Tadeja Brankovič o prelomnem trenutku: Trener jo je pri 13 letih zavrnil (VIDEO)

Tadejo Brankovič danes vsi Slovenci poznajo po njenih športnih dosežkih, vrhunska biatlonka nas je kar štirikrat zastopala na zimskih olimpijskih igrah in šestkrat stala na stopničkah svetovnega pokala, v slovensko športno zgodovino pa se je zapisala kot druga najboljša slovenska biatlonka (pred njo je le Andreja Koblar). A marsikdo ne ve, da je Tadeja kot deklica že takoj na začetku svoje poti doživela zavrnitev, ki bi za koga pomenila konec sanj.

V peti epizodi podkasta Onaplus, katerega gost je bil tudi novinar, pisatelj in član zasedbe Sestre Tomaž Mihelič, nam je nekdanja vrhunska športnica, ki je po koncu športne poti v avtobiografski knjigi Peta olimpijada odkrito spregovorila o boju z rakom in ločitvijo, razkrila, da je bila zelo navihana in radoživa deklica, ki se je ukvarjala z nešteto krožki. 

Pri 13 letih je po vzoru brata, ki je začel trenirati smučarske skoke, izrazila željo, da se tudi sama resneje posveti športu, vendar ni šlo vse kot po maslu. Za Kranjčanko so bile smuči samoumevna izbira, a ker je bila za alpsko smučanje že prestara, jo je pritegnil tek na smučeh. Potem pa ji je že na enem prvih treningov trener strl sanje. »Vem, da se je zaključevala sezona in da mi je trener rekel: "Tadeja, jaz se nimam časa ukvarjati s teboj, ti pojdi kar domov." V tistem trenutku nisem mogla verjeti, da mi lahko en gospod, ki je bil zame avtoriteta, trener, to reče,« nam je priznala in dodala: »Seveda sem jokala in jokala.« 

A močna vztrajnost, ki jo nosi v sebi in je Tadeji kasneje pomagala preživeti tako ločitev kot diagnozo raka, ji ni pustila, da odneha. »Še naprej sem bila aktivna, doma sem starše prosila, da sta me prijavila na kakšno tekmo. Včasih je bilo veliko vaških tekov in trener, ki me je zavrnil, je prav tako hodil na te tekme. Opazil je, da sem dobra, in me nato čez pol leta poklical in vprašal, če pridem nazaj. In sem spet jokala,« se v smehu spominja Tadeja. 

PREBERITE ŠE -> Tadeja Brankovič iskreno o zdravljenju raka: Skupaj sva hodili na kemoterapijo, ko je umrla, me je dotolklo

Sprejela je vabilo in se prvemu razočaranju navkljub predano posvetila temu športu. Takšna je še danes, pravi. »Ko se odločim za neko stvar, se vanjo podam stoodstotno.« V teku na smučeh je nato izredno hitro napredovala, že po dveh letih, »pri 15., 16. letih«, je pritekla do svetovnega pokala, vse to pa ji je uspelo z neverjetno vztrajnostjo.

»Nikoli nisem spuščala treningov, raje sem naredila več. Zavedala sem se, da imam nekaj manka, ker sem tako pozno začela, in sem s svojo pridnostjo in zagnanostjo to nadoknadila. Res pa je, da sem se tudi v šoli morala zelo veliko truditi. Nisem bila odličnjakinja, ki bi petke kar stresala iz rokava, ampak sem se morala za povprečne ocene kar precej potruditi,« pripoveduje Tadeja in pravi, da jo je naprej gnalo zavedanje, da se brez vloženega truda nič ne zgodi samo od sebe.

Tako je tudi v vrhunskem športu, pove, kjer sicer vlada tempo, ki te, ko enkrat padeš vanj » kot centrifuga vrti in vrti ter pili kot diamant«, vendar je nujno, da imaš kot posameznik močno voljo. »Zato vedno rečem, da vrhunski šport ni odločitev, ampak je proces,« pravi Tadeja.

V novem podkastu je nekdanja biatlonka spregovorila tudi o tem, kaj zares pomeni biti zmagovalec? Na svoji poti osebne rasti je namreč spoznala, da zmagovalci niso samo ljudje, ki osvojijo medalje, ampak da je ne glede na to, kaj počneš, in kako to ocenjujejo drugi, največja zmaga, ko sam začutiš notranje zadovoljstvo. 

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, ki vas že čaka NA TEJ POVEZAVI.