Urška Battelino: Od dela ne izgoriš. Izgoriš od odnosov

Urška Battelino je psihoterapevtka klasične šole. To pomeni, da se s pacientom trudi razvozlati globinske vzroke duševnih težav, namesto da bi tako kot večina psihiatrov iskala načine za hitro krpanje, po katerem gre lahko bolnik čim prej spet v službo in začne pridno plačevati davke. Dokler se seveda spet ne zlomi. Urška je v tandemu z legendarno dr. Mojco Zvezdano Dernovšek prva v Sloveniji postavila sistem za celostno obravnavo zahrbtne obsesivno-kompulzivne motnje, a se tokrat nisva pogovarjala o tem. Raje sva se osredotočila na njeno drugo področje specializacije, izgorelost, ki po vseh pričevanjih v naši deželi dosega razsežnosti epidemije. »Res je,« se strinja naša sogovornica. »Vedno več ljudi izgoreva. A ne, kot je videti, od naglice in preobilja dela, temveč od odnosov – doma, na delovnem mestu in tudi ali predvsem zaradi odnosa, ki ga imajo sami s sabo.«

Kako ste doživeli nedavni bizarni pripetljaj, ko je Svetovna zdravstvena organizacija izgorelost uradno razglasila za bolezen, a je to že naslednji dan preklicala?

Vse skupaj sem vzela kot dokaz, da je naša družba še ne zmore sprejeti kot bolezen. Ko sem slišala uvodno vest o razglasitvi, sem bila seveda navdušena. Toliko bolj, ker v praksi naletim na veliko ljudi iz zdravstvene stroke, ki še vedno zanikajo, da je izgorelost bolezen, in se potem tako tudi vedejo do svojih pacientov.

Veste, izgorelost ni samo adrenalni zlom. Ta je le končna posledica, praviloma pa se nakazuje že davno prej. Saj si predstavljate: nepojasnjene bolečine, migrene ali vsakomesečne viroze. A premnogi naredijo največjo mogočo napako in še pospešijo tempo. »Še bolj bom delal!« si zabičajo. »Pa malo bom uredil prehrano in še teči bom začel …« 

No, saj se v skladu z uradnimi napotki tudi morajo.

Izgorelost je telesna bolezen. A če jo hočemo temeljito ozdraviti, moramo zdraviti psiho. Uradni pristop je, da bolniku predpišejo antidepresive in mu morda celo dovolijo, da ostane pol leta doma, da nekako »pride k sebi«. A ko gre potem spet v službo, je to nekako tako, kot če bi človeka z opeklinami opoldne poslali na sonce. Mnogi se kaj kmalu znova sesujejo, vsak naslednji kolaps je lahko še hujši. In od tod tudi silna fama, da gre za strahovito in neozdravljivo bolezen. Neozdravljiva se zdi samo zato, ker še enkrat več zdravimo simptome, namesto da bi odpravili vzroke.

Ta ujma, pravite, je v resnici povsem ozdravljiva?

Je, če jo obravnavamo prav. V ustreznem terapevtskem procesu se izgoreli ljudje naučijo razmišljati s svojo glavo, namesto da bi še naprej slepo sledili diktatom okolice. Moji pacienti to radi opišejo z metaforo, da izstopijo iz matrice. Saj veste, tako kot Keanu Reeves v slovitem filmu z istim imenom. (S tleskom jezika pospremi ljubko gesto, kako si bolnik iz zatilja potegne kabel, ki mu je prej v glavo dovajal lažne informacije.)

Aha, razumem. Lahko, kot večkrat slišimo, res govorimo o pravi epidemiji izgorelosti?

Vsekakor. Nisem edina, ki to opaža.

Nedavno sem se pogovarjal s strokovnjakom za odnose na delovnem mestu Jurijem Clemenzem. Po pogovorih z zdravniškimi kolegi sklepa, da je v Sloveniji ali izgorelih ali na robu izgorelosti 80 odstotkov vseh delavcev. Bi to sploh lahko bilo res?

