Pozdravljeni,

z ženo sva skupaj 12 let, od tega pet let poročena in imava hčerko, staro sedem let. Sedaj imava veliko težavo in ne vem, kako jo odpraviti. Da pojasnim. V službi sem imel toliko dela in pritiskov, da sem jih prinesel domov, vendar se nisem odzval na ženino pomoč, ampak sem jih želel sam rešiti. Te težave so se pokazale tudi med intimo, ker med seksom nisem mogel dobiti erekcije. To se je dogajalo intenzivno zadnje štiri mesece. Da nisem želel sprejeti ženine pomoči oziroma da sem se zaprl vase, pa se je začelo že nekoliko prej, vendar sam tega nisem opazil. 

Najina zakonska situacija je eskalirala, ko sem nekega večera med seksom ženo odrinil od sebe, ker preprosto nisem zmogel. To jo je tako prizadelo, da mi je kmalu po tem rekla, da me ne ljubi več, da me ima samo rada, in da zato, ker sem jo odrinil, čuti, da me ne privlači več. Dejala mi je tudi, da sem se zapiral vase, da je nisem poslušal in cenil ter da sem bil do nje zadirčen, in mi razkrila, da je zato več časa preživela na telefonu in na družbenem omrežju spoznala moškega, s katerim sta se začela pogovarjati. Priznala mi je, da sedaj čuti več naklonjenosti do njega, čeprav se še nista srečala v živo. 

Ko mi je žena to izpovedala, sem se zavedel svojih težav in ji povedal, da ona ni bila nikoli problem, ampak jaz. Rekla mi je, naj jo nekaj časa pustim pri miru, da vse to predela. Sedaj me je pa strah, kaj to pomeni. 

Postal sem bolj pozoren, ves čas jo sprašujem, kako se počuti, pripovedujem ji o svojem delu, ji pišem tudi med službo, ona pa zdaj trdi, da preveč pritiskam nanjo in da jo to oddaljuje od mene. 

Ne vem, kaj naj naredim, nikoli nisva imela teh problemov. Bojim se za družino in se nočem ločiti oziroma obupati. Vedno, ko želim ženo vprašati, kaj misli, mi reče, da preveč pritiskam, zato se ji bojim sploh kaj reči. Sedaj želim, da vidi mojo naklonjenost do nje in da mi je mar do nje in njenih čustev. 

Mi lahko svetujete, ali naj jo pustim pri miru in ji dam čas, ali naj naredim kaj drugega. Prej je imela svoj telefon vedno odklenjen, zdaj ga zaklepa, da ne bi videl, kaj piše temu moškemu, ker ve, da bi me prizadelo. Naj ji zaupam? Sem ji tudi predlagal, da poiščeva strokovno pomoč, a je odklonila. Prosim vas za nasvet. 

Bralec 

Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose

Dragi bralec, 

najlepša hvala za vaše pismo. Opisali ste kompleksno situacijo, zato se bom potrudil, da vam čim bolj izčrpno odgovorim na vaša vprašanja in upam, da vam bo to v pomoč. 

Začniva najprej z našimi moškimi težavami. Pogosto omenjam, da so moške negotovosti glede našega telesa največkrat lokalizirane, ženske pa razpršene. S svojim telesom smo moški običajno zadovoljni, če funkcioniramo v postelji, ženskam pa sta po drugi strani pomembna tako videz kot tudi funkcionalnost celotnega telesa. 

Od žensk se razlikujemo tudi glede tega, kako se soočamo s težavami. Moški nasploh težko sprejmemo, ko nam nekaj ne gre, in se takrat zapremo vase, kar potem še poslabša problem, ker se del težave velikokrat skriva prav v glavi. 

Moji kolegi spolni terapevti pravijo, da je vzrok za moško impotenco pogosto fizičen in da moramo zato vedno opraviti teste, da to potrdimo ali izključimo, po tem pa se je pomembno soočiti z diagnozo in poiskati rešitve. Včasih z zdravili ali celo s kakšnim postopkom, največkrat pa zgolj z razreševanjem napetosti, boljšim obvladovanjem stresa itd.

Res je, da v vašem primeru, ko so se vam pojavile težave z erekcijo, niste najbolje odreagirali, vendar naj vas potolažim, da bi večina moških ravnala podobno kot vi. Moški si preprosto težje priznamo težave, in še težje o njih spregovorimo na glas. Za to verjetno obstaja kulturno pogojeni razlog, ker se moške pogosto vzgaja z mantro, da pravi moški ne jočejo in da si ne smemo priznati, ko nečesa ne znamo ali ne zmoremo ... Zaželeno je in pričakuje se, da projiciramo moč in znanje, kar se je sicer dolgo časa dobro odneslo, a to je bilo pred kakšnimi 3000 leti, ko smo živeli v bolj primitivnih razmerah! 

In danes, če v nas nekaj divja, je izjemno pomembno, da smo dovolj močni, da priznamo svojo šibkost, da nekaj ne gre. Zame je to del moškosti, vendar se naša kultura s tem še ni sprijaznila. Zato nam je pogosto težko spregovoriti o tem, priznati, da je nekaj narobe, pokazati ranljivost ... Namesto tega svojo šibkost skrivamo pred svetom, a s tem posledično tudi skrivamo rešitve problemov pred samim seboj. In to nam lahko zaplete življenje. 

Da sva si na jasnem, vaš umik in zapiranje vase nista povzročila, da je vaša žena začela komunicirati z drugim moškim! Rad bi, da to razumete, saj gre za klasično sprevračanje krivde. Četudi vi niste najbolje reagirali in obvladali partnerskih težav, to vaši ženi še ne daje dovoljenja ...