Dejan Sotirov: Moramo si priznati, smo kronično nepozorna družba

Gost podkasta Na robu je Dejan Sotirov, ustanovitelj zavoda Mavrični bojevnik, s katerim že več kot deset let otroke vozi na poletne tabore. Glavni cilj teh taborov je, da se udeleženci, ki imajo motnje pozornosti, v tem času čutijo sprejete.

»Vključenost v neko skupnost je tisto, na kar bomo ljudje po določenem času ponosni. Občutek pripadnosti je izjemno pomemben za vsakogar,« poudarja in pravi, da se ta v dobi, v kateri živimo, vse bolj izgublja.

»Individualizem, potrošništvo in preobilje nas oddaljujejo od nas samih in od drugih ljudi. Pomembno je, da se ljudje med seboj čutimo. Pomembno je, da pripadamo. Da se čutimo sprejete. Vse drugo je posledica tega. Dom, družina, prosti čas, spanje, hrana, šola. Če to ne funkcionira, nihče ne more pomagati.«

Preživljanje časa za zasloni ni direkten vzrok za motnje pozornosti, poslabša pa stanje zagotovo. Velik problem, zakaj so otroci nemirni, je v vzgoji, Dejan Sotirov kot ključno rešitev vidi v pozornosti.

»Mi smo kronično nepozorna družba, to si moramo priznati. Zanimivo je, da odrasli z naše pozicije gledamo v otroka, otrok je odvisen od nas. Pozabimo pa nase. Naša pozornost je sicer usmerjena na otroke. Mislim, da smo kot družba na poti, ki vodi v posledice, kot so izgorelost in podobna stanja.«

Zato Sotirov staršem na srce polaga, da si vsaj nekaj minut v dnevu vzamejo čas, ko so popolnoma povezani s samim seboj in bodo tako lahko prisotni tudi z otroki. »To je tisto zdravilno polje. Tu se zgodijo nepozabni pogledi, ko te otrok pogleda in ti reče mami, te objame. Pogled v oči, dotik, objem.«

Biti prisoten sam s seboj je izrednega pomena za celotno družbo. »Odtujenost posameznika od njegove prvobiti ustvarja kolektivni problem, ker nas je v tem novem času kolektivno tako veliko odtujenih od samih sebe,« pravi nevladnik in kot zase pove velik samouk ter samoraziskovalec.

Kosto je spoznal in dogodek mu ne da miru

Zanimiv sogovornik je poln izkušenj o tem, kako družba sprejema ljudi z motnjami pozornosti, o tem, kako otroci in kako odrasli doživljajo ADHD in kako se starši spoprijemajo s to motnjo pri svojih otrocih.

Dejan ima tudi sam motnje pozornosti, zato z vsemi nasveti izhaja iz sebe. Sam pravi, da je najmanj anksiozen, ko je v stanju močne pozornosti. »Ko mi uspe biti v fazi močne pozornosti, se moja anksioznost pomiri. Mi (posamezniki z ADHD, op. a.) smo sami sebi najbolj naporni.«

Z voditeljico sta veliko besed namenila tudi stikom z drugimi, očesni stik je tisto, kar nam vsem primanjkuje, sploh pa ga zasloni ne morejo nadomestiti.

Sotirov tudi pove, da je dečka Kosto, ki je v Beogradu ubil sovrstnike, osebno spoznal. Prav tako očeta, mame pa ne. »Nisem ju spoznal toliko, da bi lahko karkoli ocenjeval. Me je pa zelo šokirala informacija po tem dogodku, šokiralo me je, da je lahko naredil kaj takšnega. Ker fant je visoko inteligenten, nežen, tako izjemen v resnici, redkost, ne vidiš veliko takšnih posameznikov. Ne da mi miru, eno leto je že od tega in mi ne da miru.«

Dejan verjame, da v resnici v družbi ni toliko resničnih ADHD primerov, kot je postavljenih diagnoz. Za kaj potem gre v resnici? Preverite v pogovoru v podkastu Na robu, ki ga najdete TUKAJ, na Delo.si.