Sama si sicer ne bi upala ugibati o konkretnem odstotku, a glede na opažanja na terenu je številka prav gotovo precej divja. Sploh če štejemo tudi vse, ki trpijo za tako imenovanimi nevidnimi boleznimi, ki tudi spadajo k izgorelosti. Mislim na najrazličnejše simptome, ki jim zdravniki ne znajo najti vzroka. Veste, izgorelost ni samo adrenalni zlom. Ta je le končna posledica, praviloma pa se nakazuje že davno prej. Saj si predstavljate: nepojasnjene bolečine, migrene ali vsakomesečne viroze …

Ko smo v službi dosegli bizarno ambiciozen cilj, dobimo za nagrado samo nekaj še ambicioznejših ciljev. Občutje nenehne panike in paranoje potem še kako pomagajo burkati tudi mediji. Nič čudnega, da imamo tako epidemijo duševnih obolenj! 

Kjer koli je posameznik šibek, tam ga najraje najprej požgečka?

Tako. Telo nas z »nepojasnljivimi« simptomi opozarja, kaj se dogaja. Vljudno nas lahko opozarja tudi nekaj let. Če se odločimo, da ga nočemo slišati, se lahko v naslednjem koraku vse skupaj razvije v hudo kronično nestrpnost in/ali stanje, ki je zelo podobno depresiji. To je ponavadi že zelo jasen znak, da nam na termostatu utripa rdeča lučka. A premnogi ob tem naredijo največjo mogočo napako.

Katero?

Da še pospešijo tempo. »Še bolj bom delal!« si zabičajo. »Pa malo bom uredil prehrano in še teči bom začel … Še bolj bom priden in ni vrag, da ne bom že kako zmogel!« No, potem jih telo končno prisili, da morajo na bolniško – in pogosto se šele takrat dokončno zlomijo, in sicer tako popolnoma, da preprosto ne zmorejo več vstati iz postelje. Šele ko za nekaj dni izstopijo iz vsakodnevnega pekla, dokončno izbruhne izgorelost.

Na nekem predavanju sem vas slišal reči, da daleč najbolj izgorevajo prav najboljši člani naše skupnosti – najbolj predani, najbolj srčni, najbolj odgovorni. Pravzaprav tisti, ki ta bebavi cirkus v družbi jemljejo najbolj resno?

Tako nekako. In tisti, ki so navajeni največ jemati nase. Sploh pa tisti, ki veliko delajo z ljudmi, a pri tem niso prav uspešni. Recimo socialni delavci, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini, ali nemara delavci po zaporih. To so službe, kjer preprosto ni prav veliko dobrih izidov.

Heh, na koncu koncev čedalje bolj tudi novinarstvo.

Res je! Delaš, delaš, delaš, a pravega rezultata ni. To ljudi neverjetno skuri, sploh pa vedenje, da smo v službi povsem zamenljivi. O tem nas ne nazadnje opominjajo na vsakem koraku. Ampak če imaš jasen občutek, da si zamenljiv, kako lahko sploh razviješ občutek pripadnosti? Človeška bitja smo narejena tako, da je ta občutek ena naših najosnovnejših potreb.

Precej jasno sva torej nakazala, da izgorelost sploh ni toliko posledica preveč dela.

Seveda ne. Od dela ne izgoriš, od dela si zgaran. Izgoriš od odnosov. Vse, kar življenju daje smisel, so odnosi, in uspešni smo toliko, kolikor so uspešni naši odnosi. Za izgorelostjo v resnici zboleva precej specifična vrsta ljudi. Psihopat in patološki narcis ne bosta nikoli izgorela, saj sta sveto prepričana, da so za vse slabo v njunem življenju odgovorni drugi. Zato naj kar lepo izgorijo vsi okoli njiju, onadva že ne bosta! Težava je v tem, da v modernem okolju prav taki ljudje zelo pogosto priplavajo na vrh.

Ker se njihova brezobzirnost in krutost čudovito rimata s poslovnimi normami.

Tako. Od podrejenih bodo z veseljem iztisnili še zadnjo kapljico soka in jih potem brez milosti odvrgli, ne da bi zato izgubili eno samo sekundo spanja.

