Prof. dr. Borut Bohanec: Slovenci svoje kakovostno raje izvažamo, uvažamo pa nekakovostno

Prof. dr. Borut Bohanec je predstojnik katedre za genetiko, biotehnologijo, statistiko in žlahtnjenje rastlin na biotehniški fakulteti v Ljubljani. Njegova svarila lahko zanemarimo samo na svoje gromozansko tveganje. Če še količkaj zaupamo stroki, nosijo njegove besede velikanski pomen. Za delo na področju žlahtnjenja rastlin je lani prejel najvišje priznanje fakultete, Jesenkovo nagrado. Po drugi strani pa si je s svojimi jasnimi stališči pridobil izrazito demonski status med bolj alternativno usmerjenimi javnomnenjskimi voditelji. Zakaj? Berite naprej.

Bi sploh lahko bilo res, da je Slovenija prehransko celo najbolj ogrožena država v Evropski uniji?

Če izpustimo Malto, smo žal res prav nekje tam.

Kaj to konkretno pomeni?

Ta trenutek, ko so trgi odprti in ni na vidiku nobene večje krize, ne prav dosti. Približno polovico vsega, kar potrebujemo, pač uvozimo. A če pride kriza, se lahko reči zelo hitro spremenijo! Kriz pa je seveda več vrst – energetske, podnebne, ekonomske, politične –, zato je pametno biti vnaprej vsaj za silo pripravljen, da nam ne bo treba potem mrzlično kupovati hrane po astronomskih cenah, če bo sploh na voljo.

Slovenija je bila samo sebe sposobna prehraniti približno do konca druge svetovne vojne. A pozor, takrat je v ta namen polovica prebivalstva delala v kmetijstvu! Danes se nam obdelovalna zemlja zarašča, za povrh jo pa še prav divjaško pozidavamo. 

Ampak zakaj smo na krize tako slabo pripravljeni? Saj smo vendar tradicionalna kmetovalna dežela!

Slovenija je bila samo sebe sposobna prehraniti približno do konca druge svetovne vojne. A pozor, takrat je v ta namen polovica prebivalstva delala v kmetijstvu! Danes se nam obdelovalna zemlja zarašča, za povrh jo pa še prav divjaško pozidavamo. Obenem naše kmetijstvo tehnološko ni na zavidljivi ravni. V evropskem merilu so naši pridelki majhni. Normalen pridelek je osem ton pšenice na hektar. Mi zmoremo približno pet.

Trenutno je povprečje EU 26 arov orne zemlje na prebivalca, pri nas samo osem. S tem, da je EU tudi s povprečjem 26 arov še vedno kar konkretna neto uvoznica hrane. Osem arov je nič manj kot alarmantno!

Drži, a zdi se, da to nikogar ne skrbi. Za pozidavo je namreč trenutno predvidenih še 57.000 hektarjev. V Sloveniji prebivalstvo že dve generaciji ne pozna lakote. Nasprotno, police trgovin se šibijo in trgovci kar tekmujejo, kdo bo to izobilje bolje unovčil. Vedemo se tako, kot da bo hrana na vekomaj dostopna v neomejenih količinah. Bojim se, da utegne biti streznitev zelo boleča.

Po vašem je edina prava rezerva, ki jo imamo na voljo, zmanjšanje porabe mesa in preusmeritev v pridelavo rastlinske hrane za prebivalstvo.

V krizi bi nas lahko malo rešilo edino to, da bi ječmen in koruzo, ki ju zdaj pridelamo za živali, pojedli sami. Da bi torej tako kot naši stari starši jedli koruzo kot kruh … Reciva predvsem v obliki polente.

No, saj polenta je prav slastna reč!

(smeh) Ja, ampak če jo vsak dan ješ trikrat, se ti kmalu zazdi nekoliko manj slastna. Naša druga omembe vredna rezerva je ribogojništvo, saj potrebujejo ribe za vzrejo na kilogram veliko manj krmil kot živina. A vsekakor tudi taka sprememba ne bi mogla biti hitra in neboleča. S konkretnejšimi projekcijami pa vam žal ne morem postreči, ker se s tem sploh nihče ne ukvarja. Nihče ne razmišlja, kaj in kako, če se bodo razmere zaostrile.

