Revmatični bolniki imajo dvakrat več težav s spolnostjo kot zdravi ljudje

Gabor Maté, kanadski zdravnik, je v knjigi Ko telo reče ne orisal, kako lahko stres vpliva na razvoj določenih bolezni. Glede revmatičnih bolezni je napisal, da je že leta 1892 Kanadčan William Osler, zdravnik, posumil, da je revmatoidni artritis motnja, povezana s stresom, in tudi: »Za številne ljudi z revmatičnimi boleznimi je značilna skrajna stoičnost, globoko vtisnjena zadržanost, ko gre za prošnjo na pomoč. Ljudje pogosto tiho trpijo neznosno nelagodje ali pa ne izrazijo svojih pritožb dovolj glasno.« Kakšna je po vašem mnenju povezava med stresom in revmatičnimi boleznimi?

Ko bolniki opisujejo poslabšanje svojih težav, povezanih z boleznijo, te pogosto povežejo s stresnimi dogodki v svojem življenju. Pred kratkim je bil pri meni gospod, ki se mu je revmatična bolezen poslabšala neposredno po smrti v družini. Spomnim se ženske, pri kateri se je lupus še bolj izrazil prav zaradi, kot mi je zaupala, skrbi, povezane s hčerino boleznijo. Posledice težkih življenjskih okoliščin pa se ne kažejo samo v poslabšanju revmatičnih bolezni. Ena sama neprespana noč – tega se zdravniki in medicinske sestre, ki delamo tudi ponoči, zelo zavedamo – spremeni izraznost skoraj tretjine našega genoma. To pa vpliva na regulacijo vnetnih procesov, izločanje hormonov, citokinov, ki delujejo na imunski sistem. 

Velikokrat zdravniki glede spremljajočih življenjskih težav bolnika ne moremo narediti veliko. Lahko ponudimo nova zdravila, večje odmerke, umirimo bolezen. Čeprav so nas med študijem učili, da je treba bolezni zdraviti vzročno, se moramo danes zdravniki pogosto ukvarjati »le« s posledicami vpliva zunanjih dejavnikov na revmatsko bolezen. Zadnja leta zato proučujem, kako lahko fizična aktivnost in prehrana pomagata pri obvladovanju revmatičnih bolezni. V vprašanju ste omenili tudi zadržanost pacientov; čeprav temu ne morem pritrditi v celoti, vendarle se med bolniki in zdravniki v letih rednih srečevanj stke zaupanje, sem opazil, da vendarle obstaja področje, na katerem ostajajo precej zaprti. 

Katero področje je to?

Spolnost. Raziskave s področja revmatičnih bolezni kažejo, da imajo bolniki približno dvakrat več težav, povezanih s spolnostjo, kot jih imajo sicer zdravi ljudje po 40., 50. letu. Ne samo to; erektilna disfunkcija se pri moških z revmatično boleznijo, ki so stari celo manj kot 30 let, pojavi v kar 20 odstotkih. Ženske s sjögrenovim sindromom, kronično boleznijo, ki prizadene predvsem žleze z zunanjim izločanjem, imajo zaradi suhosti nožnice pogosto boleče spolne odnose. Žal se o teh težavah premalo govori, čeprav izjemno vplivajo na kakovost življenja. 

Gibanje je pri revmatičnih boleznih pomembno tudi zato, ker številni bolniki z revmatoidnim artritisom in drugimi revmatskimi boleznimi tvegajo, če se ne gibajo, da kasneje v življenju razvijejo sarkopenijo ali celo sarkopenično debelost, kar pomeni nevarnost za slabši potek prav vseh bolezni. 

Bolečina je pri zdravih ljudeh pogosto znak, da se je treba ustaviti in počivati. Kako pa je pri revmatičnih bolnikih povezana s fizično aktivnostjo?

Bolniki lahko bolečino razumejo kot znak za počitek, nekateri pa, da se je treba začeti gibati. Izjemno pomembno je vedeti, kaj je vzrok bolečin. Če bolnik trpi zaradi sklepnega vnetja, sklepa seveda ne smemo polno obremeniti in se, na primer, lotiti maratona. A to ne pomeni, da se ne sme gibati. Lahko, celo zelo zaželeno je izvajati vaje, pri katerih se mišice napenjajo proti uporu. Sklepe s tem ne obremenjujemo, a bolnik ohranja mišično maso. Vse bolnike vzpodbujam k fizični aktivnosti.

Ankilozirajoči spondilitis je po drugi strani bolezen, pri kateri se bolniki lahko zaradi bolečin zbujajo celo ponoči, bolečina pa se ob gibanju zmanjšuje. Gibanje je pri revmatičnih boleznih pomembno tudi zato, ker številni bolniki z revmatoidnim artritisom in drugimi revmatskimi boleznimi tvegajo, če se ne gibajo, da kasneje v življenju razvijejo sarkopenijo ali celo sarkopenično debelost – v telesu je ob povečani maščobni masi zmanjšana mišična masa –, kar pomeni nevarnost za slabši potek prav vseh bolezni. Ne nazadnje tudi covida-19. 

Psoriatični artritis je s kožno luskavico povezana kronična vnetna sklepna bolezen. Kakšne so njene posebnosti?

Res je, psoriatični artritis (PA) je s kožno luskavico povezana kronična, serološko negativna (kar pomeni, da v krvi bolnikov ni revmatoidnih faktorjev) vnetna sklepna bolezen z značilnimi sočasnimi vnetji kitnih narastišč in kitnih ovojnic. Nedavno sem zasledil zanimivo švedsko študijo, ki je pokazala, kako na potek bolezni vpliva tudi debelost. Ko so bolniki s PA in z ITM okoli 35 tri mesece uživali redukcijsko dieto in v povprečju izgubili 15 kg (ITM pa spravili v povprečju pod 30), se je aktivnost njihove bolezni zmanjšala približno tako, kot če bi prejemali biološka zdravila. Če bi jih zdravili samo z biološkimi zdravili, bi težo ne samo ohranili, temveč bi jo po vsej verjetnosti celo pridobili. To pa je velik problem, saj se tako kot pri luskavici, psoriazi, tudi pri PA pogosteje pojavlja poslabšanje endotelne funkcije. To pomeni, da celice, ki obdajajo notranje stene žil, slabše delujejo. To je prvi korak k nastanku ateroskleroze. Znano je, da imajo bolniki z luskavico in PA pogosteje srčni infarkt, možgansko kap, dobijo sladkorno bolezen ipd. Pri njih moramo tako kot pri ostalih zato premišljevati ne samo o tem, kako umiriti bolezen, temveč tudi, kako zmanjšati kardiovaskularno ogroženost.