V moji mladosti nismo bili niti približno tako tesnobni, kot so naši mladi. Tudi paničnih napadov tako rekoč nismo poznali. No, kako bi bilo lahko drugače, ko pa posameznik nikomur ne pripada, počuti se zelo zamenljivega, vse je instant in naprodaj – nič ni trajno in zavezujoče. Obenem pa ni, če se še tako trudimo in naprezamo, nikoli nič dovolj. 

Kaj pa je značilno za tiste s povečanim tveganjem za izgorelost?

Da so odraščali s starši, ki niso bili z njimi nikoli zadovoljni. Otrok to zelo jasno začuti, čeprav morda ni bilo jasno ubesedeno. In to nezadovoljstvo pridno ponotranji. Pravzaprav večno nezadovoljne starševske figure nekako pretoči v podzavest, od koder lahko potem vse življenje udrihajo po njem. Odnos do samega sebe se zrcali v vse naše druge odnose. Nezavedno nas namreč vodi, da si tudi v službi ali partnerskih odnosih iščemo zelo podobne ljudi, kot so bili tisti, ki so nas oblikovali v otroštvu. Izgoreli si nezavedno poiščejo tiste, ki jih znajo njihovi večno nezadovoljni starši kaj hitro potisniti nazaj v stanje nebogljenega otroka, ki je lahko vsega kriv in za to čedalje bolj krivi sebe. Lahko rečemo, da se dogaja stara drama na novem odru.

Intriganten opis.

Izgorela oseba si je dolgo postavljala cilje, da bi zapolnila praznino v sebi. A ko je cilj dosegla, se za to ni bila sposobna nagraditi, tako kot je niso bili sposobni nagraditi njeni starši. Zato si je postavila še deset novih ciljev in potem dirkala kot hrček v kolesu, da bi jih dosegla. Je kaj čudnega, da je izgorela? In bazen tistih s povečanim tveganjem za izgorelost se samo širi in širi.

Zakaj tako pravite?

Epidemija izgorelosti se dogaja hkrati z dvigom narcistične družbe. Tako kot slabi starši čedalje bolj deluje tudi družba. Ta od posameznika zahteva, da se izčrpa, da bo lahko dober potrošnik. In nas peha v dirko, da moramo biti vedno boljši, lepši in bogatejši. Za povrh nas čedalje bolj najeda ta osnovna krutost, ki je preplavila našo skupnost. Saj veste, to, kar se je iz resničnostnih šovov preselilo v naša srca, dokler ni postala krutost naša nova normala. Problem je v tem, da je naša družba vedno bolj družba brez odnosov. Ni čudno, da hodijo k terapevtom zaradi izgorelosti tudi že mladostniki.

Je tega veliko?

Oh, vse več in več. V moji mladosti nismo bili niti približno tako tesnobni, kot so naši mladi. Tudi paničnih napadov tako rekoč nismo poznali. Danes je drugače. No, kako ne bi bilo, ko pa posameznik nikomur ne pripada, počuti se zelo zamenljivega, vse je instant in naprodaj – nič ni trajno in zavezujoče. Obenem pa ni, če se še tako trudimo in naprezamo, nikoli nič dovolj. Ko smo v službi dosegli bizarno ambiciozen cilj, dobimo za nagrado samo nekaj še ambicioznejših ciljev. Občutje nenehne panike in paranoje potem še kako pomagajo burkati tudi mediji. Nič čudnega, da imamo tako epidemijo duševnih obolenj!

Kako torej zdravimo psiho, če se zlomi v izgorelost?

Tako, da s terapijo razvozlavamo naše zgodnje odnose. S tem ozaveščamo bolečino in ji preprečimo, da se še naprej zrcali v našo sedanjost. Ko nezavedno postane zavestno, pridobimo prej neslutene zmožnosti samonadzora in samouravnavanja. Problem je, da velika večina ljudi pride veliko prepozno v ambulanto po pomoč. Torej takrat, ko dobesedno nič več ne morejo.

Kaj pa vsi tisti, ki si ne morejo privoščiti niti dopusta – kaj šele da bi zamenjali službo? Taki si povečini najbrž tudi ne morejo privoščiti terapije?

Joj, taki ljudje so v resnični stiski in jih je čedalje več. Zanje bi moral seveda poskrbeti sistem, a se vse skupaj nikamor ne premakne.

