Leonida Zalokar: Potreba staršev, da jih imajo njihovi otroci radi, je problem

Ključni del vzgoje otrok je postavljanje mej, ki pa jih sodobni starši vse težje določajo. A kam vodi družinska dinamika, kjer ima glavno vlogo otrok, žal predobro pozna dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Strokovnega centra Planina, ki je bila gostja v pogovoru za podkast Na robu.

Čeprav se sodobni starši bistveno bolj izobražujemo o vzgoji, predavanja o tem, kakšni vzgojni pristopi so dobri, so polna, dostopnost do informacij in tudi pedagoških strokovnjakov je dobra, pa se po težavah, ki jih imajo mladi in mladostniki, zdi, da gre družba v skrajno napačno smer.

»Do tega je prišlo zelo subtilno, leta 70. je bila permisivna vzgoja nekako uzakonjena v vseh evropskih državah. Torej, kot odgovor neki avtoritarni, grozni vzgoji.

Sama iz svojega otroštva, če pogledam tedanjo družbo, nimam prav nobene izkušnje o kakšni grozni vzgoji. Ne vem, na kaj bi se to nanašalo. Zagovornike permisivne vzgoje je znanost povozila do konca, saj so tudi vse raziskave dokazale, kaj je permisivna vzgoja povzročila,« začne s pojasnjevanjem o razlogih za današnje stanje Leonida Zalokar.

Strah staršev, da bi udarili po mizi, je tako prisoten, da popuščajo na celi črti

»Od otroka, ki nima razvitih možganov, ki ne more presojati, ki ne more odločati, ne moremo pričakovati, da se z njim odrasla oseba pogovarja in da ga postavlja na mesto nekoga in mu da glas pri stvareh, za kar smo pristojni odrasli, je v osnovi zgrešeno.

Novodobno starševstvo je bilo zelo subtilno vpeljano v družbo, pravzaprav na vse segmente družbe. Na področje vzgoje, na področje tožilstva, na področje pravosodja. In sočasno s permisivnostjo so se tudi določena kazniva dejanja, ki bi morala ostati kazniva dejanja za mladoletnike, prekvalificirala v prekrške. In to pomeni, da se s tem zniža statistika.

Uradna statistika je varljiva, ne izkazuje realnega stanja, kaj se dogaja. In tudi te floskule in navodila, kako se je treba z otrokom pogovarjati, na kakšen način vzgajati, se je sprevrglo v mnenje in doživljanje staršev, da se otroku ne sme postavljati meja, ker s tem ubiješ njegovo dušo, ker s tem ubiješ njegovo inovativnost,« pove Zalokarjeva.

Meje so torej ključne.

»Torej postane vse skupaj brezmejno, ker ta strah staršev, da bi po mizi udarili, da bi rekli ne, da bi nekaj zahtevali, je tako prisoten, da popuščajo na celi črti. To vam lahko zatrdim. V tem kontekstu naj povem nekaj: starši naših otrok v vzgojnih zavodih so večinoma dobri starši. To so dobri starši, ampak ob zahtevnosti otroka in njegovih motenj pač imajo tudi kot družina težave. Ampak v resnici imajo svoje otroke radi, vendar niso vedeli, kako ravnati, kaj delati …

Večina staršev je dobrih staršev in ko smo sprejeli njihovega 15, 16 let starega otroka, za katerim je bila že desetletna obravnava, so nam sami povedali, da so jim povsod svetovali, naj se pogovarjajo samo lepo. Povsod so jim svetovali le lep pogovor. A njegovo problematično vedenje, nasilništvo, kazniva dejanja, vse to je pa samo še naraščalo,« pravi sogovornica.

Prvi problem, ki ga izpostavlja Zalokarjeva, je ta, da je ideologija, da z zahtevo in z omejitvijo ubiješ otrokovo voljo, še vedno prisotna. Drugi problem je potreba staršev po tem, da jih imajo njihovi otroci radi, da so njihovi prijatelji, kar pa ni naravno. Enako težavo izpostavlja pri pedagoškem kadru, ki želi biti otrokom všečen.

Česa bi se morali starši in vzgojni delavci strogo držati pri vzgoji, jasno pojasnjuje Leonida Zalokar, v pogovoru, ki mu lahko prisluhnete TUKAJ, na Delo.si.