Kdo je za to odgovoren? Kaj ni prav ta skrb ena glavnih nalog tako politike kot stroke?

Politike že dolgo skrbi le še na kratki rok, do naslednjih volitev. Strokovnjakov pa preprosto nihče nič ne vpraša. Tudi mediji ne, saj sogovornikov v povprečju ne izbirajo na podlagi tega, kdo ve največ, temveč kdo je bolj simpatičen in kdo zna lepše govoriti. Dodajmo, da je bila znanost precej spolitizirana – torej po načelu, če boš trobil skupaj s politiki, boš prejel raziskovalna sredstva, sicer pa ne. Kar se tiče pridelave, smo v kmetijstvu iz socializma prešli v komunizem.

Intrigantna teza. Zakaj tako pravite?

Ker so kmetje vedno bolj odvisni od države, predvsem od njenih subvencij. Sami se sploh ne morejo več odločati, kaj je zanje najbolj primerno, temveč se namesto njih odloči država. In jih pri izbrani smeri tako visoko subvencionira, da propadejo, če se smeri ne držijo in zato izgubijo subvencijo. Ko to povežemo z dejstvom, da imamo zelo šibko razvito tudi lastno semenarstvo, ugotovimo, da je naša ranljivost še večja. Večina sort, ki jih pridelujemo, je uvožena.

Slovenci še nismo pripravljeni malo več plačevati za dobro meso in svoje kakovostno raje izvažamo, uvažamo pa nekakovostno, ki v resnici sploh ni tako zelo cenejše. Dokler so trgi odprti, se to slovenskemu kmetu in trgovcu splača. 

Zakaj je to tako pomembno?

Ker smo tudi glede semen zelo odvisni od tujine. Če med krizo ne bi bilo na voljo vodilnih sodobnih sort, bi pridelki tudi ob ugodnih vremenskih razmerah močno upadli. Pri nekaterih vrstah lahko tudi na četrtino sedanjih vrednosti. V zadnjih petdesetih let smo bili agronomi pri žlahtnjenju sort izjemno uspešni. Donosi so se v zadnjih sto letih povečali tudi do petkrat. Polovico napredka v donosih smo dosegli zaradi vpeljave novih sort. Tudi zato se je tako razpaslo naše splošno prepričanje, da bomo že nekako pridelali dovolj.

Nevarna brezbrižnost, zaradi katere še naprej tako veseljaško zidamo, kajne?

Gre za lažno pretirano ugodje – pravzaprav zmotni občutek, da nismo ogroženi. Kaže se tudi v tem, da pravih podatkov o naši odvisnosti od uvoza semena ne zbira nihče.

Nezaslišano! Ampak če smo res tako odvisni od tujine, to pomeni …

Če nam bodo semena iz tujine dali, bomo preskrbljeni. Če pa nam jih ne bodo dali …

Potem nam ne uide trikrat na dan polenta. Vsekakor lahko torej rečeva, da bi morali že danes začeti uživati manj mesa? Največ hrane uvažamo prav za potrebe živinoreje.

Vsekakor. Vsi skupaj bi morali jesti manj mesa. Ali pa se vsaj čim prej začeti resno pogovarjati o tem, kako govedorejo vrniti na hribovite pašnike, ravninske njive pa ohraniti za prehrano ljudi. Morda se premalo zavedamo, kako močni so po razvitem svetu trendi zmanjševanja porabe mesa. Za povrh pa Slovenci še nismo pripravljeni malo več plačevati za dobro meso in svoje kakovostno raje izvažamo, uvažamo pa nekakovostno, ki v resnici sploh ni tako zelo cenejše. Dokler so trgi odprti, se to slovenskemu kmetu in trgovcu splača.

Slovenskemu jedcu pak ne!