Delaš, delaš, delaš, a pravega rezultata ni. To ljudi neverjetno skuri, sploh pa vedenje, da smo v službi povsem zamenljivi. O tem nas ne nazadnje opominjajo na vsakem koraku. Ampak če imaš jasen občutek, da si zamenljiv, kako lahko sploh razviješ občutek pripadnosti? Človeška bitja smo narejena tako, da je ta občutek ena naših najosnovnejših potreb. 

Kaj bi jim svetovali?

Vedno se najde rešitev. Ena možnost so skupinske terapije, ki so praviloma bistveno cenejše od individualne, a so tudi zelo učinkovite. Ali pa si bolnik morda najde ambulanto, kjer se lahko dogovori za kakšno bolj prijazno ceno. Če je volja, se ponavadi najde pot. Predvsem je treba premagati miselnost: Če moram na psihoterapijo, potem je z mano res nekaj narobe, zato raje ne bom šel. Tudi to je zlasti družbeni problem. In zato so lahko taki članki, kot je ta, tako pomembni. Ljudem pomagajo do notranjega dovoljenja, da si vendar poiščejo pomoč!

Kako dolgo pa praviloma traja terapija?

Praviloma več kot eno leto, v večini do dve. Včasih več. Ker je treba tako v globino, proces ni kratkotrajen. A to ne pomeni, da se bolnik nekaj let muči, saj najhujši simptomi ponavadi izzvenijo že v pol leta. Potem gre vse bistveno laže.

Kot poseben motiv za tako odločitev lahko izpostaviva, da se po uspešni terapiji popravijo tudi naši odnosi, kajne?

Seveda. Najprej, kot rečeno, odnos sam s sabo, potem pa počasi tudi z okolico. Nekateri preprosto odpadejo, ker so nerešljivi. Kar je samo po sebi velikanski napredek! Na začetku terapije se praviloma vsi naši zunanji odnosi poslabšajo.

Zakaj?

Okolica ni ne pripravljena ne motivirana za spremembe. In tudi marsikdo v našem ožjem krogu vse skupaj rad doživlja kot: »Joj, ta človek je bil vendar prej tako fino, zdaj je pa z njim sama zgaga. Kaj mu je bilo vendar tega treba?« Ljudje, ki stopijo na pot samospoznavanja, postanejo manj ustrežljivi in se z njimi ne da več s tako lahkoto manipulirati.

Ko razorožimo notranjega kolaboranta, tudi razni šefi in šefiči hitro izgubijo svojo moč, kajne?

Tako. Ali pa preprosto dovolj dozorimo, da se naučimo toksičnemu okolju pobegniti. Prav zadnjič sva se pogovarjali s prijateljico zdravnico … Ker imava obe tako napolnjen urnik, sva se lahko dobili šele po 20. uri. In to naju je napeljalo, da sva se začeli spraševati, kako da vendar tudi midve ne izgoriva, ko pa toliko delava.

Problem je v tem, da je naša družba vedno bolj družba brez odnosov. Ni čudno, da hodijo k terapevtom zaradi izgorelosti že mladostniki. 

Kaj sta ugotovili?

Gotovo je zelo pomembno to, da sva na svojem. Imava lastno terapevtsko prakso, torej nad sabo nimava tipičnega slovenskega šefa, ki bi na naju praznil svoje komplekse in v naju ubijal vse veselje do življenja. Ključno je, da nama dnevno ni treba bivati v okolju, kjer nisi nikoli dovolj dober. In da imava pri delu večinoma zelo dobre rezultate, kar nama vse skupaj zelo osmisli. Vsaj zase sem prepričana, da je tako.

Ne izgorite, ker vaši pacienti v povprečju tako dobro rastejo in napredujejo?

Bo kar držalo, ja. Veste, ker država svojim prebivalcem ni pripravljena financirati psihoterapije, se v naši družbi že dolgo vlaga zlasti v antidepresive in hitre ter dokaj poceni tehnike, ki predvsem preglašajo simptome. In zato je tudi v precej strokovnih krogih obveljalo mnenje, da psihoterapija ni preveč učinkovita. A zgodbe, ki jih s svojimi pacienti vsak dan soustvarjamo terapevti, govorijo nekaj povsem drugega.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE