Tomaž Mihelič: Včasih si bil samo moteč, čuden, nekdo, ki ni znal brati (VIDEO)
December je za številne čas veselja in druženja, mnogi pa pod pritiski pričakovanj, ki jih s seboj nosi zadnji mesec leta, težko najdejo radost v življenju.
V svežem podkastu Oneplus se je Manca Čampa Pavlin pogovarjala z nekdanjo biatlonko Tadejo Brankovič in novinarjem in avtorjem Tomažem Miheličem. Rdeča nit izjemno prijetnega pogovora je bila iskanje radosti.
Biti radosten je zagotovo lepo, ni pa vedno lahko priti do tega stanja, sploh v obdobju odraščanja, ko večina še išče svoje mesto v svetu.
»V otroštvu je bila največja preizkušnja predvsem najti svoj prostor. To, kako si v množici ljudi, predvsem vrstnikov, s katerimi se lažje primerjaš, izboriš svoj glas, svojo pozicijo, vrednost. Poskušaš na različne načine in jaz sem se dolgo spraševal, zakaj tako izstopam. To ni bila želja po izstopanju, ampak preprosto tak kot sem, brbotav. Danes seveda poznamo kup enih stvari in lahko rečemo: ’Aha, to pa je morda ADHD, to je pa morda kakšna druga stvar.’
Včasih ni bilo tako, včasih si bil samo moteč in čuden, nekdo, ki ni znal brati. Jaz imam še dandanes velike težave z branjem. Imel sem pa odlične ocene, seveda tudi enice, dvojke, trojke, vse je bilo. Ampak na splošno sem bil dober učenec. In potem ves čas iščeš in iščeš in se trudiš, pogosto na morda nepravilni način. Kaj pa je prav ali ne, saj ne dobimo mi zdaj enega vodnika, po katerem se moramo razvijati, ampak poizkušaš in toliko časa, dokler ne najdeš te radosti, v kateri pa ti dejansko in iskreno uživaš,« je v podkastu povedal Tomaž.
Kot že večkrat je tudi zdaj izrazil hvaležnost za podporo, ki je je bil deležen doma. »Takrat mi je bilo hudo, ampak sem imel izjemno podporo staršev, ki so me sicer tudi mirili, včasih sem jim bil preveč. In pa tudi izbranih učiteljic. Ta šolski sistem je zelo, zelo pomemben in mi smo imeli srečo, da so imeli naši učitelji in profesorji avtoriteto. Danes tega skorajda več ni. Zdaj bom samo eno izpostavil, sicer sem imel res veliko krasnih učiteljic, a moja razredničarka v petem razredu Darinka Račnik je rekla: 'Kdor jezika špara, kruha strada.' In meni se je to toliko zasadilo v zavest, da jaz pa ne bom lačen. V prenesenem pomenu,« pravi Mihelič.
Bal sem se za svoje tanke nogice
Tomaž Mihelič, ki je sicer tudi naš stanovski kolega, je znan po tem, da mu besed res ne zmanjka, kar pritrjuje tudi sam.
»Od nekdaj se rad izražam, ne le verbalno, tudi fizično. Zelo rad sem plesal, zelo rad sem bil aktiven. Takrat so rekli, da imaš sršene v hlačah, ker res nisem mogel biti pri miru. Imel sem različne aktivnosti, bil sem uspešen v teku. To je bil moj šport, ampak žal ne na smučeh,« je dejal v pogovoru z nekdanjo biatlonko Tadejo Brankovič, s katero sicer načrtujeta, da ga nauči teka na smučeh. »Imel naj bi dobro koordinacijo, boš to ti preverila. Vedno me je bilo strah, da se te moje tanke nožice ne bi poškodovale. Enkrat samkrat sem stopil na smuči. Oče je bil namreč tako pogumen, pa je švignil dol po zasneženem bregu. Jaz sem samo stopil gor na smuči in sem se razbil. Rekel sem si, da nikoli več. To je zame preveč,« je dejal Tomaž Mihelič.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, ki vas že čaka NA TEJ POVEZAVI.