Drži, ampak saj tega praviloma tudi ne ve. In se zato ne obremenjuje. (smeh) Veste, na Slovenskem smo mesa nekoč jedli neprimerljivo manj kot zdaj. Še revnejši pripadniki generacije mojih staršev se spomnijo, da so ga jedli recimo dvakrat na leto. Sam sicer nisem ne vegetarijanec ne vegan, vendar jim lahko ob njihovi odločitvi samo čestitam. In jih tudi podpiram, saj vem, da lahko ob taki prehrani živijo zelo zdravo. Prepričanje, da vegani ne morejo živeti zdravo, je samo še ena v vrsti znanstveno povsem nevzdržnih fam.

Vaš kolega dr. Aleš Kuhar ne verjame, da bi nam lahko po še tako pesimističnem scenariju grozila lakota zaradi pomanjkanja kalorij. Druga pesem pa je lakota zaradi pomanjkanja hranilnih snovi v hrani.

Tako razmišljanje je precej upravičeno. V Indiji in drugih manj razvitih državah zaradi premalo vitamina A na leto oslepi od 350.000 do 500.000 ljudi. Po desetletjih odlašanja v Bangladešu prav zdaj uvajajo tako imenovani zlati riž z dvema dodanima genoma, ki preprečita slepoto.

Joj, veste, tudi nekateri v mojem ožjem krogu so bili kar malo jezni name, da sploh delam intervju z vami, ker da ste taka mažoretka za vpeljavo GSO, torej genetsko spremenjene hrane!

Si predstavljam, ja. Ideja o usodni problematičnosti GSO je po desetletjih močne propagande v javnosti tako globoko zakoreninjena, da ljudje sploh nočejo več poslušati nasprotnih mnenj. Pod mojim predavanjem TEDx med spletnimi komentarji piše: »Tega tipa je treba ustreliti.« Moram reči, da ni takih reči prav nič prijetno brati. Pred leti so mi neznanci po pošti poslali celo bel prašek.

Zavračanje sodobnih tehnoloških rešitev je postalo v naši družbi trend. Vedemo se kot v srednjem veku: sprejemamo skoraj samo tisto, kar nam je bilo od Boga dano. Glejte, problem pozebe bi recimo lahko rešili z enim samim genom. 

Vsekakor drži, da ljudje tako zelo ne zaupamo več znanosti, da bi to konkretno Pandorino skrinjico raje pustili kar zaprto.

Eh ja. Veste, kaj je najbolj smešno? Da se take trditve širijo kar povprek, torej za GSO kot take. Če bi imeli nasprotniki pripombe na konkretne gene v konkretnih rastlinah, ki da konkretno škodujejo zdravju ali okolju, potem bi to celo lahko imelo smisel. Vsesplošno posploševanje, da so GSO kar na počez nekaj slabega, je pa popolno zgrešeno.

So dolgoročno res dovolj dobro raziskani?

To je tisto klasično vprašanje, na katero se odgovor brez sence dvoma glasi: da. Te sorte so v resnici bolje proučene in ostreje regulirane kot katere koli druge. Strah, ki je preplavil javnost, pa je plod cenene propagande, ki jo širijo multinacionalke, kot je Greenpeace. Se sploh zavedate, koliko denarja take organizacije porabijo izključno za propagando? In nekateri naši »raziskovalci«, ki širijo strah proti GSO, imajo zelo podobne ekonomske interese.

Kakšne?

Več ko prodajo strahu, bolje jim gre. In tako tudi pri nas o številnih ključnih odločitvah ne odloča argumentirana razprava, temveč skupinice »zelenih«, ki jim strahopetno kima politika.

Za Evropo ste na to temo zapisali: »Svet gre mimo nas, čisto po drugi poti, mi pa ostajamo v preteklosti.«

Zavračanje sodobnih tehnoloških rešitev je postalo v naši družbi trend. Vedemo se kot v srednjem veku: sprejemamo skoraj samo tisto, kar nam je bilo od Boga dano. Proti lubadarjem se denimo ne smemo boriti z uvedbo genetsko odpornejših dreves, temveč dejansko samo s sečnjo. Glejte, problem pozebe bi recimo lahko rešili z enim samim genom.

