govoriti, se izkazovati, prepričevati, a ko pride čas in govorijo rezultati dela o njih, ti motilci zdravega pogrnejo na celi črti. V zgodnjem obdobju kariernega loka prepričujejo ves svet, da so dosedanji načini dela zastareli, napačni, nepravi in da je treba zamenjati vse staro (um in telo, kajneda?), kajti le tako se lahko nadejamo bolj svetle prihodnosti. A svetlobe kar ni, kajti zanjo pač moraš biti vizionar. Potem ko ugotovijo, da njihove spremembe ne prinašajo želenih rezultatov, se njihova brezobzirnost krepi. Vsega so seveda krivi drugi, ker njim ne gre, vrhunski so v prepričevanju o svojem in edinem prav, pri tem pa sistematično maličijo, ponižujejo in onemogočajo ljudi. In, jasno, kako naj bo ob takšnem načinu rezultat, če odnosov ni. Smešno, res smešno, kako preprosta je ta enačba. Zastarela sicer, a preprosta. Kjer ni medosebnih odnosov, ni rezultata. Nobenega. 

Vsled svete preproščine se sprašujem, ali je to res tako težko razumeti. Je, očitno. Kajti smo v dobi digitalizacije, naši zanamci so zrasli z njo, radi poudarjajo ortodoksni (in brezglavi) zagovorniki današnjih »pametnih novitet«. A dovolite, da poudarim: slovenski pediatri so poslali apel Evropski federaciji pediatrov o temeljnem razmisleku o pretirani rabi in zlorabi pametnih telefonov, tablic, računalnikov pri šolajoči se mladini (tudi vrtičkarjih), kajti vemo, kako zelo škodljivi so za razvoj otrok. Apel vključuje tudi prepoved uporabe vsega naštetega v osnovnih šolah, deloma tudi v srednjih. No, želim in upam, da bo ta dan prišel čim prej, in bi rada videla odziv, kako bodo šolniki, ki se sicer na eni strani zgražajo nad mladostniško zasvojenostjo z elektronskimi napravami, po drugi strani pa jo tudi sami zlorabljajo, saj s šolajočimi se že v dobršni meri komunicirajo elektronsko. Da ne govorim o odzivu staršev, ki so izgubili presojo, kaj je za razvijajočega se otroka še pametno in kaj pogubno. Hja, kdo bo pa urejal spletne postaje, kjer vsi ti današnji ljudje živijo. Saj veste, kaj mantrajo odsotni: če nisi virtualen, te ni. 

No, da ne zaidem, morali se bomo spustiti na realna tla, na tisto staro, trd(n)o ljubo zemljo. Ker če se ne bomo mi, nas bo pač nekdo drug. Bolje rečeno: nekaj drugega.