Po definiciji znanstvenika gozdne medicine dr. Qing Lija gozdno kopanje, ki ga v japonščini imenujejo šinrin joku, pomeni vsrkavanje gozda z vsemi čuti. Razvijati se je začel leta 1982, ko so ga na Japonskem vključili v nacionalni zdravstveni program. Z gozdovi sta prekriti dve tretjini države; iz njih izhajajo japonska kultura, filozofija in vera. »V obeh uradnih verah na Japonskem, šintoizmu in budizmu, vlada prepričanje, da je gozd kraljestvo božjega. Sveto pismo zen budistov je pokrajina,« piše dr. Li ter doda, da številne ljudske pripovedke govorijo o kodamah, nekakšnih naravnih božanstvih, ki živijo v drevesih, podobno kot grške driade oziroma gozdne nimfe.

Krepitev imunskega sistema

Drevesa so torej tudi v najstarejših sistemih verovanja temelj za obstoj človeka. Toda zakaj danes potrebujemo prav gozdno kopanje? Leta 2050 bo kar 75 odstotkov svetovnega prebivalstva, ki bo takrat štelo devet milijard ljudi, živelo v mestih, razloži dr. Li: »Zelo rad živim v Tokiu. Mesta kar prekipevajo od vznemirljivosti, novosti, energije. Toda življenje v mestu je stresno. In tem dlje živimo v njih, bolj smo pod stresom in slabšega zdravja smo. Srčni napadi, kapi in rak so vse pogostejši, prav tako pa tudi duševne bolezni, odvisnosti, osamljenost, depresija in panični napadi.« Po njegovih besedah so v japonskih gozdovih Ijame, ki veljajo za najlepše in najbolj nedotaknjene v državi, prvič znanstveno dokazali, da gozdno kopanje okrepi imunski sistem, poveča stopnjo energije, lajša anksioznost, depresijo in jezo, zmanjša stres in poskrbi za sprostitev: »Nobeno zdravilo na svetu nima tako neposrednega učinka na zdravje kakor sprehod v prečudovitem gozdu.«

Le dve uri za mladost in bogastvo

Dr. Li in drugi raziskovalci so s študijami potrdili, da na naše zdravje vpliva že kratek čas, preživet v naravi; gozdno kopanje zmanjšuje raven stresnih hormonov kortizola in adrenalina, spodbuja delovanje parasimpatičnega živčevja oziroma sistema za počitek in okrevanje ter znižuje krvni tlak ter povečuje variabilnost srčnega utripa. V raziskavi dr. Lija so se ocene anksioznosti, depresije, jeze in zmedenosti znižale po sprehodu v katerem koli okolju, le sprehod v gozdnem okolju pa je pozitivno vplival na oceni vitalnosti in utrujenosti. Dvourna hoja po gozdu je imela na ocene v vprašalniku podoben učinek kot daljši izleti. Posebno zanimivo je dognanje, da gozdno kopanje prispeva k dobremu razpoloženju žensk še bolj kot pri moških. Pri vsakomur pa krepi občutek sreče; zaradi dreves se počutimo mlajše in bogatejše.

Izvedba in naši čuti

Gozdno kopanje je mogoče v vsakem vremenu in temperaturi. Hodimo s hitrostjo, ki nam najbolj ustreza. Idealno je, če v gozdu preživimo približno štiri ure in prehodimo okoli pet kilometrov. Kadar si želimo močno okrepiti imunski sistem, se podajmo na izlet za tri dni in dve noči. Notranjo uro uskladimo z gozdnim časom in se končno naspimo. Uživajmo v naravni tišini, ki velja za enega najbolj ogroženih virov na svetu; človeku najljubši zvoki narave so voda, veter, ščebetanje ptic in njihovo petje. »V naravi je tišina pravzaprav neprekinjena, čudežna, nenehna simfonija,« dr. Li poetsko zajame bistvo zvočnega dojemanja sredi gozda. Kar zadeva vid, lahko že opazovanje neskončnih naravnih vzorcev – žil na listih, cvetnih lističev, oblakov, neba, drobnih valov na površini ribnika ipd. – obremenitev s stresom zmanjša tudi za 60 odstotkov. Podobno velja za vdihovanje zdravilne moči gozda oziroma tipične vonjave od eteričnih olj dreves do prsti in osvežujočega vonja po dežju; po znanstveni razlagi nam izboljšujejo počutje in zbistrijo misli negativni ioni. Ne smemo pozabiti še na okus, ko si privoščimo divjo užitno hrano ter sveže skuhan čaj iz gozdnih zelišč ali lubja, pri čemer lahko uporabimo gorsko vodo. Šele z dotikom pa se lahko dobesedno, fizično povežemo z naravo. Hodimo bosi in začutimo Zemljo kot velikansko baterijo z naravno nizko električno napetostjo, svetuje dr. Li.

Nujnost mestnih parkov

Drevesa v mestu so za naše zdravje prav tako pomembna kot drevesa na podeželju, morda še bolj. Znižujejo namreč temperaturo zraka, zmanjšujejo učinek tako imenovanih toplotnih otokov v mestu in so odlični filtri za onesnaževalske pline. Dr. Li poda konkretno statistiko: »Eno samo drevo lahko na leto vsrka kar 4,5 kilograma onesnaževal zraka; navadna breza lahko vsrka tudi do 50 odstotkov trdnih delcev, ki jih proizvedejo avtomobili, kar je precej več, kot zmore hrast.« Kako torej izvajati šinrin joku v parku? Telefon, fotoaparat, predvajalnik glasbe in vse druge motilce pustimo doma, osredotočimo se na sedanji trenutek in se zavedajmo, kaj čutimo.

Stavimo na zeleno in modro

»Raziskovalci z univerze v Essexu so ugotovili, da smo po zunanji vadbi v zeleni okolici srečnejši in manj utrujeni. Energija, ki jo dobimo, traja dlje kot po vadbi v telovadnici. O sebi imamo boljše mnenje kot po vadbi v zaprtem prostoru. Ni treba, da se odpravite na dolg pohod v gore – počutje se vam bo močno izboljšalo že po krajši telesni dejavnosti v naravi,« priporoča dr. Li in podrobneje pojasni: »Zunaj je vadba tudi lažja ali pa se nam zdi laže. Kadar telovadimo v okolju, ki se nam zdi privlačno, se nam zdi dejavnost manj naporna. Hiter sprehod se nam zdi bistveno lažji od hoje po tekočem traku v telovadnici, čeprav smo v obeh primerih prehodili enako razdaljo. Raziskave kažejo, da se urnika vadbe bolj držimo, kadar telovadimo zunaj.« Po študijah je korist največja, če med vadbo poleg zelene vidimo tudi modro barvo; če se torej odpravimo kam, kjer je tudi voda, bo učinek še večji.