Z enim samim?

Z enim samim! Kitajci so to storili na subtropskih lokvanjih. Ti zdaj preživijo v jezerih, ki pozimi zmrznejo. Če bi isti gen dodali krompirju ali koruzi, bi ju lahko sadili marca, skrb pred pozebo pa bi bila odveč. Ne pozabimo, da smo bili ob pozebi leta 2017 le 21-odstotno samooskrbni pri svežem sadju! A politično vzdušje, zlasti popolna blokada v državah EU, je povzročilo, da na izzive podnebnih sprememb še zdaleč nismo pripravljeni. Po svetu ni tako. V ZDA en gen pred sušo že več let varuje koruzo, od nedavnega v Argentini pšenico in v Braziliji sojo.

Ampak v prispevkih tistih, ki nas svarijo pred GSO, lahko preberemo res marsikaj skrb vzbujajočega.

Ah ja.

Recimo, da imajo taki pridelki boljše donose samo prvih nekaj let, nato radikalno padejo. In da se začnejo gensko spremenjene rastline nekontrolirano širiti, tako da okužijo tudi okoliška polja drugih kmetov. S tem pa naj bi postalo ekološko kmetovanje na teh površinah trajno nemogoče.

Dajte no, lepo vas prosim! Kakšno škodo si delamo s takimi modernimi vraževerji! Za povrh pa se nasprotniki očitno ne zavedajo, da sploh ne morejo zmagati.

En sam izključen gen v vodilni mlečni pasmi pri govedu je pomenil, da bikcem rogovi ne zrastejo. Kaj ni to bolje od tega, kar počnemo zdaj – da jim jih žagamo ali uničujemo s kislino? Pričakujem, da bo v nekaj letih na voljo tudi brezglutenska pšenica. To se mi zdijo čudoviti dosežki! 

Zakaj tako pravite?

Ker se bodo tudi na našem tržišču kmalu znašli tako imenovani genomsko preurejeni prehranski proizvodi. Pozor, tu ne gre za GSO, saj genov rastlinam ne dodajamo, temveč preurejamo že obstoječe. Taka genomsko preurejena hrana bo kmalu po vsem svetu. V tem trenutku je v ZDA že na voljo sojino olje, ki ne vsebuje transmaščob. Teh sort na trgovskih policah ne bo mogoče prepoznati, če proizvajalci tega ne bodo želeli. Mutacije so namreč naraven pojav in take sorte hrane se v ničemer ne razlikujejo od običajnih. Če se Evropa še tako upira, bo ta hrana vanjo prišla.

Uf, mnogi bomo ob tej napovedi še precej bolj prestrašeni kot zdaj!

Najbrž res. Drugi, bolj razumni ljudje pa smo zato zelo dobre volje. Ti proizvodi dajejo že zdaj, v zgodnjih fazah vpeljave, imenitne rezultate. O genomskem preurejanju so se pozitivno izrekli celo nekateri vodilni predstavniki ekološke pridelave v Nemčiji in Švici. Smem postreči še s kakim konkretnim primerom?

Seveda, kar.

Prašiči v Prekmurju so recimo pred leti množično poginjali zaradi virusa PRRS, ker jih je naše vodilno podjetje tako slabo ščitilo. Ravno zaradi genomskega preurejanja zdaj že nekaj let obstajajo pasme, ki so odporne proti več virusnim boleznim, tudi omenjenemu PRRS. Pa še nekaj za zagovornike živalskih pravic. En sam izključen gen v vodilni mlečni pasmi pri govedu je pomenil, da bikcem rogovi ne zrastejo. Kaj ni to bolje od tega, kar počnemo zdaj – da jim jih žagamo ali uničujemo s kislino? Pričakujem, da bo v nekaj letih na voljo tudi brezglutenska pšenica. To se mi zdijo čudoviti dosežki! Naj sklenem optimistično, da se tudi pri nas doba strašenja izteka. Vedno več ljudi vedno bolj zanima, kaj jim je zmožna sodobna znanost ponuditi.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE